Če v nekem homogenem gravitacijskem polju med dvema stebroma, ki sta vzporedna z vektorjem gravitacije, preko koncev teh opor postavimo nek tretji element, ki mu bomo na tem mestu rekli nosilec, nam lahko uspe, da bo ta element uspel tam obstati. Toda na mestih, kjer bo premoščal daljo med obema oporama, bodo zaradi vpliva gravitacijskega polja znotraj njegove kemijske sestavljenosti nastale napetosti. Ob nespremenljivih pogojih bi kljub napetostim tak element med stebroma lahko tam stal za vekomaj – a pogoji se spreminjajo in stvari zato minevajo – sonce je vsak dan novo (Sovre, 1988, 73).
Novo pa je tudi, da je 23. januarja luč sveta ugledala knjiga Miloša Kosca Ruševina kot Arhitekutni objekt. Gre za prvo izdajo v okviru knjižne zbirke Drugi prostori, založbe Praznine, ki sicer že od leta 2011 izdaja glasilo s taistim imenom. Praznine v slovenskem prostoru utirajo ledino na področju teorije arhitekture. Kosec (1986) je knjigo napisal na podlagi svoje diplomske naloge, za katero je bil v lanskem letu nagrajen s Plečnikovo študentsko nagrado in študentsko Prešernovo nagrado Fakultete za arhitekturo, spremno besedo pa je dodal dr.Lev Kreft. Že zgolj zaradi dejstva, da so zapisi s tovrstno tematiko v našem prostoru izrazito redki in so odraz popolne abolicije govora o arhitekturi in prostorske politike v zadnjega četrt stoletja, se nam izdaji ne bi smelo biti pretežko globoko prikloniti.
Delo je mogoče brati hkrati kot pregled vloge ruševine v umetnostnozgodovinskem diskurzu od obdobja racionalizma in razsvetljenstva in kot napredujoč esej, ki se tekom knjige zbira v zastavitev ključnih vprašanj o problemih modernosti. Misliti ruševino znotraj arhitekture pomeni spremembo perspektive iz neke aktivne pozicije – iz vprašanj: kaj, kje in kako graditi, v pozicijo golega opazovanja dogajanja z zgrajenim in prepoznanjem, da nas negacijsko določa ravno tisto, čemur smo znotraj toka zgodovine pustili odmreti. Zgodovino je namreč ob evidentiranju tega, kar smo v določenem času gradili, mogoče povsem enakovredno pisati tudi na način, da smo pozorni na to, kar smo za seboj pustili; torej rušili, zapustili, zravnali z zemljo ali razstrelili. Kosec ugotovi, da je z vznikom moderne dobe prišlo do spremembe v odnosu do ruševin. In prav ima, vsaka modernost si nadene nov pogled na čas. Ko Heraklit reče, da je vse v teku, da se vse spreminja, s tem ne daje sodbe o svetu kot takem, pač pa o tem, kako se svet neizbežno kaže pasivnemu opazovalcu, medtem ko je v modernosti svetovni duh te oblike prešel in prevzel neznansko delo svetovne zgodovine, se z umom aktivno postavil na mesto svetovne zgodovine, ker z nobenim manjšim ni mogel doseči zavesti o sebi (Hegel, 1998, §30).
Ob tem Kosec opozarja, da moramo preseči način obravnave, ki ruševine smatra zgolj kot nujno temno stran te ali one obljube napredovanja, saj v času kapitalistične povodnji lahko prestavljajo alternativno mesto naselitve in zatočišča. Od tod naslov Ruševina kot arhitekturni objekt; objekt, ki izstopi iz reda kapitalistične produkcije in vrednotenja prostora. Več, trditi smemo, da zmore edinole objekt , ki ostane izven reda načina produkcije, ko ni več prisvajan in obvladovan, nuditi osvobojen prostor. Skozi mnoge domala anekdotične in epizodne zgodbe o ruševinah uspe avtorju razgaliti mehanizme reprezentacije napredka, ki se zmeraj prikazuje kot totalnost ali celota in v najtemnejših trenutkih zgodovine modernega sveta prevara celo samega sebe. Tako Kosec v uvodu: “Še nikoli ni človek povzročil tolikšnega uničenja kot ravno v zadnjih stotih letih – zdi se, da so novi tehnični izumi in eksponentno razmahnjena produkcija v primerjavi s prejšnjimi stoletji skupaj z izredno izboljšanimi življenjskimi razmerami povročili tudi dotlej še nevideno destrukcijo, ki je svoj vrh dosegla v industrializaciji smrti v nacističnih taboriščih in nenehno prisotni možnosti izbrisa celotne civilizacije z nuklearnim orožjem. Tako ne preseneča, da predstavlja ruševina Gérardu Wajcmanu povsem resnega kandidata za objekt stoletja.” (Kosec, 2013, 13)
Privedeni smo bili do mesta, kjer se zdi nemogoče ločiti med odpovedjo napredku ali njegovo dovršitvijo. Ali se naj povsem po Bartleby-jevsko upremo zapeljivi vabi napredovanja in zasedemo svoja mesta v ruševinah, ali pa nas naplavine podtalnega toka zgodovine že tako ali tako pokopavajo podnje. Napredek, ki smo se ga namenili krojiti sami, se nam začenja kazati kot mišnica in najhuje je, da nimamo nobenega zagotovila, da bi nam odločitev “raje bi, da ne” prihranila to ali ono grozodejstvo. Kosec v uvodnih delih svoje knjige označi potres v Lizboni v letu 1755 po Alexandru Regierju (Ruins of Modernity) in Susan Neiman (Evil in Modern Thought) za “odločujočo in inciacijsko točko v zgodovini modernosti in napredujoče sekluarizacije” oziroma za “rojstni kraj modernosti. Ali 250 let kasneje stojimo na mestu, kjer prav nasprotno, katastrofo pričakujemo zgolj zato, da bi si med seboj lahko dokazali ta ali oni prav, dobili Heglovo totaliteto vseh gledišč (Hegel, 1999, §52)? Čakamo, da se zgodi obče. Citadel, s katerih vetrovi še ne bi strgali strešnikov je vse manj in njihove ruševine bodo privilegij preživelih.
Milošu Koscu gredo vse čestitke. Minevanju navkljub.
Navedena dela:
Sovre, Anton: Predsokratiki. (Ljubljana, Slovenska Matica, 1988)
Hegel, Georg W. F.: Fenomenologija duha. (Ljubljana, Analecta, 1998)
Kosec, Miloš: Ruševina kot arhitekturni objekt (Ljubljana, Založba Praznine, 2013)
Hegel, Georg W. F.: Um v zgodovini. (Ljubljana, Analecta, 1999)
