Mehke noge, cmok v grlu, utrip v sencih. Kot najstnik sem živel za ta občutek. Ko sem stal za startno črto, sem vedel, da je od naslednjih minut, sekund, stotink odvisno moje razpoloženje v prihodnjih dnevih, tednih, celo mesecih. Predtekmovalna nervoza je bila kot droga, ki omrtviči večino čutov, peščico preostalih pa tako potencira, da se vsi trezni trenutki zazdijo medli, prazni, nevredni.
Mine desetletje in sedim v dvorani vaškega doma v Volčjem Gradu, kjer poteka pogovor z nominiranci za Rožančevo nagrado. Žirantka in voditeljica pogovora Manca Košir postavi vprašanje o velikem Drugem, nominiranca Miklavž Komelj in Aleš Šteger začneta nizati učene besede, sam pa se opominjam – kakor sem se opominjal pred desetletjem, da na startu ob boku serijskih državnih rekorderjev Žana Rudolfa in Jana Petrača ne stojim po nekem naključju, ampak zato, ker so me tja postavili moji rezultati –, da se tudi v Volčjem Gradu nisem znašel po naključju, ampak me je tja postavila žirija. Morda pretiravam s pripisovanjem pomena zunajliterarnim vplivom, ampak prepričan sem, da bo klatenje neumnosti o velikem Drugem negativno vplivalo na moje možnosti za prejem nagrade. Spet imam cmok v grlu, v sencih slišim bitje srca. Še dobro, da sedimo, saj dvomim, da bi me noge držale pokonci.
Ko sem na prelomu najstništva v dvajseta zavrgel sanje o karieri vrhunskega športnika, je bila osvoboditev spon nezdrave tekmovalnosti eden najboljših stranskih produktov te odločitve. Stotinke, za katerimi sem se tako neutrudno pehal, so se zazdele nevredne, spomin na srebrne kolajne, ki bi jih najraje zabrisal v smeti, je postajal čedalje bolj medel. Počutil sem se praznega, a obenem precej bolj izpolnjenega kot v letih, ki so se vrtela okoli vrtenja v štiristometrskem krogu.
Nato sem začel pisati. Sprva izključno novinarska besedila. To je bila moja prva prava služba. Večinoma sem jo dojemal kot vir zaslužka, občasno, kadar mi je uspelo spisati kaj konkretnejšega, tudi kot poslanstvo. O tekmovalnih razsežnostih pisanja nisem kaj dosti razmišljal, toda zajetnejša kot so postajala moja besedila, bolj mi je bilo jasno, da med drugim tudi tekmujem, tekmujem z neštetimi nasprotniki, ki se grebemo za pozornost bralcev.
Kot redno zaposlenemu novinarju mi je z ekonomskega vidika dokaj vseeno: sto ali deset tisoč bralcev, moja plača bo ostala enaka. Kot avtorju dveh knjig mi je malce manj vseeno, pa vendar si ne delam utvar, da bodo premisleki o »športu, morali, dopingu in nevednosti« iz mene ustvarili bogataša, zato se mi zdi, da je bistvena čustvena komponenta: več časa in energije kot porabim za neko besedilo, bolj sem navezan nanj in bolj si želim, da bi bilo vidno oziroma brano. Ključni mehanizmi, kako povečati vidnost, so dobro znani in pogosto medsebojno prepleteni: klasično oglaševanje, samopromocija, govorice »od ust do ust«, novinarske vsebine v tradicionalnih medijih ter sistem literarnih nagrad in nominacij.
O tekmovalnih razsežnostih pisanja nisem kaj dosti razmišljal, toda zajetnejša kot so postajala moja besedila, bolj mi je bilo jasno, da med drugim tudi tekmujem, tekmujem z neštetimi nasprotniki, ki se grebemo za pozornost bralcev.
Čeprav je slednjega še najlaže primerjati s tekmovalnostjo in predvsem predtekmovalno nervozo, kot jo poznam iz športnih krogov, je v mojih očeh najmanj problematičen. Tekaški um mora seveda čim prej pozabiti na eksaktnost štoparice (med branjem peterice lanskoletnih kresnikovih finalistov se denimo nisem mogel znebiti občutka, kot da gledam novo športno disciplino, v kateri moči merijo Michael Schumacher, Sanya Richards-Ross, Sebastjan Cimirotić, Mateja Svet in Tadej Pogačar) in se naučiti bolj ali manj slepo zaupati presoji strokovnih bralcev, a od te točke dalje ima kot avtor mir (če izvzamemo dejstvo, da mora razpredati o velikem Drugem). Objavljeno delo živi onstran dosega njegovega vpliva in zdi se mi, da je tako tudi prav, kakor je prav, da vaja po priklonu zaživi onstran dosega telovadčevega ugleda.
Je bil Miro Cerar st. vselej zadovoljen s sodniki? Gotovo ne, a smiselno se je opomniti, da je občutek za krivico izjemno subjektivna kategorija, kadarkoli je na delu subjektivna presoja, zato imam precej več težav kot z literarnimi in/ali športnimi nagradami s samopromocijo, ki večinoma poteka na družbenih omrežjih.
