Zbudila sem se polna tesnobe. Ura je bila 5.30, okrog mene same škatle. Nekdo je v gozdu prodajal sladoled po šest evrov, spet sem zamujala na letalo in mesečni stroški se kljub zaprtim radiatorjem niso nižali. Polovica tega so bile sanje, polovica sem si želela, da bi bile. Odprla sem računalnik in kot Spotifyjev predlog dneva se pred mano pokaže pesem Maniac. Prav, si mislim, pa dajmo.
Tudi Tito je sanjal
Ločnica med »sanjami« kot proizvodom domišljije oz. podzavesti in neposredno realnostjo je pogosto veliko bolj zabrisana, kot se nam zdi, pri nekaterih pa te meje skorajda ni. Andraž Rožman se v svoji drugi knjigi s tem spretno poigrava; zgodba, ki deluje kot transkript dialogov med Klemnom in Frenkom, zapisanih v časovnem okviru enega leta, se pred nami razvija sproti, skozi pripoved protagonistov pa lahko zgolj sklepamo, kaj je »res«. Čeprav se prijatelja očitno pogovarjata, se avtor to odloči prikazati skozi zapise posameznih monologov, ki se tekom knjige izmenjavajo v poljubnih intervalih. Resničnost je tako pogosto zabrisana, saj se Frenk, ki je velik del svojega življenja preživel znotraj psihiatričnih ustanov, svojih mentalnih preskokov redkokdaj zaveda, hkrati pa se Rožman z bralcem poigrava tudi skozi vlogo Klemna in njegovo hojo po robu avtobiografskosti.
Knjiga o Titovem sinu, ki po schrodingerjevo to je in ni bil hkrati, tako za sabo pusti izjemno pomemben nauk: dokler nekdo nekaj ceni kot lastno resnico, ni zares pomembno, ali ta velja tudi za občo. Frenk skozi zgodbo z za psihotika tipično lucidnostjo niza dejstva o sebi, ki so večinoma tako prepričljiva, da neresnico zaznamo le, ko je že na meji absurda. A to trmasto iskanje »resnice« se hitro izkaže za trivialno, če ne celo rahlo infantilno. Rožman ima še kako prav, ko trdi, da »Frenk zmore narediti prvi korak, kar je precej več od večine ljudi. Ko skuša zakorakati proti svobodi, se pa izgubi v fantazijah, ki jih pomeša z občo resničnostjo in si naslika svoje predstave. A te niso nič manj in nič bolj vredne kot moje ali vaše. /…/ So resnične in pomembne, ker so njegove. In nimam nobenega razloga, da jim ne bi zaupal.«
Pomlad, poletje, jesen, zima … pomlad?
Knjiga je razdeljena na štiri dele, v katerih se, skupaj s pripovednim glasom, izmenjujejo letni časi – zima je, kajpada, najdaljša. Lahko bi rekli, da je osrednja tema pogovor, glavno sredstvo pa pripovedovanje; Frenk pripoveduje Klemnu, ta svojemu psihoterapevtu, posredno pa oba zgodbo pripovedujeta nam in jo tako sproti gradita. Klemen, razočaran nad svetom in sabo, v Frenku (podobno kot Andre Bréton v Nadji) zazna kreativen potencial. Medtem ko je slednji poln idej in zagona, se Klemen v svoji duhamorni službi oglaševalca počuti vedno bolj izpraznjenega. Njun skupni cilj pa ni le pisanje knjige, temveč tudi iskanje očeta, skozi njega pa predvsem sebe.
A sebe tekom zgodbe išče tudi avtor, ki se skozi lik Klemna in njegovega prijatelja Andraža poslužuje žanra metafikcije. Prav Andraž ima v tekstu vlogo kritike Rožmana iz preteklosti. Vendar pa je ta, če se poigram z avtorjevim slogom, tako out there, da je rezultat hitro na meji duhamorega. Klemen o Andražu pravi, da je »postal močan le za eno knjigo. Ker sam s svojimi rokami in svojimi možgani ni zmožen storiti ničesar. Poglejte ga, kako zdaj životari. Piše neke novice, ki nikogar ne zanimajo, in na splošno ni nič od njega. Zabuhel je v obraz, lasje mu izpadajo, zapira se sam vase, postaral se je«. Samokritika je lahko kot literarno sredstvo precej prepričljiva, težava pa nastane, če postane prizma, skozi katero obravnavamo avtorja – in nehote ocenjujemo tudi njegovo delo.
