AirBeletrina - Tatjana Plevnik: »Prepričevanje bralcev o resničnosti neresničnega pomeni premikati meje mogočega«
Fotografija: osebni arhiv Tatjane Plevnik Fotografija: osebni arhiv Tatjane Plevnik
Intervju 21. 9. 2023
Čas branja
Čas branja: 17 min

Tatjana Plevnik: »Prepričevanje bralcev o resničnosti neresničnega pomeni premikati meje mogočega«

Tatjana Plevnik je letos izdala prvenec Vabe pri založbi Litera. Sicer pa se je udeležila več natečajev, na katerih so zmagale njene zgodbe. Leta 2016 se je natečaju JSKD uvrstila v finale z zgodbo Pozno cvetoča roža, na natečaju Radia Ars z zgodbo Cici mici in ruska ruleta. Leto pozneje je na natečaju revije Outsider prejela nagrado in priznanje za dve zgodbi. Leta 2020 in 2021 je napisala štiri zmagovalne zgodbe na natečajih: Miren Kostanjevica (Korona ekspresija), Literatura (božična zgodba), AirBeletrina in Sodobnost. V pripravi je njen drugi roman.

Všeč mi je tvoj stil pisanja v tvojem prvencu Vabe, ki je iskren, globok, iskriv, zajedljiv, ironičen, duhovit, pronicljiv, metaforičen, senzualen in občasno kar precej filozofski. Če sklepamo iz prvega dela knjige, ko naštevaš avtorje in avtorice, ki so izdali/-e svoj prvenec v jeseni njihovega življenja, se vprašam, koliko časa si potrebovala za takšen stil, saj si se začela s pisateljevanjem načrtno ukvarjati šele v pokoju (ali že tudi prej)? Ali pa si tako dolgo čakala zato, ker nisi imela dovolj brezbrižnosti, zavrnitev, ponižanja, razočaranja, za katere zapišeš, da so nujne sestavine vzgoje vsake pisateljice?

S pisanjem se ukvarjam zadnjih deset let. Imela sem srečo s postopnim izstopanjem s službenega prizorišča, tako da upokojitev zame ni bila tako stresna. Vajeti poklicnih zadolžitev sem spuščala počasi, s tempom, ki mi je ustrezal. Tri leta po upokojitvi sem še po pogodbi opravljala nekatere delovne naloge, pisanje strokovnih prispevkov na primer, kar mi je bilo vedno v veselje. Nato sem postopoma prevzemala vse več prostočasnih interesnih dejavnosti, ki jih je spet sestavljalo pisanje, tokrat pisanje fikcije. Podaljšan prehod iz dela v prosti čas mi je omogočil, da sem se lepo počasi prilagodila na nov življenjski modus.

V letih, ko se ukvarjam s pisanjem zgodb, sem se večkrat vprašala, o kom pravzaprav pišem, ko pišem, vsaj v nekem delčku prav gotovo pišem o sebi. Tudi ko pišem o nezemeljskih bitjih, v pripovedi na nek način ozaveščam sebe, svoja čustva in ideje. V vseh zgodbah je nekaj avtobiografskih elementov, pa čeprav samo za drobno zrnce, nevidni prahec. Zato je pisanje fikcije zame vedno osvobajajoče. Brez kazni si lahko izmišljujem, kar si hočem, vmes zapišem tudi kaj resničnega o sebi, ampak nihče ne ve, kaj je res, kaj je izmišljeno. Še sama ne vem. Na marsikatero svojo oddaljeno izkušnjo danes gledam drugače, kot sem takrat, ko sem jo doživela. Dejstva, ki so mi »ušla« iz spomina, pa si moram izmisliti. Do teme, o kateri pišem, na primer razmišljanja o samomoru ali slabih odnosih s starši, moram zavzeti distanco, saj drugače ne morem zaokrožiti zgodbe. Na ta način, z drugačno interpretacijo resničnih dogodkov, si lahko tudi kaj oprostim. Vseh prepričanj o sebi, da nisem dovolj dobra, da me ljudje včasih tudi ne marajo, da marsikaj naredim narobe, se seveda ne morem znebiti, mi pa pisanje pomaga, da se otresem tistih res hudih samozamer, se pošalim iz sebe in se sama sebi nasmejim. Mislim, da v tem pogledu nisem nobena izjema med piskami.