Če predpostavimo, da je pehanje za pozornostjo bralcev srčika publicistične tekme, je samopromocija z naskokom najbolj krivičen in nezdrav zunajliterarni dejavnik.
Najprej o (ne)zdravju. Facebookovi skupnosti sem se pridružil leta 2008, kar pomeni, da sem del najbolj razširjenega družbenega omrežja že debelo polovico življenja. V več kot poldrugo desetletje trajajoči uporabniški izkušnji sem imel dovolj časa za premislek o plusih in minusih Zuckerbergovega imperija in poenostavljen sklep se glasi: peščica pozitivnih plati se duši pod težo negativnih. Na to opozarjajo mnogi, širša javnost se je najbrž najbolj zdrznila ob Netflixovem dokumentarcu The Social Dilemma, bistvo pa po mojem mnenju lepo zaobjame modrost, da je letalski način najbolj uporabna funkcija na pametnem telefonu.
Časovna potratnost, temelječa na dopaminskih šusih, je bila glavni razlog, da sem poleti 2022 prvič deaktiviral svoj uporabniški račun. Morda imajo redoljubneži manj težav, a sam spadam med tiste labilneže, ki bomo pojedli čokolado, čim jo zagledamo, zato je odsotnost objekta poželenja naša edina rešitev (ker smo preleni, da bi se odpravili v trgovino). Enak princip velja na družbenih omrežjih: če se zgolj odjavim, me od vnovične prijave ločuje le – namenski ali slučajni, nima veze – pritisk na črko »f«. Podobno bi se lahko zgodilo ob deaktivaciji, a zdi se mi, da me iluzija izginotja varuje pred skušnjavo/navado/razvado. No, kljub temu sem se znova aktiviral, razlog pa je bila, uganili ste, samopromocija.
Družabni oziroma povezovalni vidik družbenih omrežij, ki ga njihovi zagovorniki izpostavljajo kot najsvetlejšo plat, v resnici pa je, ravno nasprotno, največji ubijalec občutka povezanosti, me že dolgo ne zanima več. Le stežka ohranjam kakovostne odnose z redkoštevilnimi prijatelji in ne znam si predstavljati scenarija, v katerem bi se ta krog bistveno razširil. Za občasne stike zadostujejo kanali, kot so sms sporočila, elektronska pošta, Messenger (ki ga, če slučajno niste vedeli, lahko ohraniš deaktivaciji navkljub), Viber, WhatsApp … A zahtevam po samopromoviranju še vedno najbolj ustrezajo stara dobra družbena omrežja.
Družabni oziroma povezovalni vidik družbenih omrežij, ki ga njihovi zagovorniki izpostavljajo kot najsvetlejšo plat, v resnici pa je, ravno nasprotno, največji ubijalec občutka povezanosti, me že dolgo ne zanima več.
Christopher Lasch se najbrž obrača v grobu, vendar v časih, ko se večina Delovih prispevkov še ni skrivala za plačljivim zidom, sem na lastna ušesa prevečkrat slišal besede, ki so bile najbrž mišljene kot pohvala – »Zelo rad preberem, kadar kaj objaviš na FB-ju« –, da bi spregledal očitno: nezanemarljiv del mojih znancev ne spremlja tradicionalnih medijev, besedna zveza slovenski knjižni trg pa jim zveni približno tako domače kot angolski trg podmorniških rezervnih delov. A kljub temu z veseljem preberejo, kadar se kaj pojavi na FB-ju!
Pri samopromociji velja vztrajati že zgolj zaradi maksime, da vsak bralec šteje. Da šteje vsak bralec, zveni lepo, skoraj romantično, pa vendar je v kontekstu družbenih omrežij silno problematično, saj meja med bralcem in všečkom ali komentarjem prehitro postane zabrisana, za manj- in srednjeuveljavljene avtorje, med katere se prištevam, pa so všečki in komentarji precej merodajen pokazatelj, ali se je njihovo delo vsaj malce »prijelo«. Če nekoliko karikiram: slovenski avtor, ki na Facebooku naznani objavo nove knjige in prejme tisoč všečkov, se lahko že skoraj pohvali, da je za domače razmere napisal prodajno uspešnico.
In zdaj o krivičnosti. Tudi v tekmovalnem športu mrgoli raznoraznih influenserjev. V atletskih krogih bi lahko izluščil štiri kategorije. V prvo spadajo superšampioni, denimo Sydney McLaughlin-Levrone, ki sledilce privabljajo s svojimi izjemnimi rezultati. Drugo sestavljajo mojstri ekstremnih podvigov v naravi, na primer Anton Krupicka, ki svoje avanture zapakirajo v estetsko dovršene fotografije in videoposnetke, ob katerih se pisarniškim ljudem cedijo sline. V tretji kategoriji so športniki s trenerskimi tendencami, recimo Bob Bertemes, ki se snemajo med elegantnim izvajanjem vaj atletske abecede in ki do potankosti razčlenjujejo svoje treninge, v četrti pa fantje in dekleta, kot je Alica Schmidt, ki stavijo na svojo izklesano postavo. Influenserske aktivnosti lahko vsem prinesejo lep zaslužek (in potešijo željo po vidnosti), vendar v trenutku, ko stopijo za startno črto, izgubijo ves pomen. Rezultat je še vedno odvisen od talenta in dela, rezultati pa prinašajo čast, slavo, denar, osebno zadovoljstvo in vse ostale dobrine, za katerimi se pehamo športniki. (Lahko si mislite, da bolj kot ima neki tekač dodelan instagram profil, bolj uživam, če ga prehitim.)
