Berem pesmi Jamesa Tata v prevodu Ane Pepelnik; gre za njegovo zadnjo, posthumno izdano zbirko Vladno jezero. Tate me vedno znova navduši in je eden tistih pesnikov, ki ima pri meni posebno mesto. Tudi tokrat je temu tako, morda v tej zbirki, s katero se je poslavljal, še nekoliko bolj kot v njegovem prvencu Izgubljeni pilot, ki ga je posvetil očetu.
Sploh zadnje čase največ berem poezijo. Na srečo imava s Primožem Čučnikom precej podoben okus, tako da imam prek njega lažji dostop do vseh teh ameriških avtorjev, ki so skoraj po pravilu klavrno končali svoja življenja, čeprav so bili vsi po vrsti nekakšni geniji, ki so za povrh še prekleto dobro pisali in se tudi znali pošaliti na lasten račun, ko se je ponudila priložnost. Tudi sam se znam ali sem se vsaj znal. Ne vem pravzaprav, ali je še vedno tako, nisem več merodajen. V bistvu nikoli nisem bil. Pošalil sem se, a se je tudi pri meni kaj klavrno končalo. Razlika je le v tem, da sem še vedno tu in imam še nekaj časa. Sicer ne vem natančno, koliko, in to naj bi bila olajševalna okoliščina.
Tate me vedno znova navduši in je eden tistih pesnikov, ki ima pri meni posebno mesto.
Kaj naj povem o vsej tej poeziji drugega, kot da se fino stopnjuje in da je ravno prav absurdna tam, kjer gredo zadeve v neke skrajnosti, ki jih človek sicer težko prenaša oziroma si jih sploh ne želi imeti pred očmi; ampak ta poezija nima v sebi nobene muke, nima tistega obveznega akademskega balasta, s katerim se potem dela važno, tako nekako se to zdi meni, ki mi tudi sicer manjka ta isti balast; zato sem tudi prikrajšan za mnoge muke. Ampak nisem hotel o tem, sploh ne.
Nekaj drugega me je spreletelo in me presunilo, nekaj povsem nepomembnega za običajnega bralca, če sploh lahko govorimo o običajnem bralcu tega pesniškega humorista: dialog med bratoma v pesmi Grah v stroku, ki gre takole: »Kaj pa ti?« »Ah, oče me je ves čas tepel. Pobegnil sem, ko sem bil star petnajst let, nikoli več ga nisem videl,« je rekel.
To me je zadelo. Način, kako je opravil s tem. V tej pesmi. Kako sploh lahko opraviš s tem, da te nekdo živalsko tepe, ker ne zna drugače, ker mu otrok ne dovoli, da bi bilo drugače. In se to ponavlja, dokler vse skupaj ne preide v rutino. Pa to me še ni tako pretreslo, to priznanje, da ga je nenehno mlatil, ker je tudi mene mlatil, sploh ne; sesulo me je to hladno dejstvo, da je pobegnil, ko je bil star petnajst, in ga potem ni več nikoli videl; jebemu, saj sem tudi jaz pobegnil takrat enkrat ali, bolje povedano, sem se potikal naokrog in se v bistvu skrival, hodil vmes domov, takrat ko je bil on v tovarni, in se vračal na ulico, preden se je vrnil iz službe; zares pa nisem nikoli pobegnil, tako kot lahko pesnik pobegne v svoji pesmi ali pa nekdo iz Kansas Cityja pobegne na Florido ali pač nekam tja daleč, dovolj proč, da nekoga ne vidiš celo življenje, čeprav so ravno ameriški filmi dokaz, da boš nekoga prej ali slej srečal, pa če se še tako trudi, da bi se skril, pri čemer ni nujno, da se film dogaja nekje med Ljubljano in Litijo; je pa dejstvo, da veliko težje srečaš nekoga, ki mu res ni do tega, da bi ga ravno ti srečal; za nameček je zdaj tako, da so razdalje med nami vse večje tudi zato, ker se lahko vsi poiščemo nekje na medmrežju, na naših mobilnih napravah. Ampak takrat tega ni bilo in res je bilo treba hoditi daleč in se pošteno skriti, da nekoga nisi srečal.
