AirBeletrina - Thoreau, filozof dvoumnosti, izmikanja in skrivnosti
Kritika 21. 11. 2016

Thoreau, filozof dvoumnosti, izmikanja in skrivnosti

Ob omembi Henryja Davida Thoreauja bodo mnogi najverjetneje najprej pomislili na njegovo idejo državljanske nepokorščine, ki jo je razvil v svojem najslavnejšem istoimenskem spisu. To kratko, a zgodovinsko nadvse pomembno besedilo – po njem sta se med drugimi navdihovala Mahatma Gandhi in Martin Luther King ml. – je letos izšlo v izvrstnem prevodu slovenskega filozofa Tomaža Grušovnika. Grušovnik v eruditivni in pronicavi spremni študiji interpretira mišljenje tega nam premalo znanega avtorja (Državljanska nepokorščina, LUD Šerpa, 2016) ter svoj razmislek sklene z opozorilom »na zanemarjeno večplastnost spisa, na njegovo dvojno senco«. To pa še v mnogo večji meri drži za Thoreaujevo mojstrovino Walden: življenje v gozdu, ki jo lahko z letošnjim letom končno beremo tudi v slovenskem prevodu. A veselo novico nekoliko megli odsotnost spremne besede, ki bi jo to delo, drznem si reči, moralo imeti.

Kot prvo, Walden zagotovo ni navadna knjiga. Na prvi pogled ni niti posebej nenavadna knjiga. Splošna sodba pravi, da je Walden pomembno literarno delo, ki ga prištevamo k tradiciji transcendentalizma. Sestavlja ga 18 esejev, v katerih je avtor popisal obdobje dveh let, preživetih v leseni koči ob jezeru Walden, svoje pisanje pa prepletel s kritiko »materialističnega« načina življenja ter s poglobljenim razmišljanjem o naravi in njeni lepoti, o preprostem življenju, samoti, samozadostnosti, branju … duhovni rasti. In v veliki meri ima ta sodba prav. A to je le povrhnja plast knjige, pod katero so bralci in bralke kar nekaj časa kvečjemu le pokukavali.

Njene skrbno varovane skrivnosti je prvi odstrl ameriški filozof Stanley Cavell (Senses of Walden, 1972) in prepričljivo pokazal, da je Walden knjiga o sami sebi, »o lastnem pisanju in branju«, da jo je potrebno brati na več ravneh in da gre za polnokrvno filozofsko delo. Po vsebini je Thoreaujeva mojstrovina enakovredna uveljavljenim filozofskim klasikom: od Cavellove prebojne študije so učenjaki v njej prepoznavali estetsko teorijo, filozofijo življenja, etiko zaznave, metafilozofijo, razmišljanja o filozofiji jezika, ameriško soočenje z daoizmom, budizmom in hinduizmom, vrsto Sôkratikoi logoi (sokratskega govora), vsebinske sorodnosti z Nietzschejevo filozofijo, anticipacijo okoljske filozofije in etike ter neizčrpno zakladnico filozofskih idej. A ta sodobna interpretacija, ki jo potrjujejo nove in nove študije, še ni nadomestila zgodovinske sodbe in večina bralcev ter bralk še vedno ne ve, da ima opraviti s filozofskim in ne le leposlovnim delom.

Na vprašanje, kako je tej enigmatični knjigiuspelo več kot stoletje skrivati svojo filozofsko sredico, je več odgovorov, najsplošnejši pa je ta, da se od tega, kar navadno razumemo kot filozofijo, bistveno razlikuje po formi. Thoreau filozofije namreč ne podaja v obliki tez niti je ne organizira v sistem, ne definira, ne analizira konceptov in si ne prizadeva za jasno izražanje – nasprotno, piše subjektivno, čustveno in dražeče, metaforično, dvosmiselno, namigujoče, celo preroško in je bližje azijski »modrostni literaturi« kakor filozofskim standardom svojih in naših sodobnikov. Thoreau piše drugačno filozofijo tudi zato, ker jo drugače pojmuje: »Biti filozof ne pomeni le izostreno misliti niti ustanoviti šolo, temveč ljubiti modrost, tako da skladno s tem, kar ti narekuje, živiš življenje preprostosti, neodvisnosti, velikodušnosti in zaupanja. Pomeni razrešiti nekatere življenjske probleme, ne le teoretično, ampak praktično«. Filozofijo skuša znova združiti z grškim idealom ljubezni do modrosti in jo povezati z izročilom samoizpraševanja, kot takrat, ko na primer pravi, da če bi radi »pripravili sfingo do tega, da razbije svojo glavo ob kamnu, le ubogajte navodilo starega filozofa in spoznajte sami sebe«. Svoje oči moramo obrniti navznoter in spoznati lastno kozmografijo.

