Uvodno pojasnilo:
Sredi 19. stoletja se je Gustav Courbet lotil oljne slike Slikarski atelje: Resnična alegorija, ki povzema sedem let mojega umetniškega in moralnega življenja. Slika je nastala kot posledica Courbetovega navdušenja nad realizmom v umetnosti. Na desni strani slike je prikazano veliko število oseb pariške elite. To so osebe, ki so igrale vlogo pri razvoju Courbetove kariere umetnika ali pa so ga na nek način navdihnile. Med njimi sta bila tudi Charles Baudelaire in Jeanne Duval. Leta 1855, ko je Curbet sliko še ustvarjal, sta se Baudelaire in Duval sprla. Baudelaire je prosil prijatelja, naj Črno Venero odstrani s kompozicije. Courbet je naredil, kot mu je bilo naročeno, in njeno podobo prekril z barvo, a je nekaj let kasneje izstopila skozi barvni madež ter se ponovno pojavila na sliki. Roman torej ni faktografsko navajanje dejstev in ne poskuša slediti resničnim dogodkom ali osebam, pač pa je poskus ujeti neulovljivo …
Odlomka iz romana
Jeanne se je iz Audrinega ateljeja odpravila šele naslednjega dne. Čeprav je bil junij in ena popoldne, sonce ni imelo nikakršne moči. Zadnje tedne je predvsem deževalo, kar je razumela kot znamenje: če bi bilo mogoče, bi še nebo izpralo njeno notranjost. Ko se je Audre čez uro ali dve vrnila, sta skupaj legli v posteljo. Tiste noči in jutra je odeja med njim ustvarila zaupnost. Jeanne je potopljena v domačnost, ki je ni več opravičeval mraz, odmevajoč iz vlažnih sten ateljeja, nekajkrat zadremala. Verjetno je bilo že krepko čez polnoč, ko jo je Audre zbudila in rekla, da je pogrela alkohol in smukec za masažo hrbta. Čeprav Jeanne zaradi zaspanosti prvi hip ni vedela, kje se nahaja, se tej skušnjavi ni znala upreti. Ulegla se je in pustila, da Audre sede na obrežje njenega hrbta. Po kakšnih petih minutah, ko je odnehala, se je Jeanne usedla na rob postelje in iz životca potegnila desno dojko, da bi Audre pokazala temno znamenje, ki je raslo prav na črti, kjer se je njena temno vijolična avreola srečala z njeno svetlejšo rjavo kožo. Audre jo je pobožala, potežkala in vprašala, ali ima menstruacijo. Jeannine prsi so bile napete, žile so se iz notranjosti telesa stekale proti bradavici s posebno silovitostjo. Jeanne je odkimala in potem je iz nje izbruhnilo priznanje: »Noseča sem, Audre. Potrebujem pomoč.«
»Pa veš s kom?« V Audrinem glasu je bilo slišati napol vprašujoče razočaranje. Audre je do zadnjega hipa upala, da bo Jeanne ostala pri njej. Jeanne je hotela izreči besedico prosim – ne misli nase, ampak name, toda potem je rekla, da potrebuje nekaj za spodbujanje krvavitev. Ženske v La Reve je slišala govoriti o tem. Če bi bila na Haitiju, bi bile stvari jasne: obrnila bi se na najstarejšo žensko v hiši, ki bi ji pripravila zvarek, in v dnevu, dveh, bi bilo vsega konec. V Parizu pa so imeli svoje zakone in Jeanne je razumela, da se jih mora držati, če hoče preživeti. Poleg tega ni vedela, kako daleč je noseča. Audre je dejala, da pozna nekoga, ki dela varno in čisto. Z ozko silinkonsko cevko. Ko skozi maternični vrat vstopa v maternico, se lepo zvije vanjo, vseh štirideset centimetrov. Ostri zavoji pretrgajo krvave obloge in spodbudijo popadke, ki sčasoma izvržejo zarodek skupaj z membrano.
