Roman Vegetarijanka južnokorejske pisateljice Han Kang je eno tistih del, v zvezi s katerim je težko priti do enoznačnega sklepa, knjiga, ki prej kot k tekstu, ki ga podpiše ena sama avtorica, vabi k razpravi med različnimi avtoricami in strokovnjakinjami, k dolgemu skupinskemu chatu na Signalu, denimo.
Ker to vendarle je tekst, ki ga podpisujem ena sama avtorica, moram uvodoma pojasniti, da se o Vegetarijanki nisem nič odločila. Niham med »ta knjiga je tedium« in »ta knjiga je intrigantna«. Med »skoznjo sem se komaj prebila« in »ni mi žal, da sem jo prebrala«.
Ekstrema mojih vtisov povezuje ugotovitev, da je roman, ki je leta 2016 prejel ugledno nagrado Man Booker, slogovno šibek. Bi se reklo, da slab. Toda – niti o tem se ne morem odločno izreči. Slovenski prevod Vegetarijanke je namreč sekundarni prevod iz španskega jezika, in čeprav je Urša Zabukovec svoje delo odlično opravila, mi nihče ne more zagotoviti, da se na vijugasti poti med korejščino in slovenščino ni izgubila tona jezikovnih in kulturnih nians. Obenem je seveda povsem verjetno, da so bile nekatere jezikovne in kulturne nianse celo poudarjene, da bi se lažje ali bolje sporazumele z evropskim oziroma zahodnim okusom in se priličile našemu pojmovnemu aparatu; to velja za angleški prevod, so odločili korejski kritiki, medtem ko naj bi bil španski, na katerega se naslanja slovenski, bistveno zanesljivejši.
Naj bi bil zanesljivejši: to zadeve zame samo še zaplete. Če je slovenski sekundarni prevod (posredovano) zanesljiv in zvest, potem obstaja velika verjetnost, da je slog izvirnika res tako presneto ubog.
Škoda. Slog ni vse, jasno, je pa ključni zapeljivec. Ker so podobe v romanu Vegetarijanka nerodne in neprepričljive, mestoma celo naivne ali obrabljene ali nejasne, ker je besedišče izjemno skopo, ker besedilo kljub raznorodnim perspektivam ni zares dinamično, ker ker ker, sem knjigo, ki v slovenskem prevodu obsega okoli 180 strani, prebirala deset dni. Izkušnja je bila prej študijska kot bralska. Vse, kar imam o romanu zato naposled povedati, je plod trdega dela, ne pa užitka.
Redkobesedna
Vse, kar pa ima povedati Vegetarijanka, pove s svojo strukturo in, ironično, s svojimi zamolki. Trije deli romana trikrat prelomijo pripovedno perspektivo, pri čemer je v središču pripovedi vsakokrat Yeonghye, »ženska brez posebnosti« oziroma z dvema: ker jo utesnjujejo, nikdar ne nosi nedrčkov, nekega dne pa »zaradi sanj« tudi preneha jesti meso in se sčasoma odreče vsem ostalim živilom. Ko jo opazujemo v očeh njenega moža, izvemo, da si jo je izbral zaradi nekonfliktnega značaja, zaradi sposobnosti, da brezprizivno izpolnjuje svojo spolno vlogo. Mož, ki sicer ne razume njenega odpora do nedrčkov, jo vsled njene nevtralnosti rad, prerad tolerira. Ta nizko nastavljeni rob Yeonghye, seveda prestopi takrat, ko se odloči za vegetarijanstvo, ki nadnjo obenem prikliče intervencijo cele družine. Potem ko ji oče, veteran vietnamske vojne, med družinskim kosilom v usta tlači kos svinjine, si Yeonghye v kotu sobe prereže žile. Konča v sanatoriju, pragmatični mož pa, jasno, zahteva ločitev.
V drugem delu Yeonghye srečujemo kot figuro svakove, umetnikove zavesti. Ko izve, da svakinjino ritnico še zmeraj krasi mongolska pega, se neznosno vzburi (se neznosno vzburja) in vzdraži; odloči se realizirati projekt, ki ga je dotlej izdatno in podrobno skiciral: umetniški pornič, v katerem nastopata dve s cvetočimi rožami poslikani telesi. Glavna pornoigralka je Yeonghye, glavni pornoigralec pa po nekaj zapletih, seveda, postane on sam. Na kočljive posnetke naleti njegova žena, Yeonghyejina vljudna, prijazna, uslužna sestra – sestri v romanu nastopata kot fotografija in njen negativ – in Yeonghye zopet pošlje(jo) tja, od koder je enkrat že prišla. V psihiatrično bolnišnico.
Po tretjem prelomu vstopimo v Inhye, ki v sanatoriju obišče izstradano sestrino telo, res ne več dosti kakor telo, ob katerem in s katerim polaga račune svoje dobrotljivosti in konformizma. Dokler ni sedela ob sestrini smrtni postelji, je bila ponosna, ker je zmogla biti, ker se je priučila biti lijak, toda s ponosom, ob sestri ugotavlja Inhye, se je boleče zavajala, se pogubno motila. Pogubno, pa čeprav je preživela. Medtem ko Yeonghyejin umik moške v romanu zgolj bežno iritira, je za njeno sestro bistveno. Bistven zgled, ki vleče.
