Josip Brodski je v eseju Poezija kot oblika odpora proti realnosti zapisal, da so dela enega najbolj znanih litovskih pesnikov, Tomasa Venclove, zaradi njegovega aktivističnega udejstvovanja »razrešena nepremišljenosti«. Toda to opazko lahko razumemo šele, ko preletimo zgodovinsko dogajanje v Litvi, posebej sredi dvajsetega stoletja. Tomas Venclova je bil rojen 11. septembra leta 1937, ob zatonu neodvisne litovske države (1918–40). Na začetku druge svetovne vojne je bil triletni Tomas skupaj s staršema prisiljen zapustiti obmorsko mesto Klaipėdi na severozahodu Litve; družina je bila preseljena v Kaunas. Litva je bila pridružena Sovjetski zvezi in že v prvem letu vojne so Rusi izselili približno 17, 000 Litovcev. Junija 1941 so Litvo okupirali Nemci, ob čemer je družina doživela tragedijo (pesnikova mati je bila aretirana, nekateri člani družine so bili razseljeni). V naslednjih štirih letih je bilo ubitih več kot 170, 000 Litovcev, vključno s celotno judovsko populacijo. Poleti 1944, ko so se Nemci umaknili in so Sovjeti ponovno zavzeli Litvo, je še nekaj deset tisoč ljudi izginilo v delovnih taboriščih, predvsem pa je niz okupacij zatrl litovske kulturne in nacionalne aspiracije.
Še leta 1976, ko se je Tomas Venclova pridružil civilno-družbenim gibanjem, je bilo to razumljeno kot uporniška gesta. Preden je Litva ponovno dosegla neodvisnost in preden se je Venclova lahko vrnil iz izgnanstva v Združenih državah, kjer je od leta 1980 do upokojitve leta 2012 poučeval rusko in poljsko književnost na univerzi Yale, je bilo potrebno počakati nadaljnjih petnajst let.
Venclovova izkušnja odraščanja sredi ruševin je torej daleč od tega, da bi bila samo metaforična: »Na obzorju prepoznam mesto – kraj ruševin, hrepenenja in prepira«, pravi pesnik v pesmi Na grebenu nedaleč od Jordana, ki je vključena v pesniško zbirko Stičišče (Sankirta, 2005). Zanjo je značilno, da se za razliko od Venclovovih prejšnjih zbirk (do sedaj jih je vsega skupaj izdal sedem – kot pesnik je sicer debitiral že leta 1957, vendar je moral počakati petnajst let, preden je izšla njegova prva pesniška zbirka Znamenje jezika (Kalbos ženklas, 1972); poleg poezije pa Venclova piše tudi literarno-kritične razprave, eseje, komentarje, literarne biografije)ne drži klasicističnega metruma in rime. To je še vedno v veliki meri povnanjena poezija, ki se izreka o svetu, ki se sklicuje na svetovno literarno in kulturno tradicijo, vendar z veliko več distance in ironije. Kot pravi Klemen Pisk, prevajalec in pisec spremnega zapisa k slovenskemu izboru Venclovovih pesmi (gre za 27 kronološko razporejenih pesmi iz pesnikovega novejšega obdobja, največ iz zbirke Stičišče), se je Venclovova »vloga strogega, resnega oporečnika iztekla«.
Za že omenjeno pesem iz leta 2004, kot tudi za mnoge druge pesmi iz zbirke Stičišče, se na primer zdi, kot da pesnik na lastno situacijo gleda iz zraka. Venclova je v pesmi Nedaleč od Jordana puščavnik, ki pozna le prhkost peska in ki je zaznamovan s tukajšnjim »Sem«. Samota je torej nadomestila domovino, in čeprav se hrepeneče ozira k njej, iz nje ne ustvari mitologije; pri tem pa ne gre toliko za to, da si je pesnik z leti izboril dokaj ugoden položaj, konec sedemdesetih mu je namreč s pomočjo Brodskega in Czesława Miłosza uspelo emigrirati v Združene države, kjer je kot gostujoči profesor sprva predaval na kalifornijski univerzi v Berkeleyju (posledično je izgubil državljanstvo, Združene države pa so mu nato izdale politični azil), temveč da je bila brutalnost enopartijskega sovjetskega komunističnega režima tako vseprisotna, da je v pesniku sprhnela želja po izrekanju nacionalnega patosa.
