AirBeletrina - Tako lepo to počnejo v velikih ljubezenskih romanih
Panorama 4. 11. 2014

Tako lepo to počnejo v velikih ljubezenskih romanih

Prizor iz filma An Affair to Remember (1957)

Nič neobičajnega ni bilo v tem kratkem odlomku, ki se ni niti najmanj razlikoval od tisočih, ki jih je že pretipkala. Brez težav hkrati pretipkava zgodbe in razmišlja o različnih rečeh: o kosilu, ki ga bo pripravila, ko se vrne domov, ali o previsokih cenah na tržnici. In vse bi bilo v redu, ta petek bi bil samo še en v nizu tistih, po katerih se vrne domov, in zjutraj, med prebiranjem časopisa, začuti nenavaden ponos, hecen občutek v trebuhu in prsih; ker bi se to besedilo, ki ga ljudje berejo zjutraj, medtem ko zajtrkujejo, pijejo kavo ali se pripravljajo za sobotno delo, ker bi se to blagodejno besedilo v njihovih rokah znašlo zahvaljujoč njej. Vse bi bilo v redu, vse je bilo v redu, dokler ni prispela do stavka, ob katerem so njeni hitri prsti otrpnili. Slabo si fukal, kaj? Roke je odmaknila od tipkovnice. Slabo si fukal, kaj?, je za vprašajem migetala navpična črta. Ozrla se je naokrog. V prostoru ni bilo nikogar, ki bi lahko opazil njeno vznemirjenje. Segla je po knjigi, ki je ležala na mizi, in še enkrat prebrala besedilo. Ni se zmotila. To ni bil plod njenih lastnih misli. Nekdo je to napisal. V knjigi.

Znova je začela z branjem, besede, ki jih ni bila vajena, so bile videti, kot da bi bile v krepkem tisku. Ali eno vlečenje na hitrco … koliko ljudi ti je uspelo pofukati … Pravzaprav nisem pofukal nikogar … Fukal sem prej … Fuk med orgijo je nekaj povsem drugega … si ti koga pofukala … pa saj je šlo za orgijo … jaz ne fukam kar tako naokrog … ali pa bi ti odgriznila jajca … Torej si se vseeno poonegavila z nekom … ker pizdica začne boleti … mislil sem, zakaj si se onegavila s štirimi ali petimi ljudmi … saj sem ti rekla, začne boleti … piše o ‘vietnamski vrtnici’ in poskusil je pofukati kar največ … glej jih, jebače … Če povzamem, dobra orgija, je rekla …

Nekajkrat je prenehala tipkati, da bi prebrala odlomke, zmeraj znova vznemirjena. Težko je verjela, da njeni prsti tipkajo tovrstne besede. Ona se, kakopak, na te reči ne razume. Z branjem ni prišla dlje od ljubezenskih romanov s prizori pravih objemov. V njih vse doni od teh velikih, nežnih reči. Dotik, bolečina, ljubezen, stegna. Več kot jasno je, za kaj v teh prizorih gre, ampak besede, besede so tiste, ki jim dajo nekakšno … Tako lepo to počnejo v velikih ljubezenskih romanih, je pomislila.

Nato je vstopil mlad urednikov namestnik. Oprostite, jo je nagovoril, pozabil sem neke papirje. Vi kar nadaljujte z delom, sam ne bom dolgo. Zazrla se je v besedilo, nato v mladega namestnika. Pogosto je poslušala, kako se on in drugi pogovarjajo o književnosti. Zanj pravijo, da se najbolj spozna na ameriško, ta divjak Wilding, ki je vse to napisal, pa bi po priimku sodeč znal biti Američan. Ali Anglež. Oprostite, je tiho rekla, ta pisatelj, ta, ki je napisal to zgodbo, je s prstom pokazala na naslov. Wilding, da, je rekel mladi namestnik. Ali je on, kako bi rekla, dober? Namestnik je za trenutek prenehal z iskanjem. Z dlanjo si je šel skozi lase. Seveda je dober, je rekel. Najboljši. Michael Wilding – je zdaj rekel nekoliko odločneje – najboljši avtor kratkih zgodb, takoj za Carverjem, seveda. Hvala vam, je odvrnila. Ponovno se je zazrla v zaslon. Tipkala je kar tako, v prazno, da bi se izognila njegovemu vprašanju. Zakaj vas zanima? Če želite, vam lahko posodim njegove knjige. Pretvarjala se je, da ga ne sliši. Nasmehnil se je in odšel. Na svidenje, je rekla izza zvoka tipkovnice. Ustavila se je šele, ko je bila prepričana, da je namestnik že na stopnišču.

Sprehajala se je med mizami. Obstala je pred plakatom suhljatega starca. Starec je imel prodoren pogled. Beckett ali Peko Dapćević, is there are difference?, je pisalo na vrhu plakata. Well, if you wanna now, it’s Peket! je na dnu stal še odgovor. Ta nenavadni Američan. Ali Anglež. Je bil mar videti kot tale tukaj, namrgoden dedec, je pomislila. Nemogoče, si je odgovorila. Človek, ki je napisal vse to, ne more biti videti tako. On je vse to moral tudi doživeti. Tako to počnejo ti pisci, kako pa drugače. Obstala je zazrta v starca, z mislimi pri zgodbah. Kakor da bi te zgodbe v njej nekaj spremenile. Je mar mogoče, da so tovrstne besede književnost? Če so, bi morda bile všeč tudi Racu, je pomislila. Morda bi tako na književnost začel gledati manj porogljivo. Spomnila se je na svojega soproga, utrujenega in vestnega delavca.