»Si to že kdaj počela?« je vprašala Jeanne.
»Sem in nisem. Ali nisi ti tega rekla malo prej?«
Jeanne je skrila dojko. Strah jo je pognal na ulico. Ko je stopala pod nosečim pariškim nebom, je kalkulirala, da jo bo splav stal enomesečnega zaslužka v La Reve. Imela je večino denarja, plus dvajset frankov, ki si jih je izposodila od Audre.
»Draga, sleci se, bova najprej pogledali,« je dejala gospa Restell.
Jeanne je med slačenjem mislila na to, kar bi lahko imeli z Audre, če ne bi bilo Charlesa. Po svoje ji je godilo Audrino ljubosumje, ki ga ni hotela priznati, pač pa je govorila le o žalosti (»Mislila sem, da mi v zvezi s teboj nikoli ne bo treba uporabiti besede oditi«).
»Nič hudega ne bo,« je rekla gospa Restell in z robom raztrgane rjuhe prijela lavor, ter ga postavila na drugo stran postelje. Na glavi je imela belo ruto. Iz njenih mehkih potez ni bilo moč razbrati, koliko je stara. Od nekod je prinesla kateter in v plitki posodi polila preko njega vrelo vodo iz kotlička. Jeanne je sedela zvita v gubo na robu široke postelje in se sramovala svoje polovične golote pred to tujko. »Če bi bila noseča malo več, bi bilo težje, ker bi trajalo več časa, vendar nisva tako daleč,« je dejala gospa Restell. Jeanne je bilo v uteho, da je uporabljala dvojino – kot da bi bili noseči onidve. Znamenje, droben namig, da se v nesreči nisi znašel sam, je vedno lahko v uteho. Nemo je prikimala. Zdaj je gospa Restell brskala med njenimi nogami in Jeanne si je skušala predstavljati, da to počne nekomu drugemu. Spretno ji je vstavila dolg tanek kateter. Bolečina je bila ostra, toda kratka. Jeanne je natančno čutila njegovo obliko: zvit je ležal v njej kot kruti dobrotnik, ki bo kmalu predrl občutljive obloge in njene skrbi odplaknil s krvjo. Vedno je mislila, da dobro prenaša bolečino, toda ta spopad se je vseeno zdel kot cela večnost.
»Otroka ni več,« je dejala gospa Restell in jo spodbudno potrepljala po drhtečem stegnu. »Zdaj pa se obleci in nosi vložek. Lahko vzameš malo opija, vendar ne pretiravaj. Čez nekaj ur boš začela krvaveti, in takrat moraš biti prisebna.«
Jeanne ji je dala denar. Gospa Restell se je nasmehnila in vzela svitek. »To je posebna cena, ker si Audrina prijateljica. Če boš imela težave, se vrni, ali pa pošlji sla. Poskrbi, da ne boš sama. Težav ne bi smelo biti, toda če pride do česarkoli, je dobro, da te nekdo oskrbi.«
Jeanne se je ustavila na Rue de Avignone in si kupila steklenico žganja za nekaj deset centov. Ni vedela, kaj natančno naj bi praznovala, morda svoje olajšanje. Na počasnem sobotnem vlaku so se pričeli krči, ki so se stopnjevali. Nagnila se je rahlo naprej in mislila na to, kar je rekla Audre. Gospa Restell je bila zanesljiva. Morda se je Audre v svojih odzivih res znala prenagliti, toda nikoli je ne bi izdala. »Misli na to, da si svobodna,« je rekla Audre, preden je Jeanne zapustila atelje. Seveda je bila svobodna, razen v smislu telesa. Bolečina, ki je postajala vse ostrejša, si jo je podrejala. Ni si smela priznati, da jo je strah. Strah, da bo izkrvavela, da bo izgubila vse, da se bo ločila od vsega, od svojega telesa in duha, po koščkih, po drobcih, bi jo samo ohromil. Morala se je spominjati, se premikati, govoriti – začela je moliti, da ne bi opazila svojega padca. Ko se je naveličala, se je zazrla skozi okno in se spomnila, kako se je pred leti v očetovi hiši, medtem ko so ženske cvrle banane in razbijale kokosove orehe, zbudila v hrup: bila je deklica, ki je sanjala, da rojeva druge otroke. Mama, ki je mislila, da joče zaradi dežja, ji je dejala, naj ne beži, pač pa naj se postavi na dež.
