Ko se odločiš za poklic, si se odločil za plačilo. Če si se odločil, da boš umetnik, se nisi odločil samo za plačilo, odločil si se tudi, da moraš biti genialen. In odločiš se, da si genialen. Drugače ne gre. Verjetno se brez tega prepričanja ne da ustvarjati. Da je genialnost v resnici precej smešen in romantičen pojem o intelektualnih sposobnostih posameznika, ne bi razpravljal. Recimo, da ta oznaka definira neke super intelektualne sposobnosti nekoga, vsebuje res izjemno kreativnost in druge posebne sposobnosti, ki jih drugi sploh nimajo, si jih niti ne znajo ali zmorejo predstavljati. Če jim to dopoveš, si že skoraj genialen, ker ti bodo zaradi tega prepričanja mogoče dali nekaj denarja.
Biti umetnik in biti genialen je obveznost do sebe, če si prepričan in če hočeš sploh kaj ustvariti. Notranja motivacija in vse ostalo, kar je skrito v tebi, recimo častihlepnost in želja po večnosti, ki jo slabo prikrivaš, poza in tvoj videz, da si vendarle tudi drugačen, po svoji naravi postavljen nad druge, je posebno in mora biti zaigrano do perfekcije. Ta vrsta genialnosti je pri genialnih vedno najbolj cenjena. Ampak karkoli narediš, denarja nikoli ni dovolj. O plačilu še vedno odločajo drugi. Upaš lahko samo, da so tudi naivni. In včasih tudi so.
Merila za potrditev umetniške genialnosti niso mersko določena, so vegasta in muhasta, potrditev pa je težavna in niti ne redka. Nevarno in zelo pogosto pri umetniških pozicijah pa je, da so občutki o lastni genialnosti samoprevara in nič drugega. Ampak tudi to ni nič novega.
Z vstopom na bolj realen trg dela in v bolj tržno gospodarstvo, kot je bilo v socializmu, imamo tako organizirano ekonomijo, da je treba vse plačati s svojim delom – če nisi privilegiran. Biti privilegiran pa je enako, kot je bilo – biti v sistemu dobro plačanih, kamor se sami javno uvrščajo tudi nekateri prekarci, ali pa biti bogat po rodu, po dedovanju ali po poroki. Nič novega, vse staro.
Verjetno je pa vedno prisotna tesnoba, kako preživeti. Pri genialnih in negenialnih.
Tesnobo, kako preživeti, poznamo vsi, tudi tisti, ki nismo genialni. Ampak za nas breme vendarle ni tako veliko. Predvidevamo pa lahko – genialnost pa vsebuje posebno genialnost –, kako se prodati, kako druge prepričati, da dajo denar nam, ki smo vendarle genialni. Še vedno vse staro, isto, enako.
In kaj je novega? Veliko število umetniških producentov, neverjetno število. Samo to. Da hočejo od države dobro plačilo, ni nič posebnega. V prejšnjem sistemu jih je bila peščica. In država je bila radodarna, ker je imela plačano opozicijo in mir. S čim in kako naj sedanji umetniški ustvarjalci prisilijo politični sistem oziroma državo, da jih bo plačevala kot plačano opozicijo? Ni možno. Sedanja oblast se ne boji očitka, da je nelegitimna, ne brani se z revolucijo, ki je bila nujna itd. Sedanja oblast je oblast ljudstva, dobljena je in izgubljena bo na volitvah. Plačana opozicija odpade. Sedanji umetniki ne obstajajo kot opozicija, so pa lahko na trgu umetniškega dela, ki ga vzdržuje država. Ni jih treba neposredno plačevati s privilegiji.
Nove in naivne so predstave o nujni svobodi izražanja, ki je povezana s svobodo posameznika. Tudi to stališče je pravzaprav romantično. Lastna svoboda je samo vzgled, ideal. Ne služiti nikomur, biti svoboden in ne odgovarjati nikomur za svoje delo je iluzija, ki se je ugnezdila v zavest posameznika. Poveličevanje lastnega dela, zahteva za neko »dostojno« plačilo mene, ki sem svoboden, naleti lahko vsaj za večino na gluha ušesa tistih, ki imajo denar, ki odločajo. In na upravičeno zgražanje revnih in resnično izkoriščanih.
Pri vsem tem je zelo pomembno vedeti: plačila za naše delo si ne določamo sami, vedno ga določajo drugi. Kogarkoli bi vprašali, ali je dovolj plačan za svoje delo, vsak bi odgovoril: »Ne, plačilo za moje delo ni pravično, zaslužim si več.«
No, nekateri, redki umetniki pa so genialni tudi zato, ker so plačani, kolikor zahtevajo.
