Teofil Pančić (1965–2025): Kodeljevo 1987

Bralke in bralce po deželah nekdanje Jugoslavije je presunila novica, da je zastalo srce lucidnega, ostrega, duhovitega srbskega pisatelja, novinarja in kolumnista Teofila Pančića (1965–2025).

Rodil se je v Skopju, odraščal je v več mestih nekdanje Jugoslavije, več let v Zagrebu, ki ga je še posebej zaznamoval. Tam je stopil na novinarsko pot, v začetku devetdesetih pa se je ustalil v Srbiji. V Beogradu in Novem Sadu.

Od leta 1993 je bil kolumnist beograjskega tednika Vreme, kjer je bil do smrti tudi literarni kritik in urednik kulture. Njegove prispevke so objavljali tudi Radio Svobodna Evropa, Jutarnji list, Autonomija, Republika, Sarajevske sveske, Pogledi, Literatura …

»Vsako zlo in krivico je videl kot nekaj, proti čemur se je treba bojevati. Pisal je izvrstno, zato ker se ni bal izražati svojega mnenja oziroma se ni bal tega, kam bi ga to lahko odpeljalo. Bil je brezhibno intelektualno pošten, kar sem mu, priznam, zavidal,« je v nekrologu, objavljenem tudi v spletnem časopisu Disenz, zapisal njegov bosansko-črnogorski kolega Andrej Nikolaidis. In prav z navajanjem Nikolaidisa se prične Pančićev esej Kodeljevo 1987, objavljen v knjigi Aleja Viktorja Bubnja, ki je leta 2016 v prevodu Tomaža Gerdine in okviru festivala Fabula izšla v žepni Beletrini.

Naj mojstrove besede še naprej grmijo – kakor dobri stari rock!

***

Andrej Nikolaidis ima prav: nostalgija pospešuje prodajo. The Pixies so se po njegovih besedah spet zbrali, da bi prodali nostalgijo tistim, ki jo bodo radi kupili, tistim, v katerih nostalgiji je zanje dovolj prostora. Ali to pomeni, da je tisto, po čemer smo »nostalgični«, resnično že nujno mrtvo, in četudi občasno vstane od mrtvih, to le poudarja njegovo nepreklicno mrtvost? In če vse to drži, kje je v vsej tej zgodbi Nick Cave?

Ta tip namreč vsa ta leta ni odhajal nikamor in se tako nima kam vračati, da bi »prodajal nostalgijo«: za kaj takega je še preveč živ. Kar lahko sproducira neki paradoksalen, grenko-sladek, (para)nostalgičen učinek, je kak, hm, lokalni kontekst, o katerem se mu morda niti ne sanja.

Spomnim se, da sem imel prve Cavove albume posnete na nekih nepopisno groznih kasetah, ki jih je dobil moj oče, oficir, od vojske, na njih so bile neke revolucionarne koračnice in vojaške himne: v tem, da prek »Pešadijo, pešadijo« posnameš »Knockin’ on Joe«, je bilo nekaj sladostrastnega. Cave je v SFRJ prvič nastopil 8. februarja 1987, v Ljubljani, na Kodeljevem. Tega dne je bil veliki slovenski kulturni praznik, o katerem mi južnjaki večinoma nismo vedeli nič. Popoldne sem se pripeljal z vlakom iz Zagreba, taval po mestu, na hitro pobrskal po knjigarnah, v Saxu, če se ne motim, popil pivo ali dve in se odvlekel na enega od najpomembnejših koncertov v mojem življenju. Le pol leta pred tem sem se vrnil iz vojske, kjer sem s tistimi kasetami moril nedolžne rekrute iz Kalesije. Le pol leta kasneje je bila famozna osma seja CK Srbije, na kateri je Milošević zajahal oblast. Jugoslavija pa je začela pospešeno trohneti ob grozljivem kadavrskem smradu. Dve leti kasneje je bil v Ljubljani resnično veličasten koncert The Cure. Naslednjega dne pa dan mladosti, za umret od smeha. Bilo je pravzaprav Veliko Slovo od nekega življenja, takrat je bilo vse že nekako končano, opraviti je bilo treba le še pogrebne ceremonije. Prebijal sem se proti šanku v tivolski dvorani, naletel na bradatega in zavaljenega tipa, ki se je opotekal in vpil »Srbija, Srbija« in »šta je, pičke slovenačke«; kasneje sem se zapletel v pogovor z dvema Slovenkama: »Od kod si?«, sta me spraševali. »Iz Zagreba.« Z blago kislimi facama sta me tolažili: »No, v redu, bolje, kot če bi bil iz Beograda.« Po dvajsetih letih sta tisti punci gotovo že resni poslovni ženski in materi. Če bi me zdaj vprašali, od kod sem, bi povedal, da sem iz Beograda, oni pa bi me potolažili, da je to kljub vsemu bolje, kot če bi bil iz Zagreba. Nekateri znajo prav vsako stvar videti z vedrejše strani.