Na žalostnem delu južnega dela Pariza je vlak prišel iz tunela. Množica moških in žensk se je zbirala okoli velikega soda, v katerem se skušali zakuriti ogenj, da bi se ogreli. Jeanne se je še enkrat opomnila, da si ne sme dovoliti dvomov. Nenazadnje bi njena mama rekla, da je vsak popravek stranpot in da so le približki velike nevihte. Njena mati je bila pesnica, ne Charles.
Zvečer, zvita v klobčič na postelji, je Jeanne razmišljala, da po vseh hotelskih hodnikih, in ne samo tu, kjer sta začasno prebivala s Charlesom, vlada molčanje. Iz sob so občasno prihajali zvoki, nekdo je pravkar bruhal in nekdo drug se je iztrebljal. Nenadoma se je spomnila tiste kolesarke, ki jo je zagledala skozi okno restavracije; prisegla bi, da je imela živo rdeče lase in ob tem se je nasmehnila. Tudi ona se ni predala, niso je dobili, ko je naredila splav, zaradi katerega je bil njen trebuh kot razpirajoča roža. Ali je bilo to, kar je naredila, kaj več od tega, da je zapustila Haiti, ni bilo jasno. Na vsak način je šlo za izstrelitev od varnosti k samoohranitvi.
Nekdo je potrkal na vrata, vedela je, da ni Charles, saj on ni nikoli potrkal. Bila je ženska, ki jo je Jeanne že nekajkrat videla kaditi na hodniku. Rekla je, da prišla preveriti, kako je. Jeanne je zrla mimo nje v akvarel, ki je visel nad vhodnimi vrati. Na njem je bila narisana razkošna baročna palača, obdana z zgodnje jesenskimi drevoredi. Koliko napora, da so nekoč ta dvorec sploh postavili. Sosedi je namignila, da odpre steklenco žganja, ki je zdaj stala na mizici z ozkimi nogami. Pogovarjali sta se o nepomembnih rečeh in Jeanne ni spregovorila niti besedice o tem, kar se je dogajalo znotraj nje. S tem ko je splav zamolčala, je ta postal njena skrivnost. Za splav je sicer vedela tudi Audre, toda Audre zdaj nekaj časa ne bo videla.
»Si prepričana, da boš v redu? Zdiš se mi nekam bleda,« je vprašala soseda.
Jeanne je še enkrat zamomljala nekaj o menstruaciji.
»Ko boš prišla k sebi, greva kdaj lahko na sprehod.«
Jeanne je pogledala skozi okno. Nobene lune ni bilo. Na mizi je stala le prazna steklenica žganja in preostanek denarja.
Ponoči je Jeanne korakala med posteljo in s špansko steno ločenim prostorom, kjer je bil lavor napolnjen z vodo. Zvijala se je v bolečini in medtem ko je gledala strdke krvi, ki so iz njenega telesa polzeli na tla, mislila, da je to zvok njenega telesa; pozabljeni zvok, nezaznavni zvok, ki sestavlja tišino: basovski zvok ptic, lahni in kratki vzdihi morja ob vznožju skalovja, vibracije drevja, šelestenje pelina, mimobežne kuščarje. To je Jeanne slišala, ko je prisluškovala relativno velikim in krvavim grudam, ki so jo plašile, toda prigovarjala si je, da bo vse v redu. Nenazadnje je morala zjutraj v La Reve: čakal jo je nastop, za katerega bo plačana deset frankov, kar je bila precejšnja vsota za en večer. Čeprav si je želela, da bi se lahko okopala in po kopanju morda spila mlečno kavo, je samo zaprla oči. Pod vekami je videla poteze čopiča iz tistega akvarela. Razlite barve, palača in drevored, po katerem je zdaj hodila. Za seboj je puščala osebo, kakršna je bila, in postajala nekdo drug.