Kar me morda ločuje od drugih, je bojazen, povezana z mojo starostjo, strah pred neugodnostmi staranja, samoto in boleznijo. Oba moja starša sta umrla kot dve posušeni preslici, brez zavedanja o svojem obstoju. Tudi zato pišem, da se mi ne zmeša od strahu pred demenco ali depresijo ali kakšno drugo boleznijo, iz katere se ne bi mogla več izkopati. Knjige, branje in pisanje prav gotovo izganjajo te strahove. Pisanje je navsezadnje koristna možganska telovadba, ki krepi ali vsaj vzdržuje mentalno zdravje. Pisanje vsekakor ohranja sposobnosti, kot sta zbranost in pozornost, ki ju televizija, internet in pametni telefon cefrajo na koščke. Poleg tega je napisano kot priročen arhiv. Prigode iz svojega spomina lahko ohranim žive za čas, ko me bo začel spomin zapuščati. Nazadnje moram priznati tudi skrite samoljubne motive. Obožujem pohvale in želim si, da bi se me kdo zapomnil še potem, ko me ne bo več.

Namesto, da bi si bralke (in bralci) razbijali lepe glavice z vprašanji, koliko resnice oz. koliko avtobiografskih zgodb in anekdot je v romanu, nam že skoraj na začetku v zgodbi z naslovom Se je to res zgodilo avtorici? postrežeš »… Daniel Defoe je sprva trdil, da je Robinson Crusoe resnična zgodba, šele pozneje je priznal, da si je zgodbo delno izmislil. Nekaj v njej, je dejal, da je tudi resnično. Kaj je tisto nekaj, je vedno prepuščeno bralcu.« Jaz pa te sprašujem, kaj je tisto, kar bi si avtorica želela, da bi se ji zgodilo in si je to zato izmislila, saj zapišeš tudi »prepričati nekoga o nečem neresničnem je vzvišen cilj«?

Zbirka mojih kratkih zgodb je nastala iz večletnega eksperimentiranja s formatom kratke zgodbe, z žanri, vsebinami, temami, s slogi itd. Zgodbe sem pisala »v hodu«, sproti, kot sem se učila pisanja. Pri njihovem pisanju me ni vodila želja, da bi se mi zgodilo nekaj, kar se mi v resnici ni, bi pa bilo vredno zgodbe, ampak želja, da bi učinkovito posredovala neko temo, da bi znala mentoricam in bralstvu povedati kaj takega, kar je pomembno tudi zanje, kar bi prepoznali kot del svojih izkušenj. Snovi nisem črpala iz svojih neizživetih želja, ampak sem jo bolj prilagajala temu, kar sem želela sporočiti bralcem. Moja želja je vedno, da bi pokorila snov in teme, o katerih pišem, pravilom pisanja kratke zgodbe, in če je treba (vedno je treba), tudi z izmišljanjem. Svoja resnična izkustva sem večinoma uporabila zgolj za učinek verodostojnosti. Razen v pripovedih, v katerih je avtobiografska vsa jušna osnova. V teh pa so izmišljeni fragmenti bolj kot prežganje ali bešamel. Človekov spomin je vedno luknjičav, spominjanje je razpršeno, fragmentarno, zvesta rekonstrukcija konkretnega doživetja je težko dosegljiva, resničnostno pa je sploh nepreverljiva. V avtobiografskem pisanju zato vedno nastopata dva jaza: Jaz, ki pripoveduje, in Jaz, o katerem se pripoveduje. Prvi in drugi jaz realnega avtorja sta kot doktor Jekyll in gospod Hyde. Kdo bo koga?