Čeprav Walden praviloma umeščamo v memoare, esejistiko ali splošno v literaturo o naravi, gre za delo sui generis. Še največ formalnih vzporednic znotraj zahodne filozofske tradicije bi našli v Nietzschejevem podobno edinstvenem filozofskem romanu Tako je govoril Zaratustra (in še mnogo več razlik, prvo je že to, da Walden ni roman), zato ni presenetljivo, da je obe knjigi doletela ista usoda odrekanja statusa filozofskega dela. In če je Nietzschejeva »knjiga za vse in za nikogar«, je Thoreaujeva za vse in za nekatere. Walden se namreč začne, kot je bistro opazil neki komentator, kakor vestern, v katerem v mesto prijezdi revolveraš in strelja na vse strani. Pri tem pa Thoreau takoj zavzame radikalno, vzvišeno in utrjeno držo, s katere obstreljuje bralstvo. Prvo izdajo je pospremil z epigrafom, v katerem je citiral … samega sebe: »Kot sem rekel, ne mislim pisati ode potrtosti, temveč se bahati tako živahno kot petelin navsezgodaj na svoji gredi, pa četudi le zato, da prebudim svoje sosede.« Že uvodoma napove, da bo pisal o sebi, nato pa svoje sosede okliče za sužnje zemlje, saj se vsakodnevno pehajo za rečmi, ki jih v resnici ne potrebujejo. A z nepotrebnimi rečmi ne misli le razkošja, pač pa vse samoumevnosti, ki niso res najnujnejšega pomena za preživetje. Vsem, ki se prepoznamo v njegovih rojakih – kar se prejkoslej tudi bomo –, pravi, da živimo »življenje bedaka«, da smo sami sebi priganjači sužnjev, da nismo celoviti ljudje, ampak kakor stroji, da smo sužnji in ujetniki »svojega mnenja o sebi« ter da živimo »v tihem obupu«. Zaradi takšne dikcije in avtorjeve neomajne prepričanosti vase, ki prevevata celotno knjigo, mu dobršen del bralstva očita hvaličenje, domišljavost, prezirljivost do drugačnih od njega, filistrstvo in mizantropijo, graje pa se raztezajo vse do konkretnih ad hominem obtožb, da je lažnivec, nemoralnež in licemerec, saj ni živel do potankosti tako, kakor piše, da je.

Thoreaujeva nesramnost sledi kiniškemu izročilu iskrenega, neustrašnega govora, imenovanega parrhēsía, govora, ki resnice ne zavija v obzir, etiketo in pravila spodobnosti, saj bi ji tako izgladil ostrino, s tem pa tudi odkrhnil pomemben del njene resničnosti. Zaradi te in številnih drugih podobnosti s kinizmom, ki se pojavljajo v knjigi (kozmopolitizem, askeza, življenje po naravi, svoboda), je zgodnejša kritika Thoreauja označila za »jenkijevskega Diogena«, ne da bi pri tem pravilno razumela enega ali drugega. Res pa je, da kinizem dolgo časa ni imel spremnih besed, ki bi ga približevale pripadnikom kulture, ki jo kritizira, kot je danes pri nas nima Thoreaujevo protikulturno delo. Diogen je z Atenci filozofiral tako, da so ga ti včasih celo natepli, podobno pa tudi Thoreau vznemirja, razburja ter razvnema svoje bralstvo do te mere, da med komentatorji najdemo take, ki bi z njim najraje fizično obračunali. To pa nam več kakor o bralcih pove o emotivni silnosti samega dela in res, na drugem polu bomo našli številne občudovalke in oboževalce, za katere je Walden »tista knjiga«, ki jim je spremenila življenje. Kar potrjuje avtorjeve besede: »Vse knjige niso tako neumne kot njihovi bralci. Verjetno vsebujejo besede, ki nagovarjajo natanko naše okoliščine in ki bi bile, če bi jih lahko res slišali in razumeli, za naše življenje zdravilnejše [sic] od jutra ali pomladi in bi morda z njimi videli stvari z novega zornega kota.« V vsakem primeru bo branje silovitega dela Walden: Življenje v gozdu malokoga pustilo hladnega.Zato prisluhnimo, ta knjiga govori prav nam. Še posebej tedaj, ko nam ni všeč, kaj in kako govori.

Preden pa se lotimo branja, je dobro vedeti, da je Walden zahtevna knjiga in da je taka namenoma (avtor jo je pisal in predeloval skoraj desetletje). Nič koliko branj, ki je podcenjevalo avtorja in njegovo delo, je v arhaični prozi, odbranem izrazju, kompleksno strukturiranih stavkih in mnoštvu dvoumnih sentenc, nenavadnih aforizmov, paradoksov, mitoloških in literarnih aluzij, parodističnih nians, nevsakdanjih metafor … ter doživetih in nadrobnih opisov narave, našlo zgolj leporečje in dolgoveznost, floskule, retorične cvetke in truizme ali pa ponašanje s slogom, s tem pa ostalo prikrajšanih za njuno sporočilo. Ko Thoreau pravi, da je treba knjige »brati enako premišljeno in zadržano, kot so bile napisane«, misli s tem predvsem na svojo knjigo. Kot navdušen klasicist se je popolnoma zavedal pomena skrbnega branja ter interpretativnega truda, potrebnega za razumevanje jezika herojskih knjig, in tako je tudi pisal.

Walden je herojska knjiga, zato od nas terja »branje v višjem smislu, […] ki mu moramo posvetiti svoje najbolj budne in čuječe ure«. Če beremo, kakor »množica bere zvezde, kvečjemu astrološko, ne astronomsko«, se bomo po avtorjevi zvezdni karti težko orientirali, vseeno pa bomo lahko našli dovolj naplavljenih biserov, da bomo bogato poplačani. A do največjih zakladov v globinah Thoreaujevega jezera se lahko dokopljejo samo »astronomsko« beroči. Thoreau, »vrhovni pesnik dvoumnosti, izmikanja in skrivnosti« (J. C. Oates), je v Walden vtkal toliko skritih, ali bolje odprtih pomenov, da se vam ob branju utegne kar naprej dozdevati, da misel govori – poleg očitnega – še o nečem drugem. In skoraj zagotovo boste imeli prav.

 

Henry David Thoreau: Walden: življenje v gozdu: 1854. Prevod: Mojca Dobnikar. Ljubljana: Sanje, 2016. 272 strani, 21 €.