Po mladostni odločitvi pride čas poskusov v vse smeri: biti prepoznaven, prodreti, zaslužiti, ustvarjati noč in dan. Ali je to dovolj? No, v mladosti je obzorje izbir ogromno. Lahko malo prespiš svojo genialnost in se sprijazniš s kakšnim konkretnim malim zaslužkarstvom, da si recimo natakar ali pa kurir ali nekaj podobnega. Če predolgo čakaš in si samo genialen, kljub velikem ustvarjalnim naporom in tudi uspehom postaneš nezaposljiv za karkoli drugega. Lahko pa si brez skrbi, če se dobro poročiš, če nekdo prevzame skrb zate … tudi dobro poročiti se je lahko znak genialnosti. Nedvomno.
No, če hočeš biti umetnik, moraš žrtvovati veliko več kot samo lagodno življenja uradnika in morda zakonskega partnerja. Nesvobodo moraš spremeniti v svobodo. Kakorkoli obračaš, svoboden si lahko v resnici samo, če imaš denar (kot je definirano v Malrauxevem romanu Kraljevska pot, recimo). Če hočeš denar, svoj denar, lahko prodajaš svoje delo, delaš kot prekarc.
Rekel bi – za usrano, zelo preprosto preživetje, dokler te smrt ne reši tegob vsakdanjosti, moraš dati vse od sebe. Tudi biti v službi ali na »svobodi« pomeni isto. Prodati se moraš. Nimaš kapitala, nimaš bogatih staršev … Če pa hočeš živeti tako, kot da bi bili ti pogoji izpolnjeni in to terjaš od drugih, potem si seveda v škripcih, zajame te tesnoba genialnosti. Veš in ne moreš nič proti temu, da je denar še vedno v suknjah drugih. Kdo je to že tako točno povedal v eni od dram? Pa saj je vseeno, če to izreče vaški kapitalist – resnica je Cankarjeva in cankarjanska.
Če te niso opozorili, če ne veš sam, kaj je politika in kdo si ti, se tesnoba lahko razvije še v kaj hujšega. Ne veš, da je drugim vseeno za tvojo ustvarjalnost, za tvojo genialnost, za tvoje produkte. Pa četudi uspeš in postaneš priznan, so te pripravljeni umoriti kjerkoli, tudi v gulagu, na Golem otoku, te zapreti, enostavno ne vedeti, kdo in kaj si, kako si pomemben, tudi plačati te niso pripravljeni, če jim ne služiš ali jim celo škoduješ. Če te ne morejo vpreči v svoj voz ekonomske in ideološke kočije, si nič, te ni. Ni odlikovanj, nagrad, beneficijev. Mimo tebe gredo in srečen si lahko, če te ne povozijo. Pot k trajni in donosni genialnosti je nevarna in negotova, ker ne moreš natančno vedeti, v katerem krožišču bi takoj zavil desno, ali bi to raje storil šele malo pozneje, ali pa se morebiti zapeljal okoli in se vrnil na isto pot in se odpravil nazaj, od koder si prišel. Spreten moraš biti, zelo spreten. Ne samo ustvarjati, garati, tudi pravilno govoriti, razumno, učinkovito, vsiliti se moraš in jim dopovedati, kaj in kdo si in potem boš živel od svojih predstav, pesmi in romanov, slik in kipov in glasbe …
Krožišče za krožiščem je ta pot do slave in denarja, stalne odločitve, polno dvomov, vedno možne slabe kalkulacije, polno zatikanj, v celoti pa ogromno malih in velikih kompromisov. Kdor vse to prevozi in se vedno prav odloči, je nedvomno genialen. Takega lahko žre samo še dodatno vprašanje genialnosti, ali je njegova genialnost večna. Ko gre za večnost brez denarja, lahko vsak, tudi tisti, ki niso uspeli, sanjari o nesmrtnosti in nikomur ne škoduje. Mogoče sebi.
Sicer vedno odločaš o svoji usodi, ne odločaš pa o plačilu, slavi, priznanju. In če si zgrešil en izvoz, si adijo! Lahko se trudiš in si stalno sklonjene glave, lahko dviguješ svoj vrat in štrliš ven, odločitve prave pa ni in ni. Nikoli. To, da sediš pred ministrstvom in ploskaš sam sebi, ne bo spremenilo ničesar. Nihče te ne razume, nihče se ne potegne zate, nihče tega ni pripravljen plačati. Denar je še vedno drugje in v suknjah drugih ljudi.
Nič posebnega in nič grdega ni, če se prilizuješ. Kdo od velikih pa tega ni počel in ne počne? Uspel je, je priznan, ima denar ali pa ga nima, kaj se ve, zdi se, da živi od svoje genialnosti. Kakšne spolzke in mokre sanje vseh na tem prostoru želja neuspelih genialnih.