Izbrala si si zanimivo strukturo romana, na eni strani se sprašuješ o pomenu avtorice, avtorstva in različnih načinih pisanja (koliko je domišljija izmišljija, kdo je avtorica, v čem je smisel pisanja, če nihče več ne bere, spodbude za pisanje, metamorfoza itd.) in to se bere, kot da gre za nekakšne napotke bodočim piskam, na drugi strani nam na to odgovoriš s samo demonstracijo zgodb. Kakor da gre za dialog med avtorico kot osebnostjo in avtorico kot pisateljico, v oboje pa spretno vtkeš interpretacijo bralke. Kaj je tisto, kar te pri bralkinem »prevajanju« tvoje zgodbe predvsem zanima, za kakšne vrste odnosa med bralko kot bodočo pisateljico in avtorico ti gre, saj se ta mentorska drža razpoteza od začetka do konca romana?

Zbirke kratkih zgodb nisem sestavljala z namenom, da bi jih strukturirala v roman, zato sem potrebovala rdečo nit. Ker niso nastajale z vnaprejšnjim načrtom, da se bodo združile v zbirko, ni v njih ničesar, kar bi jih povezovalo. V nekem intervjuju je Neil Gaiman izjavil, da je kratke zgodbe v njegovi najnovejši zbirki Trigger Warning povezoval en sam element: vse je napisal v času od izdaje zadnjega romana. Literarni kritiki so se razpisali o povezovalnih temah, ki pa jih sam ni zavestno opazil. Zgodbe so bile tematsko in žanrsko popolnoma različne in brez rdeče niti, toda pisatelj je bil zadovoljen, saj, kot je dejal, od zbirke kratkih zgodb bralci pričakujejo predvsem raznolike izkušnje. V svoji zbirki bi torej lahko pustila, da pride do izraza raznolikost zgodb.

Neil Gaiman je slaven pisatelji, jaz pa ne, zato bi vseeno rada zadovoljila morebitne kritike vsaj glede rdeče niti.

Rdečo nit sem si morala naknadno izmisliti. Tako sem naknadno napisala kratke meta tekste nekakšen dialog za bralke in bralce, kot povabilo k pisanju. Vodila me je tale misel: Pisati je dobro. V to sem trdno prepričana. Pisati je bolje kot metati granitne kocke. Pisati pomeni uživati v svobodi izražanja, preizkušati ideje, eksperimentirati, se igrati, spoznavati sebe in svet še na druge načine, iskati smisel življenja. Literarno ustvarjanje daje življenju smisel, smisel življenja pa ga podaljšuje. Zamislila sem si, da bi bili ti metateksti v mojih Vabah teme per se, katerih poanta je smisel življenja. Prepričevanje bralcev o resničnosti neresničnega pomeni premikati meje mogočega. Kajti vemo, da v literaturi obstajajo svetovi, ki (še) niso resnični, lahko pa to postanejo. Povem naj še to, da jemljem bralca skoraj za enakovrednega avtorju, saj vsako zgodbo, ki jo začne avtorica, dokonča bralka. Zgodba dobi končni smisel, ko ji ga da bralka. Nobena zgodba pri nobenem bralcu ne ostane enaka. Torej, če neko zgodbo preberem, jo v bistvu na nek način tudi že pišem oziroma vsaj dokončam. To je moja razlaga vezi med avtorico in bralko. Branje in pisanje je prepleteno tako zelo, da ga je nemogoče razvozlati.

In ne le to, v delu, o katerem pišeš o pomenu ter načinu pisanja, avtorstva, v pisanje vkomponiraš tudi pomen poznavanja in referiranja na ostale (pri)znane avtorice in avtorje (tudi celo filme). Všeč mi je, kako mimogrede omeniš različne knjige in se nanje sklicuješ »dokler se piska ne nauči teči z volkovi; … zvenenje v glavi …«. Kaj želiš s tem povedati, aludiraš na svoje reference ali na reference bralke ali oboje, kaj pa se zgodi v primeru, ko bralka ni prebrala naslovov in avtoric ter avtorjev, ki jih omenjaš, kot so npr. Patricia Highsmith, Svetlana Makarovič in številni drugi?