Pa to me še ni tako pretreslo, to priznanje, da ga je nenehno mlatil, ker je tudi mene mlatil, sploh ne; sesulo me je to hladno dejstvo, da je pobegnil, ko je bil star petnajst, in ga potem ni več nikoli videl
Vsekakor je ta pesem ena tistih, ki bi jo lahko nadaljeval, jo dopisoval in nikoli do konca prebral, pesem, ki jo bom verjetno enkrat pozabil kot tisoče drugih ali pa tudi ne, ravno zaradi teh verzov, v katerih sem našel košček lastne, nenapisane biografije. Pesnik je želel povedati, da to res ni nekaj, iz česar bi človek delal slona, štel udarce, o tem pisal pesmi ali prozo; preprosto pobegneš in se ne oglasiš več in tudi tisti, ki te je tepel, se ne pojavi več v tvojem življenju. Če seveda sprejme neizpodbitno dejstvo, da te nekdo, ki si ga nenehno tepel, noče več videti. In je to nekaj najbolj logičnega. Razen če si dovolj neumen in misliš, da tvoja dejanja ne bodo ostala brez posledic, ker vse skupaj počneš v imenu nekakšne očetovske ljubezni; kje za vraga je bila tu ljubezen. In tudi če je bila tam, nekje na začetku, so jo batine kmalu izbrisale, tako kot se je z njimi izbrisalo otroštvo. Kako za vraga je potem ostala poezija oziroma ta želja po njej. Torej je lahko tudi tako.
Zakaj sem se potem še oglašal, se z njim ukvarjal, če bi lahko preprosto odšel po vsem tistem nasilju. Je bilo še kaj za dodati, razčistiti, komu dopovedovati, pisati pesmi o tem – čista potrata besed, časa in življenja. No, to pa je druga pesem, ali ne?
Vsekakor pri nas ni tako preprosto, ko je treba nekam pobegniti in koga nikoli več videti. Tako kot mi je pokojni prijatelj nekoč na vprašanje, kje pa je njegov oče, mirno odgovoril: njega sem ubil, ni ga več. Čeprav se je potikal tam nekje okrog Maribora, kjer je najprej živel ta moj prijatelj, in bi ga gotovo lahko kje srečal. Ampak ga ni, vsaj ne do dne, ko je veliko prezgodaj padel pod streli s hribov. In ga je oče vseeno preživel.
Zakaj sem se potem še oglašal, se z njim ukvarjal, če bi lahko preprosto odšel po vsem tistem nasilju.
Meni ni uspelo in zato je ostala velika zadrega, ne bom rekel travma, ker ne maram te besede, tako kot ne maram tistih, ki ti hočejo pomagati tako, da te z njo soočijo. In zaradi te zadrege ne morem povsem sprejeti te pesniške frivolnosti, tako očitne pri Tatu, ki drugače tako vešče krmari med tragedijo in komedijo; ne da bi trenil, se suče od ene do druge skrajnosti in se vmes poredno nasmiha, kot bi mi želel povedati, da sem takrat pri petnajstih zamudil krasno priložnost, ki se mi ni nikdar več ponudila.
Še dobro, da se pesem s tem dialogom med bratoma tu ne konča in da mu sledi še sklepna, zadnja izmenjava: »Dva graha v stroku,« sem rekel. »Kaj?« je rekel. »Nič, samo zdi se mi, da smo vsi na istem, samo tiktakanje se razlikuje,« sem rekel. »Kako to misliš, tiktakanje?« je rekel. »To je skrivnost,« sem rekel.
Brez tega konca bi bila ta pesem nekaj povsem drugega, ne glede na to, ali očeta res ni nikoli več videl in si je vse to s pretepanjem preprosto izmislil … Jaz sem mojega še velikokrat, vendar se mi vedno bolj dozdeva, da bi bilo morda veliko bolje zanj in zame, če bi se pri mojih petnajstih in njegovih štiridesetih za zmeraj poslovila. Kot sva oba pozneje ugotovila, bi se s tem še kako strinjala tudi njegova žena, moja mati, ki bi morala pobegniti že veliko prej, pa tega tudi ni storila. Tudi zato slišim to tiktakanje nekoliko drugače ali pa ga pogosto sploh ne slišim.