Zjutraj se je zbudila z glavobolom. Poleg nje je ležal Charles; z dlanjo napol prekrivajoč kompas. Jeanne je potegnila za tanko vrvico, ga vzela v roke in razbrala, da je kazal na vzhod. Noge so se ji zatresle, topo se je odpravila za špansko steno, da si zamenja vložek, in nato odšla na hodnik, kjer se je vsa šibka in tresoča sesedla na tla, in naslonila glavo na zid. Ponovni napad krčev je skušala udušiti s tem, da je zrla v prazno, in tam v praznini zagledala mravljo, ki je nosila drugo mrtvo mravljo. Prešinilo jo je, da s to bolečino nekaj poplačuje, morda dolg do prednikov, nenazadnje je ona živela ravno toliko, kolikor so bili drugi mrtvi, kolikor je bil zdaj mrtev tudi njun otrok.
***
Charles se je zbudil šele opoldne, med rjuhami, polnih krvavih madežev. V spodnjicah se je usedel na rob postelje, ki je zasedala skoraj ves prostor, in glavo položil v razprte dlani. Med strmenjem v pladenj dobrodošlice, poleg katerega je bila nastavljena Biblija, se je domislil, da bi bilo dobro zapustiti sobo, če ne zaradi sobarice, pa vsaj zato, da se prezrači. Samega sebe je videl, kako kroži po aveniji Soeur-Rosalie, ki se je iztekala v krožišče, včasih se je sprehodil čez drevored, se usedel na klopico in opazoval mimoidoče. Zdaj je že moral zamuditi čas, ko v baru Gobelins ni bilo ljudi, in je lahko v miru spil kavo in pokadil pipo. Njegov vsakodevni obhod se je torej sfižil, moral bo skočiti direktno v belino dneva, morebiti k svojemu založniku, še prej pa bo premislil bedni položaj v katerem se je znašel: bilo je, kot da se ta stvar, ki ga je delala omotičnega, pa tudi nekako žalostnega, pri čemer je šlo za stabilno žalost, razprostira daleč stran, pa vendar mu je bila blizu, da jo je čutil kot lastno telo.
Bilo mu je v uteho, da sta z Jeanne našla sicer utesnjeno hotelsko sobo, kjer je lahko premišljeval. Receptorji v hotelu so bili prijazni, ko sta se z Jeanne prvič prikazala, so ju vprašali le: »Ste se vrnili med nas?« In Charles je ganjeno prikimal. Navadno je odgovarjal v angleščini, počutil se je prijetneje, če so ga imeli za tujca, čeprav so po njegovem priimku sodeč vedeli, da je Francoz, ki se verjetno želi odtujiti od svojega plemena. Cenil je, da so premogli občutek za to, kakšna je sprejemljiva domačnost do gosta, še posebej, ker samega sebe ni imel za običajnega gosta.