Ta zgodba je bila nenavadna. O tem človeku, ki gre med ljudi, kjer vse to počnejo skupaj, na kupu. In potem še ta ženska. In tisto, kar je rekla o štiri- ali petkrat. Bližje ji je bila druga zgodba. V njej se pisatelj odpravi kupovat oblačila, tam pa ga pričaka prodajalka. Med branjem je nekaj začutila. Vzdolž hrbtenice, v prsih in trebuhu. Bog ji je priča, da so vsega krive zgodbe.

Odkar je namestnik odšel, ni vstopil nihče več. Ostalo ji je še nekaj odlomkov. Znova je brala in občutila isto. Zaman se je skušala udobno namestiti na stolu. Ozrla se je naokrog, da bi se še enkrat prepričala, da ni nikogar, preden bi se potipala. Odložila je knjigo in se potipala. Obšlo jo je olajšanje. Nadaljevala je s tipkanjem in vročica je izginila, vsaj do naslednjega odlomka. Ta nenasitni pisatelj. Prodrla je, brala. Spet je prenehala s tipkanjem in se še enkrat ozrla. Tokrat si je odpela krilo in z roko segla vanj. Tako se je lažje tipala, vročica pa se le ni hotela umiriti. Kakor da bi postajala vse močnejša, je pomislila. Dotikala se je celo minuto, dokler ni opazila, da pospešeno diha. Vrata pisarne so se odprla. Izvlekla je roko in zapela zadrgo. Tako kot v tisti zgodbi, je pomislila. Ob njej je stal urednik. So pripravljene, jo je vprašal. Samo še nekaj stavkov, je odvrnila in nadaljevala s tipkanjem. … ugotoviti moram samo še, kje se bom podrgnil za kosilo, je natipkala in besedilo odposlala. No, pa je končano, je pogledala urednika. Obrnil se je in zaprl vrata za seboj.

Naslonila se je na naslonjalo stola in nekajkrat globoko vdihnila. Njena utrujena roka se je ponovno spuščala vzdolž trebuha, proti vrhu pravokotne zadrge.

Domov se je vrnila dobro razpoložena. Raco je spal v naslanjaču. Tiho je smuknila v kuhinjo. Ni ga hotela zbuditi. Na kuhinjski mizi je zagledala masten madež in muho, ki se je valjala po gosti tekočini. Pristavila je kosilo in stopila v sobo, da bi ga poklicala. Raco je narahlo smrčal. Postala je ob njem. Poklicala ga je po imenu. On pa je še kar spal. Roka, zadrga, brenčanje in njena majcena pest okrog njega. Opazovala je prste, ki so se ovijali okrog kosa mesa, ovitega v kožo. Vročina v prstih in med stegni ji je prijala. Počasi je postajal trši, Raco pa je, še v spanju, dihal vse hitreje. Nato pa usta in on v njenih ustih. Tega ni nikoli počela. On jo je prosil, a ona … Mislila je, da potem ne bi mogla dihati. Ampak je lahko. Premikala se je vse hitreje. On se je prebudil, samo za trenutek ga je zajela osuplost, a se je hitro zbral, jo zgrabil za lase in ji ga zaril globoko, ampak res globoko. Ona je trznila in se za hip uprla, nato pa sprejela in nadaljevala. Zgrabil jo je za prsi in jih gnetel, gnetel, medtem ko mu je ona tam doli vlekla in ga gledala, kakor znajo gledati te, ki so spodaj in počnejo to. Od zadaj, skozi krilo ji je strgal hlačke, ga potegnil iz ust, jo naslonil na stol in ji ga na hitro vtaknil, ona je najprej zavzdihnila nato pa utihnila in se samo še zibala najprej počasi nato hitro in tako sta delala in delala in njemu je prišlo in njej je prišlo majhna črna muha pa se je zadavila v pregosti masti na plastičnem prtu kuhinjske mize medtem ko je on v neki kolibi ali hotelu ali malem nemarnem stanovanju pisal svojo novo zgodbo o nenavadni ženski ki pretipkava zgodbe za neki mali brezvezen časopis in ki nekega dne mogoče v petek ali v četrtek saj ni važno pretipka neke njegove reči in se vrne domov vsa zmešana in vlažna prej pa vsa fina nedolžna in čednostna in se s spečim kmetavzarskim možem noro ampak res noro pofuka on pa sedi v svoji kolibi ali hotelu ali predragem apartmaju in pije jacka in kadi drage cigarete ter čaka da mu ga kurba sobarica ali dolgočasna tajnica dolgočasnega PEN-a povleče tako dobro vsaj pol tako dobro kot njegova izmišljena pretipkovalka zgodb pri lokalnem dolgočasnem in neprofitabilnem časopisu.
O, da!

 

Prevedla: Staša Pavlović