Obnove literarnih del mi niso v navadi, toda kratek prerez je tukaj malodane nujen. Toliko dogodkov, toliko dogajanja, pa Yeonghye skoraj nikdar zares ne govori, vsaj ne, da bi izrazila pristno potrebo, željo, idejo. Zanjo govorijo drugi – govorijo mimo nje –, Yeonghye pa se zgolj redkobesedno, hladno, neprizadeto … odziva. Včasih se odzove s skomigom ramen, včasih z enigmatičnim nasmehom. Personalni pripovedovalec v njen pogled pogosto projicira pohoto, nagajivost, voljo. Odmerjena je kakor lik in ne kakor oseba; namerno, saj v lik, bodisi trikotnik, pravokotnik, bodisi paralelogram, vsak lahko izluži točno tisto, kar mu prav tedaj najbolje služi. Njen agens, kot rečeno, zabrli le dvakrat – nedrci, meso –, a je to šibko svetenje dovoljšnje, da jo fizično – ultimativno, torej – nemudoma uniči.
Ne le da Yeonghye nima svojega glasu, njeno življenje – njen um, njeno telo – določajo surovosti in krutosti. Nasilje. Tu so sanje, ki jo odvrnejo od odrtih, razkosanih, zamrznjenih živalskih teles, sanje o umorih, ubojih, pobojih. Tu je družbeno nasilje udomačevanja (žensk) in tu so posilstva: nanjo planeta, kakor to opiše Kang, tako mož kot svak, in da planeta, je malone njuna pravica. Ker o tem fantazirata, smeta to tudi udejanjiti; ker so njune fantazije družbene fantazije, zanju ni nobenih ovir. Edini spolni odnos, na katerega Yeonghye dejansko pristane, je tisti, ki ga dokumentira svakova kamera. Telo, poslikano z bohotnimi rožami, za Yeonghye namreč ni več niti moško niti žensko, marveč rastlinsko. In rastline, no … te niso opremljene za nasilje, ga k sreči, takšen vsaj je splošni vtis, ne morejo občutiti.
Poslikave Yeonghye vendarle ne zadoščajo, »ženska brez posebnosti« si želi rastlina – drevo – tudi postati. Brez majice, miže in negibno sedi na klopci pred sanatorijem, vpija svetlobo, morda ji uspe celo malce zrasti.
Nema?
V romanu Vegetarijanka avtorica osrednji junakinji predlaga, naj svojo redkobesednost stopnjuje do povsem nemetaforične nemosti, do popolnega odmika, predlaga ji, naj pač – izkrvavi (rastline niso krvave, rastline ne morejo krvaveti). Radikalen stav, ki ga je mogoče razumeti kot (distopičen?) kritiko vzhodnoazijske družbe, kjer je ženska okrajšana na telesne funkcije, pa še to zgolj na izbrane, na rodnost in spolnost, ne nujno v tem vrstnem redu. Da se ženska lahko emancipira od te okrajšave, nam sporoča Kang, se mora emancipirati natanko od svojega telesa. Kang predlaga, naj ženska preprosto izpuhti. Naj ženska pač preprosto umre. Dostojanstvo bo dosegla v smrti, nič drugače.
Radikalen stav, sem zapisala, a pravzaprav tradicionalen. Avtorica se v svojih predlogih naslanja na južnokorejskega modernističnega pesnika Yi Sanga, ki je v svojem delu raziskoval simptome (japonskega) imperialističnega zatiranja. Ko je spoznal, da je edini smiseln odziv na zatiranje katatoničen odmik, je odločil, da bi ljudje morali postati rastline. Ki živijo, oh, živijo, vendar nikdar v grozi.
Huh. Težko. Tudi zato, ker so Vegetarijankini predlogi in rešitve povsem onstran koncepcij feminizmov, ki jih kot bela Evropejka v zadnjih letih spremljam oziroma srečujem. V zahodnem feminizmu so sile uperjene v krepitev agensa, v rjovenje, kričanje, upor, v glas-nost, v Vegetarijanki pa junakinja odločno teče v nasprotno smer, v tišanje, tišino, mirovanje. Tako rjovenje kot mirovanje sta seveda nesodelovanje, a imata povsem nasprotne učinke ali, najmanj, nasprotne vzvode. Rjovenje nekaj hoče, mirovanje noče več nič. Rjovenje je upanje na spremembo, mirovanje njen (pobiti) odpis. Rjovenje pomeni hoteti ostati v družbi, mirovanje pa jo, nespremenljivo, pomeni zapustiti. Ne vem čisto točno, kako naj s to razliko, s to kontradikcijo ravnam, razumem zgolj, da ni na meni, da jo prav tu in zdaj razrešim, nasilno preglasim. Rada bi jo še opazovala – s klopce sredi Kamnika, negibna, a toplo oblečena.
Han Kang: Vegetarijanka, Mladinska knjiga, prevod Urša Zabukovec, Ljubljana 2021.