Aluzije, reference, citati omogočajo poglobljeno razumevanju besedila. Z dobro izbrano aluzijo je mogoče razložiti zelo kompleksne pojave ali pojme, črne luknje, če hočeš. Zgodi se, da se kontekst, v katerega je zamotana aluzija, bere kot uganka, ki jo je treba rešiti. Bralci imamo na splošno radi uganke, zato je užitek tako v njihovem sestavljanju kot iskanju pomena. Nekateri pravijo temu »velikonočna jajce« (easter eggs), saj jih, podobno kot skriva velikonočni zajček čokoladne pisanice po vrtu, tudi pisateljice in pisatelji vtikajo v goščavo svojega besedila. Včasih res zahtevajo od bralstva nek širši literarni horizont, poznavanje drugih del in avtorjev, sicer ostanejo prikrajšani za pomemben del sporočila. Noben avtor ne more nikoli zadovoljiti vseh bralcev. To preprosto ni mogoče. Nekaterim se bo zdelo hudo nakladanje, kar bo drugega prevzelo z estetiko ali dobro izbranim citatom. Nekoga zadovolji samo srečen konec, odprti konci ga spravijo v slabo voljo, drugega pa lahko pričakovani razplet odvrne od branja naslednje avtorjeve knjige. Horizont bralca je pomemben za bralca. Avtorica pa mora loviti ravnotežje med tem, kar sama zmore in kar pričakujejo bralci. Ne ujameta se vedno.

V romanu je kljub buhtenju čutov in čutnosti, vonjav, barv, občutkov, dotikov, ki jih mojstrsko popisuješ, zaznati, da tvoj namen ni le opisovanje različnih doživetij naše utelešenosti prek metafor, analogij, alegorij, ampak te vodijo tudi globlja filozofska vprašanja, kako nekaj nastane iz nič, kot kaj je nič – to nekaj iz nič sega od tega, da še pred kratkim ni bilo v glavni junakinje nobenih občutkov in čustev, do tega, da je nenadoma v nekem trenutku začutila privlačnost do nekega moškega, pa vse do vprašanj »Nekdo je moral biti prvi. Nekdo je moral ustvariti ta svet, saj ni nastal iz nič?« Kaj je zate nič in kako pridemo do tega, da nekaj je … tako zveni tako heideggerjansko, ki se je tudi spraševal, zakaj nekaj je in ne rajši nič, kajne? In če se navežem še naprej na filozofijo; podobno filozofska si, ko razlagaš, da pri pripovedovanju ni pomembno le kako, ampak tudi zakaj nekaj poveš. Koliko slediš »zakaj« pred »kako« v svojem pisanju?

Kaj je zame nič? Vprašanje je res filozofsko. Nič drugega mi ne pride na misel kot Aristotelova razlaga časa. Po njem je čas razdeljen na preteklost, sedanjost in prihodnost. Sedanjost je samo meja med preteklostjo in prihodnostjo. Preteklost ne obstaja več, prihodnost pa se še ni zgodila. Sedanjost ni nič. Čas je nič, ki deli že neobstoječe s še neobstoječim. Zdaj pa k temu dodaj še prostor (prizorišče), gibanje (dogajalnost) in opazovalca (pripovedovalca). Od tu dalje prepuščam interpretacijo bralcem, ki so nadarjeni za fiziko.

