Dolgo časa je preteklo od mojega prvega obiska. Leta 2010 sem v te hribe in kotline okoli Longlina in De’e padel na slepo oziroma le na podlagi prgišča govoric. Tedaj smo še vsi bolj ali manj sanjali o napredku in telefonih z velikimi zasloni in s podatki, ki jih premikaš s kazalcem. Zdaj je prizor, ko v družbi za mizo vsaj polovica udeleženih namesto pogovora drsa po zaslonih, nekaj vsakdanjega. In vse pogosteje slišim, kako je »vse skupaj en dolgčas«, in se ne morem upreti ideji, da je s prihodom teh ekrančkov v naša življenja – zaradi njihove ubogljivosti in reakcij, ki jih merimo s trenutkom – vse to, kar se dogaja zunaj njih, postalo neprimerljivo prepočasno in »dolgočasno«. Ni se spremenila resničnost. Spremenila se je definicija dolgčasa, definicija tega, kakšna bi resničnost naj bila; in ker se ta nikoli ne more primerjati z govoricami o njej, je lahko le neustrezna. Kako se lahko primerja z weibo mikroblogom in sekundnimi odzivi? Kako naj bo podobno instantna? Če danes nimaš pametnega telefona, nimaš ust.
Tedaj sem govoril, ne da bi to zares verjel, da begam po pokrajinah, ki bodo nekaj let kasneje izginile z zemljevidov ter bodo ponovno vpisane in zrisane v povsem drugačni obliki. Niti najmanjšega pojma nisem imel, kako resnični so bili ti stavki. Niti najmanjšega pojma, kolikokrat bom v Nanningu ali zunaj njega postavljen v vlogo neumnega tujca, ki zeva pred hipermodernimi stavbami, ki stojijo na krajih, kjer je bila leto dni nazaj le prazna, močvarna zemlja.
In vendar … tu v De’e se ni veliko spremenilo. Tu je čas drugačen. Še vedno lahko vstopiš v drug svet. Preden sem se tokrat vrnil, sem si govoril, da je to kulminacija, višek skoraj triletnih potovanj in razkopavanj zemljic province Guangxi; da je to končno poglavje, da je skrivnost že razkrita in da preostane le še postaviti figure na njihove ključne pozicije. Tole je le še neobvezno uživanje, sem si rekel. Srečen konec.
A nazadnje je potovanje postalo vse to zaradi povsem drugih vzrokov: Zaradi plutja z avtom skozi morje oblakov, vznika na drugi strani – zaradi tega prelepega sonca in oaze petindvajsetih stopinj sredi zime in megle. Zaradi tega, ker sem kasneje slišal, da blizu De’e obstaja območje, kjer je sonce, ne glede na to, kakšno je vreme okoli, vedno vidno. Le ustavite se za sekundo in pomislite – povsod naokoli oblaki in megla in dež, a tam, v nekem kotu nad hribi, sonce.
Zaradi Wang Shena, tokratnega spremljevalca, ki je vzel svojo vlogo prijaznega razkazovalca tisočkrat preresno. Zaradi občutka, da njemu čas in urnik tečeta v povsem drugi dimenziji. Zaradi obljub, da dokler sem z njim, mi ne bo umanjkala niti dlaka z brade, tako varen in brez težav bom. Za prijaznost in kot dolžnost si je vzel, da me mora napiti – tole je vendarle kultura pitja in tja sem prišel v najbolj pivskem času. Ni mu uspelo. In morda se je zato uro po tej obljubi sam tako napil, da je zaspal v zaklenjeni sobici lokalne vlade, in ko sem se vrnil, nisem mogel niti vstopiti, niti ga nisem mogel prebuditi. Petnajst minut sem vpil in metal vanj edino, kar sem imel na dosegu roke – jedilne paličice. Nazadnje sem prespal pri drugih prijateljih.
Zjutraj mi je razlagal, da mu nič ni jasno; da se je zbudil in da je okoli svoje glave našel ležati kupe jedilnih paličic.
Simpatičen tip.
Wang Shen pravzaprav dela za lokalno vlado in to lahko izkoristim za preverjanje sicer znanih informacij o okolju. Wang Shen pravi: »Zdaj ne potrebujemo izobrazbe. Niti zdravnikov. Ne več, ne toliko. Voda je še vedno težava, ampak v redu – zmoremo. Najbolj nujno je tole: ugotoviti, kako z življenjem tukaj zaslužiti. Tako malo tega je, kar bi nam lahko prineslo denar.« Hočem mu reči, da ne tako; da vlada pomaga graditi te grde betonske sive race od stavb – namesto njihovih tradicionalnih lesenih – in da ne brez izobrazbe o posledicah onesnaževanja. Nazadnje raje rečem, da morda s turizmom, in v isti sapi opozorim na negativen primer Chenyanga – pohlepnega trganja denarja iz roke na vse možne načine.
Wang Shen pravi: »Oh, to se pri nas ne bo zgodilo. Mi ne znamo trgati denarja iz rok turistov. Kdaj se ti je zgodilo, da si moral tukaj kaj plačati? Morda prav zato ne obogatimo. Ko pride gost, mu damo vse, zastonj. Čeprav imamo tako malo …«
Prav ima.
Tu v De’e je čas drugačen. Tu si drugje. To ni Kitajska. Je neke vrste prehodnost. Območje preoblikovanja, kjer se stika pet kultur – Han, Miao, Zhuang, Yi in Gelao – in, ja, kjer je sonce vedno vidno. In nenazadnje je še prav poseben vzrok za navdušenje: lokalni praznik narodnostne manjšine Miao: tiao po jie.