Pred nekaj dnevi je Cave nastopil v Beogradu, prvič po osemdesetih. Tisti, ki so ga poslušali prejšnjič v SKC, so bili, jasno, nostalgični za lastno mladostjo: tako banalno in tako neizogibno. Vendar jaz nisem iz te zgodbe, v mislih sem imel tisto Kodeljevo, kar ni več stvar nostalgije, je nekaj, kar je težko poimenovati; od Kodeljevega do beograjske Arene se je vse tako fundamentalno rekontekstualiziralo, vsa nekdanja življenjska zatočišča so zapuščena in propadla, tako da lahko le še zavidaš tipu na odru, ki poje Papa Won’t Leave You, Henry: nekoliko starejši in okornejši kot tedaj, vendar je bil vsa ta leta lastnik svojega življenja in relativno neodvisen od zunanjih sil. Preprosto rečeno, Cave je še vedno Cave, ti pa ne moreš ravno priseči, da si isti kot tistega davnega februarja, ko si se odpravil na Kodeljevo. Verjetneje je, da so tistega tam nekje leta 1991 ubili s strelom v tilnik, ti pa si nekaj, kar so seštrikali iz njegovih posmrtnih ostankov.

Medtem je v Nišu umrl Šaban Bajramović. Verjetno ni nikoli slišal za Cava, niti on za njega, morda pa se motim. Kakorkoli, tam okrog leta 1980 še nihče ni slišal za »world music«, pošteni in urbani fantje in punce pa niso poslušali »narodnjakov«. In potem je ZKP RTL izdal A šunen romalen Šabana Bajramovića, in smo vsi popadali po tleh, nismo vedeli, kaj nas je doletelo: kako je mogoče, da je to lahko tako dobro? K vragu, vse življenje sem obiskoval sorodnike v Nišu, pa se mi ni niti sanjalo, da v lokalni ciganski četrti živi Genij. Nisem razumel, o čem poje, in me tudi ni zanimalo: bil je tisti glas, tisti blues, tista žalost, vsega te je preželo tisto občutenje in prav nič več ni bilo treba, da si se ves naježil in si občutil nekaj Velikega. Tako kot te, tudi če ne znaš niti besedice angleško, povozi Mercy Seat. Ko danes opazuješ, je bizarno, da je Šaban B. iz gostilniške atrakcije postal spoštovana glasbena zvezda prav v obdobju panka in new wava, nečesa »najbolj urbanega«, kar je kdaj opustošilo Jugoslavijo, »deželo delavcev in kmetov na hribovitem Balkanu«. Avtsajder iz južnosrbske naselbine je pravzaprav prek Ljubljane in Zagreba (v Poletu so mu posvečali navdušene eseje) postal kul: Beograd si ga ne bi upal tako slaviti, bil je preblizu epicentra kulturološke grožnje.

A Šaban je bil preprosto in Avtor in Glas: tako kot Cave, Cohen, Young, Waits, Newman, kot nori John Cooper Clarke. Kot Hendrix. Kot Robert Johnson, ki je na razpotju srečal hudiča in mu prodal dušo. Vsa tista leta so njegove plošče stale v moji zbirki enakopravno z njihovimi. Tudi pred služenjem vojske in po njem, pred Kodeljevim, Tivolijem in vsem drugim: te plošče so pripadale druga drugi, zato so skupaj tudi izginile iz mojega življenja. Nostalgija? Kje pa, za nostalgijo je prepozno. Žal mi je le, da Šabana B. nikoli nisem poslušal v živo. Cave pa bo spet prišel, čez dvajset let, v neko tretjo državo, k nekemu tretjemu meni.