Knjiga se ves čas poslužuje polifonične, na trenutke kakofonične dvoumnosti, značilne za psihotike, čeprav občasno bolj nehote kot načrtno. Eden izmed vzrokov je nekonsinstentnost jezika, ki odvzema možnost vživljanja v like: »jogging« je na primer napisan v kurzivi in angleščini kot tujka, bullshit jobs pa kot »bulšit džobih«, s čimer se sklicuje na koncept, ki je mnogim verjetno manj poznan, kot prej omenjeni način rekreacije. Ob tem pa se občasno izgubi tudi izrazitost jezika posameznega lika, ki se na čase zlijejo do te mere, da bralec ni več prepričan, kateri glas pripada komu.
Obenem pa je knjiga polna bogatih referenc, ob katerih odpira nemalo pomembnih tem, kot so bivši Rog, izbrisani, begunci, problematika psihiatričnih ustanov ipd., čeprav ne brez rahlo moralizirajočega podtona. Nemalokrat se zdi, da avtor bralca podcenjuje, ko stvari dodatno pojasnjuje, kot da slednjemu sicer ne bi bilo jasno, na kaj cilja. Skozi teme, ki jih razvijajo njegovi liki, tako ves čas preseva avtor sam in četudi jim to ne odvzame teže in pomena, pa žal zmanjša prepričljivost likov samih – Andraž Rožman je vendarle samo eden.
Podobna težava se pojavlja pri razvoju ženskih likov, ki jih bolj ali manj v celoti zastopajo romantični interesi obeh protagonistov. María, ki naj bi delala več doktoratov, je prikazana kot izjemno posesivna partnerka. Po približno dveh minutah telefonskega pogovora med Frenkom in Klemnom (odlomek sem štopala), Frenk klic prekine zaradi njene nejevolje: »Oh, čakaj malo. María me kliče. Nestrpna je, ker sem toliko časa na telefonu. Saj veš, da hoče, da je njen papi chulo zraven nje.« Enodimenzionalnost ter trivialnost lika odlično prikaže tudi opis trenutka, ko sta se spoznala: »Ko sem ji kot kakšen Slovenec, ki se je naučil prvega stavka v španščini, rekel ‘me gusta marihuana, me gustas tu‘, se je svetel nasmešek umaknil zobem, ravno toliko ukrivljenim, da so bili lepši od najlepših. ‘Me encanta tu humor‘, je rekla in me povabila za šank.« Če se je on svoje patetičnosti zavedal, je ona patetična ostala.
»Se slabo počutiš? Izvoli, vzemi antidepresiv.«
Kljub temu pa ima knjiga veliko zelo močnih poant. Kot poudarja avtor, Frenkov ni malo. Včasih so potomci aristokratov iz Lichtensteina, včasih je bila njihova varuška Milena Dravić, to pa je tudi vse, kar je na njih »nenavadnega«. Pogosto se izkažejo za izjemno inteligentne ljudi, ki so več kot očitno popolnoma neogrožujoči, a neizbežno označeni za norce, zaradi česar jim ves čas grozi zaprtje.
Še huje, zaprtje v imenu pomoči. Ali nekomu pomagaš, če ga v nekaj prisiliš? V lastne, sistemske ideale? »Oni pravijo, da mi pomagajo, ampak jaz njihove vsiljive pomoči nočem,« pravi Ferdo, ki je v knjigi prav tako instucionaliziran. Tisti, ki so družbi po mnenju izvršilcev moči neprilagojeni, jih je treba izključiti v imenu normalnosti. »Bodi normalen, saj je že to preveč noro,« pregovorno rečejo Nizozemci na Zahodu, po katerem se tako radi zgledujemo. Zahodu, ki je v zgodovini zavojeval, mučil, in na mnogo manj vidnih načinov okrutno ravnal oz. ravna s toliko tistimi, ki v njegovih očeh niso vredni izraza »normalni«.
Rožman s tem odpira izjemno pomembne teme, ki so zadnje čase tudi sicer vse bolj v ospredju tako v literaturi, žurnalizmu kot tudi filmu in drugih umetniških zvrsteh. Letos je na festivalu Liffe nagrado za najboljši film dobil Varen kraj (Sigurno mjesto), prvenec hrvaškega režiserja Juraja Lerotića. V filmu z izjemno senzibilnostjo prikazuje prav to, kar v svoji knjigi poudarja tudi avtor Titovega sina, in sicer, kako daleč od varnih so kraji, ki bi naj tistim, ki se tam znajdejo, predstavljali točno to: občutek, da bodo tam dobili pomoč in z njo stabilnost.