Če se ne zavedaš, da je zadaj skrita zgodba, se zadnji dan praznika, imenovanega tiao po jie, zdi kot še en veliki semenj. A res neprekosljivi semenj. Veličastno pisan tako po številu udeležencev kakor po izjemnih oblekah; in še več, po načinu nošenja teh oblek. To niso tradicionalne oprave narodnostnih manjšin kot “nujno zlo” in performans. To je pavje razkazovanje. Je udobna nonšalantnost in modna pista v enem paketu. In to povsem neformalno – razkazovalcev ne moreš ločiti od tistih, ki jim je razkazovanje namenjeno.
In zadaj je skrita zgodba.
Tiao pomeni skočiti.
Po pomeni hrib – majhen hrib.
Jie je praznik.
Še pred ne tako davnimi časi – v resnici le kakšnih osem let nazaj – so bile skupine Miao vasi razpršene kot semena norega vrtnarja po vznožjih in špicah hribov in tiste med sabo oddaljene so imele le malo možnosti za srečevanja. Cest ni bilo, pa tudi ne motorjev. Delo in preživetje sta bila prvi nujnosti. Toda prav tako nujno je bilo srečevanje mladih in nadaljevanje rodu, zato je nekdo – to je bilo pred davnimi časi – določil datum: takoj po kitajskem novem letu. Le-ta je sicer splošno sprejet kot »čas za začetek« ali čas za »rojevanje«; konec koncev gre za pomlad. Ob tem času se rade dogajajo poroke.
Če prevedem v moderno govorico, je bil datum namenjen »veliki zabavi«. Izgovoru za zbiranje, za srečevanje. Prišli so vsi iz bližnjih planin. Na trg velike vasi je bil postavljen visok drog; morda deset metrov. Na vrh droga se je obesilo nekaj mesa in pijače. Naloga mladcev je bila, da z golimi dlanmi in bosi priplezajo na vrh droga, popijejo požirek ter odgriznejo kos mesa. Neka verzija trdi, da se morajo sredi spuščanja obrniti z glavo navzdol in se s temenom dotakniti tal. A to je le verzija. Naloga že tako ni enostavna. Drog je gladek in visok. A ravno zato bo tisti, ki mu tole uspe, vsekakor opažen.
Opažen bo kasneje, ko se plezanje in skakanje z droga konča in se zabava nadaljuje z veliko sprehajanja, s srečevanji prijateljev in z nakupovanjem; in petnajstletna dekleta – tu se poročiš in imaš otroka zelo zgodaj – hodijo naokoli v svojih bleščečih oblekah ter z rutami ali klobuki na glavah, v skupinah po tri, z rokami okoli bokov in …
Prišel bo fant in izmaknil šal. Ali kapo. In stekel stran.
Dekle se bo odločilo in če je fant dovolj simpatičen ali če je bil dober plezalec ali če ji je preprosto všeč – bo stekla za njim.
Če ji fant ni všeč, bo morda iz žepa potegnila drug šal in si ga ovila okoli vratu.
Če bo stekla za njim, jo bo fant vodil v hrib. Našel bo skrit kotiček, kjer se bosta lahko spoznala in pogovarjala. Ostala bosta zunaj vso noč.
Neka verzija pravi, da je tiao po jie lahkoneke vrste izgovor za avanturo za eno noč. Tako prvi zahodnjaki kakor Han Kitajci so Miao ljudstvo pogosto oklicali za »promiskuitetne barbare«. A enako možno je, da se bo tu začelo razmerje, ki se bo končalo s poroko.
Tiao po jie je torej Skok v hrib navzgor.
Tokrat, februarja 2013, nisem videl kraje rute ali kape. Morda je bilo to le naključje. Pravijo, da je letošnji praznik nekoliko oskubljen, ker je več denarja šlo za obletnico mesta Longlin – ta se bo praznovala mesec dni kasneje. Ni mi bilo zares mar. Dovolj takih sejmov sem videl, da sem lahko primerjal – tukajšnji je bil najbolj pisana reka od vseh. Nikoli nisem videl toliko noš ljudstva Miao in drugih – Yi, Zhuang – na kupu. In hkrati tudi nikoli nisem videl toliko iniciative v kreiranju oblek; mladi šivajo sami in dodajo vzorce, ki so jim všeč. Morda se stara simbolika določenih vzorcev tako izgublja; a morda se kreira nova.
Všeč mi je občutek ponosa in vklapljanje tradicije v moderno življenje. To je en redkih okolišev v provinci Guangxi, za katerega se mi zdi, da bi jim tovrstna poroka lahko uspela.
Skok v hrib navzgor. Zavedam se, koliko te besede – oznaka “malega” praznika narodnostne manjšine Miao –, izgovorjene v slepi ulici zeleno kamnitih kotlin na robu ničesar, označujejo početje celotne Kitajske. A obenem pridobijo prav posebni lokalni pečat. Medtem ko se mi zdi – pa ne vem, kako se mi lahko kaj takega več kot le zdi –, da moderna Kitajska izgublja bitko z zaupanjem v svojskost (kar je sicer vedno bilo eno od poglavitnih obeležij kitajskosti, a je zdaj podkrepljeno z neuničljivo vseprisotnostjo novega zavojevalca, ameriških TV serij, ki jih mladi jemljejo za resnične in v katerih bi radi živeli) … medtem ko se mi to zdi, mi prostor kot De’e daje upanje, da je možna tudi neke vrste harmonija med starim in novim, med ukoreninjenim in privzetim, in da se sredi te harmonije lahko rodi kak otrok, ki podeduje najboljše od obeh staršev.
Ganbei!, na zdravje – na upanja.