»Zakaj« je vedno pred »kako«. Zakaj? Zato ker hočem nekaj povedati in ker je to, kar hočem povedati, vedno moje prednostno vprašanje. Kot majhen otrok, ki ga zanima samo »zakaj« in nič drugega. V moji glavi to zveni takole (na primer): Zakaj pripoveduješ to zgodbo? Ker hočem povedati bralcem, da ljudje nismo popolna bitja. Zakaj? Ker je za vsakega od nas pomembno, da si prizna, da ima lahko napake, in da to prizna tudi drugim. Zakaj? Ker je spoznanje, da nihče ni popoln, noro osvobajajoče. Zakaj? Ker se človek znebi pritiska, da mora biti najboljši, najbogatejši, najlepši in da mu nikoli ne sme spodleteti. Zakaj? Ker je to pomembno za njegovo prihodnost. Zakaj? Ker človek danes bolj kot kdaj koli v svoji zgodovini potrebuje empatijo, oporo, solidarnost, etičnost itd. Zakaj? Ker … itd. Ni nujno, da v zgodbi oblikujem odgovore, vendar moram spodbuditi vprašanja. Zdaj šele pride na vrsto vprašanje, kako. »Kako« je vprašanje pripovednega načina. Zgodbo navadno že imam. Recimo, da prikazujem osebo, ki sprejme svojo nepopolnost, ranljivost in iz zapleta (konflikta) pride močnejša in modrejša, kot je vanj vstopila. Zdaj moram snov in dogajanje razporediti na literarno učinkovit način, kar pomeni, da bom bralcu pustila, da se z iskanjem smisla skozi besedilo sam prebija, sam znajde in si na ta način poglobi bralno izkušnjo.

Zveni, kot da naganjam bralce v labirint? Da. Pot ven, ki jo bodo sami našli, si bodo zapomnili.

Toda pri pisateljevanju in pri umetnosti se na splošno zdi, da je »kako« pravzaprav pomembnejše od »zakaj«, kakor predstaviš v zgodbi Vaja v zgoščevanju, za katero si na AirBeletrininem natečaju (2020) prejela prvo nagrado. Bi lahko rekla, da sta glavna postopka pisanja zgoščevanje in razprševanje oz. kako zgoščevanje in razprševanje vplivata na žanr, stil, tehniko pisanja?

V kratki zgodbi je pomembno vse troje: kaj prikazujemo, zakaj in kako to prikazujemo. Literatura naj bi omogočila bralstvu, da se nekaj naučijo, spoznajo, se o nečem ozavestijo, da uživajo v estetiki sloga in pripovednih bravurah ter se zavedo etičnih dimenzij. Pri pisanju uporabljamo več postopkov in sredstev. Poleg zgoščevanja naj naštejem še napovedovanje, zamolčevanje, pravo razmerje med prikazovanjem in opisovanjem, utrjevanje verodostojnosti s podrobnostmi, grajenje napetosti in vzbujanje pričakovanj, preobrati itd.

Kakšen pomen imajo pri ustvarjanju zgodbe sanje in spomini? Bi lahko rekli, da so pri tvojem prvencu eden ključnih, saj se zdi, kakor da se zgodbe berejo kot nekakšen kolaž tvojih izkušenj od otroških, študentskih, zrelih pa do poznih let?

Prvi začetki pisanja vsakega pisateljskega aspiranta črpajo iz lastnih izkušenj. Te najbolj poznamo in nam je to na videz najlažje. O sanjah pa ne vem dosti. V svojih zgodbah sem si jih izmislila. Sama se redkokdaj spominjam svojih sanj, če pa se jih, so fragmenti, ki niso pritrjeni na nič konkretnega, za pisanje so docela neuporabni. Ko v moji zgodbi naletiš na sanje, si lahko prepričana, da služijo samo kot odskočna deska za pripoved. V njih ni nič resničnega. Zelo bogato pa kradem iz svojih nezanesljivih spominov. Ko v mislih preigravam nek prizor, v katerem nastopa moja literarna oseba, se odmaknem od realnosti, obenem pa si zamišljam, kako bi to sama doživljala oziroma kako sem doživljala nekaj podobnega. Oboje je prisotno: domišljijski scenarij z mojega zornega kota opazovalke in prvoosebni zorni kot osebne izkušnje. Izmišljeno zapleteno izkušnjo »moje« protagonistke sestavljajo drobtinice in koščki mojega lastnega epizodnega spomina (okus hrane, stisk roke, fizična bolečina …) in še kaj, kar se je nabralo v mojem spominu, ne kot moje izkustvo, ampak kot usedlina iz prebranih knjig in ogledanih filmov ali gledaliških iger, iz prikazov tujih izkušenj torej. Vse te detajle iz svojega spomina, kar se je (morda) zgodilo meni ali kar se je zgodilo drugim osebam iz mojega življenja, tudi literarnim junakom in igralcem, vse to poskušam sestaviti v »novo« doživetje svoje izmišljene osebe. Skoraj vedno se zgodi, da svoje spomine »popravljam« do nerazpoznavnosti. Včasih (prav grdo) izrabim kakšno svojo lastnost ali lastnost mojih bližnjih za to, da jo razgalim, skazim, pretirano poveličam. Takrat se počutim, kot bi koga obrekovala. V literarnih osebah je vedno nekaj malega »mene« zraven, nekaj, čemur bi lahko rekla moje doživljanje njihovega doživljanja. Zgodbe so niti, ki nas povezujejo.