Hotelska soba je bila njegovo pribežališče ne samo v smislu pisanja, pač pa tudi poželenja, ki ga je čutil do Jeanne. Včasih se je iz mesta, kjer je poslušal zvok zapoznelih in zdelanih kočij, zatekel v to luknjo, kjer se je tiranija človeškega obličja razblinila, in je trpel le še zaradi samega sebe. Jeanne, zleknjena na postelji, je počasi dvignila glavo in ga pozdravila, potem pa spet zaspala. Če je spala, je nekaj časa prisluškoval, in ko je začutil, da je na sredi trdega spanca, odločno in tiho sedel na posteljo, legel poleg nje, jo objel z eno roko okrog pasu, se z ustnicami dotaknil njenega lica in njenega srca, potem pa z drugo roko, ki je ostala prosta, vseh delov njenega telesa. Pri tem je njegovo dihanje postalo glasnejše, človek bi se lahko zmotil in ga imel za sopenje v nasladi; toda Charles je tedaj mislil na mater, ki je pod večer, in preden se je odpravila na večerjo ali v gledališče, vstopila v njegovo sobo, in rekla: »Ne boj se, jaz sem.« Dolgo je verjel, da je mati utelešenje nečesa, kar lahko prežene njegov strah. In čeprav je Charles v otroštvu najbolj trepetal, je bil tudi najbolj srečen. In slutil je torej, da se s pomočjo Jeanne lahko vrne v tisti čas.
Včasih je Jeanne ponoči vstala, odtočila v lavor za špansko steno. V zadnjih tednih in mesecih, odkar se je intenzivneje posvečal pisanju, je z iskrenim odporom razmišljal o lastnem telesu; najraje ga ne bi več imel, misel na telo, ki ga je treba umivati, negovati, ga je spravljala v obup, toda zaradi obeta tega, kar mu je nudilo Jeannino telo, zaradi tega, kako ga je božala in jo je božal, je dvignil higienske standarde in sčasoma celo opazil, da ima ob njej hrana boljši okus, da je bolečina lahko manj boleča, in celo noč se je zaradi svetlobe, ki je prihajala iz njenega urina, zdela manj temna. Ko se je vrnila v posteljo, je iskal obrise njene silhuete, naj je ležala na tleh ali ob njem v postelji, zdelo se mu je, da njeno telo kroži okoli nevidne osi.
Njegov založnik Poulet Malassis ga je nagovarjal, da nastajajoči knjigi da manj morbiden naslov; Charles je vztrajal, saj je naslov, ki si ga je omislil, sugeriral, da je ljubezen več kot samo arhetip. Poulet Malassis je rohnel, da ga bo takšen naslov uničil, da se knjiga ne bo prodajala, na koncu koncev, ko je sprevidel Charlesovo neomajnost, pa je zajedljivo navrgel, da se nad Jeanne navdušuje zaradi njene eksotičnosti, ki jo je med drugim videl v barvi njene kože, česar Charles ni zanikal; zjutraj v postelji je opazoval, kako sončni žarki silijo v njene lase. Z glavo na blazini so se mu njene oči zdele ogromne in ob različnih delih dneva so dobile različno barvo. Ob deževnem dnevu so se zdele sivkaste, včasih celo zelene, vedno pa so bile nekoliko temnejše na dnu.
S Poulet Malassisom sta se po krajšem pogajanju vendarle sporazumela glede naslova, nikakor pa nista našla skupnega jezika glede honorarja. Zbirka naj bi vsebovala 90 pesmi brez naslova. Založnik je živčno pogledoval proti kupčku papirja, prebrano se mu je poznalo po očeh. Charles je vedel, da so bile pesmi drugačne od vsega, kar je Poulet Malassis do sedaj prebral, in da morda niti ni vedel, kako razumeti to, kar je prebral, očitno je bilo le, da so ga pesmi nagovorile. Charlesu je bilo sicer vseeno ali knjiga izzide konec leta ali spomladi naslednje leto, potreboval je denar. In ko mu je Poulet Malassis ponudil avans v višini dvesto frankov, se je spustil nizko v stolu. »To bo zadostovalo le za zavese v tisti zanikrni hotelski luknji,« je zgroženo dejal.