Če nekoliko karikiram: slovenski avtor, ki na Facebooku naznani objavo nove knjige in prejme tisoč všečkov, se lahko že skoraj pohvali, da je za domače razmere napisal prodajno uspešnico.
Na literarnem področju veljajo diametralno nasprotna pravila igre. V trenutku, ko knjiga pristane v džungli, imenovani prosti trg, se avtorjeve influenserske aktivnosti šele začnejo materializirati. Na lanskoletni lestvici najbolj prodajanih knjig za odrasle v knjigarnah Mladinske knjige in v spletni knjigarni emka.si prvih pet mest zasedajo štiri knjige, tesno povezane z influenserskimi vsebinami, ter osebna izpoved enega najbolj priljubljenih slovenskih radijcev. Četudi bi prebral vseh pet (v resnici nisem nobene), si ne bi drznil javno pridigati o njihovi (ne)kakovosti, ampak trend je preveč očiten, da bi ga smel količkaj ambiciozen avtor prezreti: tekma za sledilce je tesno povezana s tekmo za bralce. In ker so mehanizmi, s katerimi je mogoče povečati vidnost / branost, medsebojno prepleteni, se snežna kepa le še vali in vali. Avtorji prodajnih uspešnic se pogosteje pojavljajo v tradicionalnih medijih, njihove knjige pa postanejo predmet govoric in kolumn, kakršna je tale. Gre za globalni pojav: v Guardianu je mogoče brati prispevek o samooklicani »self help pesnici«, ki je pred petimi leti začela objavljati v samozaložbi, zdaj pa kraljuje na britanskih prodajnih lestvicah ter ima, mimogrede, več kot milijon sledilcev na Facebooku in dobrih dvesto tisoč na instagramu, literarni agenti pa na svojih spletnih straneh opominjajo avtorje, da so bolj zaželeni tisti, ki že imajo lastno »platformo«.
Literatura nikakor ni izjema: ob diktatu neoliberalne paradigme je trženje samega sebe prevladujoč modus operandi. Jurrie van der Velden, boter ugandskega tekaškega buma, mi je januarja letos potožil, da se je pred petnajstimi leti ukvarjal zgolj s treningi in prehrano svojih varovancev, zdaj pa jih mora učiti, kako uporabljati družbena omrežja in »graditi osebnost«, saj to zahtevajo prireditelji dirk na Zahodu. Ko sem lani intervjuval Matevža Šaleharja – Hama, se je pritoževal, da ima poln kufer izmišljevanja youtube reklamic. »Namesto da bi pisal komade, prodajam karte. To ni del umetnikovega poklica,« je dejal.
Vsi časi so po svoje čudni, ampak čudaškost naših gotovo podžigajo družbena omrežja. Že zdavnaj smo spoznali, da je naša tekma na dolgi rok nevzdržna, nezdrava, nesmiselna in krivična, ampak ne znamo je končati ali vsaj upočasniti. Zato tega premisleka ne bom sklenil s tarnanjem, da je med ugandskim tekačem in Hamom na eni ter veliko večino slovenskih literarnih ustvarjalcev na drugi strani bistvena razlika (saj bo prvi po zaslugi grajenja osebnosti podpisal pogodbo z Nikom, drugi bo z youtube reklamicami napolnil Križanke, ostali pa bomo s sledenjem maksimi, da vsak bralec šteje, prodali nekaj deset izvodov svojih knjig), temveč s kupom vprašanj, kako se ostali pesniki, pisateljice, esejisti itn. soočajo z izpostavljenimi neskladnostmi. Se jim zdi ta premislek pragmatičen in/ali plebejski? Ali sploh čutijo potrebo biti videni/brani? Ali samopromocijo dojemajo kot breme in nezdravo tekmo ali nemara v njej celo uživajo? Na podlagi česa presojajo, kaj, kdaj in koliko bodo objavljali, da ne bodo dokončno dosadili peščici sorodnikov, prijateljev in sodelavcev, ki jim sledijo na družbenih omrežjih? So že naredili križ nad prostim trgom in so raje podrobno preučili sistem državnih subvencij? So se sprijaznili, da influenserji v kvantitativnem pogledu igrajo v višji ligi, tako kot so se evropski maratonci sprijaznili, da se nima smisla primerjati z vzhodnoafriškimi? Kajti sam nisem niti malo sprijaznjen in komaj čakam dan, ko bom na lestvici najbolj prodajanih knjig prehitel avtorja z dodelanim instagram profilom.