Neskončna in neumestna birokracija, hladno potiskanje iz ene sobe v drugo, iz ene institucije v drugo, koktajli tablet in pomanjkanje občutka, časa in prostora za pogovor, pa imajo v sebi nekaj tako brutalnega in militarističnega, da ni prav nič nenavadno, ko pomislimo, da so pred manj kot sto leti še zmeraj »zdravili« z lobotomijo. Pred par tisoč leti pa s trepanacijo, vrtanjem lukenj v lobanjo. Kot da se ni vmes nič spremenilo. Še en film, ki čudovito prikazuje tovrstno »zdravljenje« psihiatričnih ustanov, je Angel za mojo mizo Jane Campion – film o Janet Frame, novozelandski pisateljici, ki je bila napačno diagnosticirana s shizofrenijo in ostala zaprta osem let, v času katerih je prejela več kot dvesto elektrošokov in malodane izgubila voljo do življenja. Lahko bi rekli, da je bilo takrat to pač tako. A ko poslušamo, kaj se dogaja danes, je argument preteklosti zmeraj manj prepričljiv.
V okolju, ki ne predstavlja varnosti, temveč težavo redno išče v posamezniku namesto sistemu, je možnost za izboljšanje človekovega stanja oz. zmanjšanje njegove stiske precej pičla. In tako je »disfunkcionalen« človek, »norec«, za vselej getoiziran, iz družbe izločen na »etičen« način, v imenu pomoči – v zapor vendar ne more, dokler ni prelomil zakona. In tega s svojim obstojem pač ni, čeprav je kljub temu dojet kot neželen. »Ljudje z duševnimi stiskami so povsod,« pravi Klemen v knjigi, »vendar so tisti, ki imajo diagnozo in zraven še kakšno drugo težavo, velikokrat obsojeni na druženje le drug z drugim.«
Deinstitucionalizacija
Slovenija se glede na število oseb, ki živijo in opravljajo večino dejavnosti v 24-urnem organiziranem varstvu, trenutno uvršča med najbolj institucionalizirane države v Evropi, kljub temu da je bila sosednja Italija pod vodstvom Franca Basaglie ena izmed začetnih pobudnic deinstitucionalizacije. Slednjo je v Nadji (Gallimard, 1928) zagovarjal tudi André Breton: »Če nisi bil v sanatoriju, ne moreš vedeti, da so tam norci ustvarjeni, kot so kriminalci ustvarjeni v naših reformatorijih.« Trdil je, da je veliko posameznikov zaprtih za zmeraj, čeprav za to ni zares pravega razloga, odločitev pa se zagovarja z »javno varnostjo«. Čeprav mu mnogi z razlogom očitajo, da je kljub argumentom Nadjo zgolj izkoristil za lastno pisanje, bi ostalo težko zanikali. Ker je bil tudi sam psihiater, se je zelo dobro zavedal totalnosti tovrstne institucije ter poudarjal, da se simptomi s časom, preživetim v takem okolju, zgolj množijo, rešitev pa čedalje bolj umika. »Zaprli so Sada, zaprli so Nietzscheja; zaprli so Baudelairja«, Bréton zaključi svojo misel. Zaprli so Janet Frame; in zaprli so Frenka. Zakaj njega in ne mene, se v Titovem sinu sprašuje Klemen; čigava je potemtakem odločitev?
Rožman se tako v knjigi pogosto vrača k problematiki tega, čemur sam pravi »koktajli tablet« in »diagnoze, ki letijo vsepovprek«. Čeprav ne dvomi v moč zdravil, vidi največjo možnost v pogovoru. Ko Frenk na neki točki izgine in ga Klemen išče na psihiatriji, tam sreča Cecilijo, ki mu pove, da sama brez zdravil ne bi mogla živeti, vendar je mnogo huje to, da se nihče z njo ne pogovarja. »Najlažje je odpravljati simptome, nihče pa se ne ukvarja z vzroki,« pravi Frenk. Za to so tukaj psihoterapevti, ki pa si jih lahko privošči le malokdo. Sistemski problem, ki se rešuje že od osamosvojitve, postaja zmeraj večji, prav tako pa tudi potreba po njegovem reševanju. Dokler mentalne težave ostajajo stigmatizirane in njihovo reševanje privilegij finančno zmogljivejših, se stanje družbe, vse bolj v nemilosti tiranije neoliberalizma, ne bo moglo izboljšati.
Aprila je bil s strani ministrstva za zdravje predlagan zakon o psihoterapiji, katerega namen je z vpeljavo formalnih licenc in zbornice za psihoterapevte vzpostaviti kvalitetno pravno podlago, s katero bi področje obvarovali pred morebitnimi zlorabami, ki jih trenutno zaradi pomanjkanja regulacije ni malo. Četudi vse bolj prisotno v javnem dialogu, pa je vsesplošno ozaveščanje o pomenu duševnega zdravja še zmeraj borno, zato so knjige, kot je Titov sin, ne le zaželene, temveč pomemben korak k bolj empatični ter srečnejši družbi.
Dan se šele začenja.