»Če hočeš denar, piši o naravi, rastlinah, rožah, drevesih, rekah in gorah. To se dandanes prodaja. Ti pa ostro in brez zadržkov pišeš o najmračnejših skrivnostih globin človeške duše, krivdi, madežu greha, ki visi nad človekom in ga po pravici kaznuje, že odkar sta se Eva in Adam spodobila v raju …«
»Ne pozabi, da pišem tudi o spogledovanju s Satanom,« je Charles prekinil založnika in dodal, da to počne iz razloga, ker svoje bralce skuša nagovoriti k temu, da bi postali boljši kristjani.
Poulet Malassis je zmajeval z glavo. Hotel je spregovoriti o zmaličenih in skrotovičenih podobah klišejsko lepega, prijetnega, ljubeznivega, požrešnem času, ki nam golta trenutke na tem svetu, obžalovanju, ki nas razjeda, epizodah strasti, spremenljivih in oplojenih z orientalskimi dišavami, vendar je molčal. Nekaj v Charlesovih pesmih je bilo tako hipnotičnega in vrtoglavo zvočnega, nenazadnje so se isti verzi vračali, kakor se vrača ljubezenska sreča, čeprav le v spominu, da ni hotel pokvariti ničesar. Vedel je, da je Charles napisal strašno knjigo, ki pa se bo tudi prodajala. Čeprav je bralca oklical za »hypocrite lecteur, – mon semblable, – mon frère«, je vedel, morda zgolj intuitivno, da sta oba del umazanega in zakletega človeškega rodu, ki ga, ker zlahka podleže Satanovim skušnjavam, zdelujejo zločini, grehi in naslade, ki se jih ne more zlahka otresti in ga vsak dan potiskajo korak bliže peklu.
»Do dreves ne čutim nikakršne empatije, razen kadar mi nudijo senco … Podeželje pa … Ne vem, kaj bi bilo temi provincialnih mest, simbolom minulih stoletij, razen tistega, kar je o njih že zapisal Balzac, mogoče dodati? Poglej si samo Béatrix, opis hiše du Guénicovih in portret starca, ki tam stanuje. Popotnika tišina, ki vstopa v Guérande, preseneča. Slikar in pesnik obsedita, prezaposlena z vpijanjem globoke tišine …
»Ja, ampak Balzac zapiše tudi, da vsakega umetnika, vsakega buržuja, ki potuje skozi Guérande, popade ognjevita želja, da bi tamkaj preživel svoje poslednje dni …« je dejal Poulet Malassis, vesel, da je Charles zamenjal temo, saj se je o Charlesovi zbirki težko pogovarjal.
»Ah, to so ti Bretonci in njihova neomajna volja. Po naravi enaka granitu. Verjetno samo oni lahko prenesejo, da se zvečeri že ob šesti uri, in kar ti ostane, je, da poslušaš zvok jeklene pletilke osemdesetletnice …«
»Charles, pretiravaš …«
»Ne bi rekel, poglej si Comédie humaine … škofovska mesta, ki ždijo okoli svoje katedrale. V Toursu opat Birotteau prebiva v stanovanju, ki je v njegovih očeh zelo razkošno, v prvem nadstopju hiše, ki leži na koncu ulice Psalette. Hiša je senčna, vlažna in mrzla. Slišati je le zvoke cerkvenih zvonov in mogoče kakšno kavko.«
»Župnik v tem bivališču ceni tišino in mir svoje delovne sobe,« mu je nekoliko nestrpno odvrnil Pulet Malassis.
»Lepo te prosim, tišina, mraz, nedejavnost, predvsem pa sebičnost, to so značilnosti Balzacovih provincialnih mest in literarni liki, kakršen je župnik Birotteau, so skladni s temi kraji. Saj nočeš, da bi še jaz pisal o tem?«
»Ampak … To se prodaja …« je še enkrat poskusil Poulet Malassis.