V času krize, recimo vojne, gre vse na novo, vse drugače. Svet se spremeni. Vsekakor mora na novo na učinkovit način kolaborirati ali pa se potuhniti in preživeti nekje v ilegali, v tujini, v emigraciji, ne samo notranji itd. Ni bilo zaman rečeno, da med vojno muze molčijo. Verjetno povsod po svetu, na Slovenskem pač ne. No, ali pa tudi. Na dan pridejo novi, neznani pesniki in umetniki. Vsaj nekoč je bilo tako. Uporabili so pravi izvoz, šli so po pravi neskončni cesti. Pa še vedno se jim lahko zatakne. Pride nova oblast, pa tega ne zaznajo, in pride konec. Ali ni morda posedanje pred ministrstvom neke vrste žalovanje?
Parlamentarna demokracija omogoča izražanje mnenj o vsem v družbi. V Skupščini republike Slovenije je bila na odboru za kulturo razprava o kulturi v času krize zaradi koronavirusa. Zbrana je bila vsa reprezentanca reprezentantov vseh starih in novih umetniških zvrsti. Treba je bilo ugotoviti, da je treba na odločujoče politike pritisniti, da dajo vsaj toliko denarja za kulturo kot pred krizo, zagotovo pa bi bilo dobro, če ga dajo še več. Zdelo se je, da so vsi zbrani pravzaprav škorci, ki v skupnem gnezdu nemočno odpirajo kljune, da bo mati priletela in po milosti in svojem izboru nekomu izkazala odločitev za genialnost kot nekaj donosnega. Genialnost in samozavest in sposobnost žrtvovanja se je skrila v skupni jati, nihče ni rekel, jaz sem najboljši, meni dajte ves denar, edini si ga zaslužim. Morda so v skupščini vendarle vsi priznali, da gre za skupen boj, ki pa pomeni vstopati v povprečje. Mogoče.
No, vsi smo bili v istem gnezdu, vsi enotni in vendar tudi vsi v medsebojnem konkurenčnem odnosu. Enoten pritisk je sicer možen, je pa obremenjen s figo v žepu. Vsi so potrebni denarja, družbi brez njih pa v krizi res ne bo možno preživeti …
Pred ministrstvom za kulturo se je zbralo res veliko število za tako majhno skupnost, kot smo državljani Republike Slovenije … kulturniških genijev, kajti od vseh slovenskih genijev je treba odšteti še vse delujoče na drugih področjih, v znanosti, zdravstvu, gospodarstvu in drugod in vsaj še takšno število zapravljenih genijev, ki vedo, da so geniji, pa zapravljajo svoje darove za šanki …
Mnogi med mnogimi so posedali na pločniku in protestirali in si ploskali. Pa ne bo več denarja, ne bo več dohodkov, vsak proračun je premajhen.
Hinavsko je, kar je jasno videti: nekateri iz vrst privilegiranih netijo na mitingih pred ministrstvom za kulturo, kjer dobesedno žurirajo in se gredo hepening, nekakšen protest. Če bi škodovali sebi, bi jih nedvomno ne bilo.
Da bi jim verjeli drugi, mi drugi, mi privilegirani v službah in s pokojninami, da bi jih podprli, da bi šli v boj za njihove pravice, bi morali biti radikalni. Do konca. Ko gre za preživetje, je treba iti do konca. Pa saj ne gre za preživetje, ne gre se do konca.
Kaj zahtevajo? Boljše pogoje? No, seveda, večje honorarje. Se strinjam. Spremembo politike? Katere? Naj mi oprostijo – izbrati morajo vodjo, izbrati cilj, jasno idejo in vizijo. Artikulirati nekaj takšnega zahteva veliko moč in tudi politično genialnost. Težko je zbrati vse v skupno idejo, za to potrebujejo vodjo, ki je še za nekaj stopenj bolj nadarjen od njih samih. Ampak, skupni vodja bi jih izigral, uničil bi njihove ideje, se prodal, jih prodal, uspel zase. To je vedno velik problem vsakega revolta. Potem, ko je končan.
Zdi se, da so se med lačne vrane naselile site in uničujejo moč revolta, mu ne pustijo, da bi se izvil iz slabo definiranega upora, ki ga podžigajo za javnost prikriti privilegiranci.
Ni jim odrekati nekaj gosposkosti in elegance, ko se posedejo in ploskajo pred odrom, ki je fiktiven, ko se ne strinjajo, in imajo lahko celo prav. S čim se ne strinjajo? S politiko ministrstva za kulturo. To ni nič novega, to je bilo od nekdaj.
Kar je bilo videti in slišati, je bilo zaključno dejanje neke predzgodbe, to je samo odprt konec nečesa, kar se lahko ponovi. Repriza zagotovo bo v neki drugi, v novi in ustvarjalni obliki. Tesnoba, ki je realna, vedno pride na dan. Mora in je môra. Ni odvisna od drugih dejstev kot od percepcije samega sebe.