Kakor se že v objavljenih kratkih zgodbah na natečajih ukvarjaš s starši, se s tem ukvarjaš tudi v Vabah. »Vsak, ki ga poznam, za svoj propad krivi starše.« … »Škoda, da se [matka] vedno tako grdi drži.« … »Ne veš na primer, kako spretno zna vzbuditi občutek krivde.« Kaj je tisti lajtmotiv o mami, ki te vedno znova vznemiri, pa čeprav zgolj kot namera, in ki se morda niti ne izrazi v končnem pisanju, da te spodbudi k pisanju o mami ali očetu?

Vpliv staršev je velik. Še večji je, če ga ni. Njihova odsotnost na nas vpliva še močneje. Poskušamo jih razumeti, poskušamo si razložiti njihova ravnanja, odnose, odzivanja. Poskušamo. Ampak nihče nikogar zares ne pozna do obisti.

Všeč mi je, da si posebej osredotočena na ženske, zlasti v delu, kjer nas nagovarjaš v vlogi »mentorice za pisanje« in takrat vedno pišeš, »piske in bralke« (zraven v oklepaju pa dodaš moške, če je treba). Kaj si želela s tem doseči, na kaj opozoriti? Enako tudi, ko zapišeš: »Pisatelji morajo biti nadarjeni za pripovedovanje, pisateljice še bolj«. Res, kako?

V določeni starosti začneš na ljubiteljskih scenah (z izjemo športa) srečevati v glavnem ženske. Razmerje je 80:20. Razmerje med bralkami in bralci je podobno. Čeprav se mi zdi moška drža ob knjigah nerazumljiva. Kdor veliko bere, namreč dlje živi. In pametni moški bi to morali vedeti. Mogoče to pojasnjuje dolgoživost žensk. V šolskih učnih načrtih književnosti so večinoma pisatelji, pisateljic je le za vzorec. V slovenščini imamo moško rabo. Takole rečemo: »Lola, Polona, Mici in pasji mešanček Šnudelj so šli na sprehod.« Pes prevlada nad ženskim in drugimi spoli. Ker je tudi v SSKJ moški človek, ženska pa oseba, se mi je zdelo, da se moram malo postaviti za ženske.

Obenem pa čutim na svoji koži, da smo starejše ženske na vsegeneracijskem prizorišču čedalje bolj prozorne. Nevidne ženske, pravi Slavenka Drakulić. Naše bivanje se stereotipizira v »babice, babuške, mamke, revmatične tetke ipd.«, vzdevki, šale, neprimerni izrazi, odpor celo, se kar vrstijo. Ampak če pogledam vase, če odmislim fizično obliko, vidim podobo, ki je že vsaj pol stoletja ista in bo taka še naprej, vse do takrat, ko bo padel zastor. In vse ženske, ki jih srečujem, so prav takšne: zanimive in prikupne. Ne glede na starost.

Bi še kaj dodala, kakšno drobtinico, dve, ki jih je avtorica intervjuja na poti zgodb pozabila?

Če pišete, pišete iz čiste ljubezni do pisanja. To si lahko privoščite, če imate vsaj povprečno pokojnino ali kak drug stabilen vir dohodka. V primerjavi z zaslužki pisateljev se konjske dirke zdijo trden in stabilen vir dohodka, je rekel John Steinbeck. In to drži.

Tatjana Plevnik: Vabe (Litera, 2023)