Charles se je zazrl v obraz moškega nasproti sebi in v njem videl nekoga, ki je bil željan potrditve; moški z ženo in dvema otrokoma; dedič družinskega podjetja; strasten jedec in mestoma tudi pivec, ki je z veseljem dal za pijačo. Ko je njegovim prijateljem plačeval zapitek in včasih tudi droge, da so lahko pozabili na svoje večne melodrame, je Charles mislil, da je njegov založnik zaznamovan s temeljno naivnostjo in da mu zaradi tega lahko odpusti tudi pomanjkanje vseh drugih kvalitet: inteligenco, pogum, konformizem. Včasih sta se znala sporeči o malenkostih, pri čemer je Poulet Malassis zagovarjal varno stran, toda nenadoma se je Charlesu vse to uprlo. Vstal je, naredil dva, tri korake v polkrogu, dobil zalet, roke vtaknil v žepe črnih hlač, ter začel pojasnjevati, da umetnika njegova izoliranost, prostorska in emocionalna, ne postavlja na margino, temveč v jedro družbe; da je kompozicija romana ali pa pesniške zbirke, zapisana kot razmislek o stanju družbe, ustvarjalčeva majhna zmaga nad družbo. Umetniška kompozicija vedno govori o posledici, vendar nikoli na način direktnega prezrcaljenja, pač pa v razliki z opazovanim. In pri tem ni melanholična, hermetično zaprta, patološka ali kar je še tovrstnih izrazov, temveč je senzibilna, lucidna, ostra, skratka, natanko to, kar družba v celoti izgublja.«
Poulet Malassis je iz srebrne cigaretnice vzel cigaro in jo ponudil Charlesu, ki si je z veseljem postregel.
»Jasno je, da govoriva o redkih izjemah. V veliki večini primerov se imamo priložnost srečevati s konformizmom, ki ustvarja dekorativno umetnost. In ravno ti dekoraterji so prvi, ki izrekajo, da naj gremo umetniki čistiti pisuarje, zraven pa naj pišemo po navdihu oziroma če tega ne zmoremo, naj pač utihnemo.«
»Imaš koga konkretno v mislih?«
Charles je preslišal vprašanje, katerega edini namen je bil, da ga dezorientira. »Gre za temeljno nerazumevanje kreativnega procesa. Kar pa ne pomeni biti v miru, biti na tistem tvojem podeželju, pač pa imeti možnost biti v pogojih neinvazivnosti. Želja biti puščen pri miru ne pomeni posegati po oblikah samopomoči, temveč pomeni možnost biti dopuščen. Ni na meni, da se osamim, temveč da vame ne posegajo.« Charles se je tedaj, že nekoliko zadihan, sklonil nad urednikovo mizo, neprižgano cigareto je držal v levi roki: »Mir zame pomeni bivanje v družbi in z možnostjo dela istočasno, in čeprav je proces persistentnega odhajanja razumljen kot nevarno in žalujoče stanje, je ta zame edini smiseln. Jaz si moram poiskati teritorij tam, kjer uveljavljena komunikacija nima smisla.«
»Charles, nisem prepričan, da ti še sledim …« je dejal Poulet Malassis sredi oblaka dima.
Iz založnikove pisarne je Charles stopil utrujen, vendar potešen. Ni vedel, kaj natanko ga je pripravilo k izbruhu, morda je bila krivo Jeannino absurdno spodnje perilo, morda stavek, ki ga je izrekla, ko se je prejšnjega večera prikazala izza španske stene, in komentirala, da je njegovo pisanje samomorilsko. »Kaj če bova dobila otroka?« je zašepetala. Charles se je odločil, da ga samo preizkuša. Ko se je izzognil podivjanemu kočijažu in pri tem preskočil lužo, se je prijel za žep suknjiča, v katerem je hranil avans za knjigo. Iz navdušenja, ker mu je vendarle uspelo prepričati Poulet Malassisa, se je odločil, da ne bo zavil v bližnji bar, pač pa se bo vrnil v hotelsko sobo in opral od krvi zapacane rjuhe.