Čeprav je Tomas Venclova ves čas ohranjal visoko etično držo, kar se kaže v vztrajanju pri univerzalnih poetoloških normah, med drugim v spogledovanju z antično mitologijo in verzificirano poezijo, je šel pri svojem brisanju monolitnih struktur tako daleč, da je tudi jeziku dodelil status minljivega. »Da, spodobi se, da spoštujemo jezik, njegovo zapletenost, skrite pomene, skrivnostnost, zaradi česar smo skoraj enakovredni Bogu. S k o r a j enakovredni. Čaka pa nas meja, ki je ni mogoče prestopiti. Jezik bo izginil tako kot mi vsi,« pravi pesnik v pesmi Po predavanju iz leta 2001, ki se začenja z verzom Venclovove prijateljice Ane Ahmatove (po diplomi na Filološki fakulteti v Vilni je Venclova potoval po Sovjetski zvezi, med drugim je dlje časa prebival v Moskvi in Leningradu, kjer je spoznal Ahmatovo in Borisa Pasternaka).
Tomas Venclova je torej eden izmed tistih pesnikov, ki se zavedajo, da je sodobna poezija prepuščena opisnosti, zaradi česar lahko predvsem njegove zadnje pesmi iz zbirke Stičišče beremo kot z zgodovinsko izkušnjo dvajsetega stoletja predihane podobe, iz katerih kot v počasnem posnetku izvrže božje in z njimi nacionalne kategorije. Pesnikom je ostalo popisovanje podrobnosti: »na primer čaplje na bregu, grdih obokov gotskega sloga iz obdobja depresije ali plevel pod balkonom«. Čas, ki je ušel spominu in biografom, je za Tomasa Venclovo, sestavljalca svojevrstnega kozmosa in pesnika pripovednika, ki svoje pesmi, ustvarjene na prelomu stoletja in kasneje, zapisuje z epskim zamahom, najpomembnejši; je hkrati breme in talisman, predvsem pa naj bi – z močjo ljubezni – tolažil tako žive kot tudi mrtve.
Kljub temu da je Tomas Venclova opustil anahronistično formalno obliko pesmi, s katero je nasprotoval destruktivnim silam zgodovine, ter zavzel držo pesnika argonavta, ki večno išče nova, nenavadna odkritja, gravitacijsko središče njegovega pesniškega kozmosa še naprej ostaja homogeno zlivanje kultur. Verjetno ni naključje, da pesem Stičišče, po kateri sta poimenovana tako zbirka iz leta 2005 kot tudi slovenski izbor, predstavlja nekakšno torišče; v njej nam Venclova pripoveduje o kraju blizu poljsko-ruske meje, ki ga je obiskal po padcu komunističnega režima; gre za stičišče litovske, poljske in nemške (vzhodno-pruske) kulture. Figura pesnika povratnika, ki nam na nevsiljiv način kaže srednjeevropski milje, iz katerega izhaja, in ki mu po svoje še vedno pripada, je prežeta z melanholijo, mestoma tudi z bližino smrti, vendar v tistem neizrečenem slutimo tudi pomiritev.
Josip Brodski je o poeziji Tomasa Venclove zapisal, »da se Venclovove pesmi začnejo tam, kjer se glas navadno prelomi in kjer so vse zmožnosti duše izrabljene«. Pretiraval pa ni niti v tem, da gre za metafizičnega pesnika, ki ohranja tradicionalno vlogo pisatelja; torej premišljevalca, ki se kljub dobršni meri skepticizma ne predaja obupu, še manj naivnemu čudenju.
Glede na to, da je bil preveden v številne jezike, med drugim ga je v ruščino prevajal Josip Brodski in v poljščino Czesław Miłosz, hkrati pa je veliko prevajal tudi sam, od Ane Ahmatove, Osipa Mandelštama, Baudelaira, Pounda, Eliota do Miłosza in Brodskega, ne preseneča, da je tudi med slovenskim občinstvom dokaj dobro poznan. Že leta 1990, pred osvoboditvijo Litve izpod sovjetskega jarma, je prejel mednarodno nagrado Vilenica, leto pozneje pa je v posrednem prevodu Vena Tauferja izšel izbor njegove poezije Čistost soli. Po prvem obisku se je Tomas Venclova festivala Vilenica udeležil še nekajkrat: leta 2005 in leta 2008. Leta 2011 je nastopil v Cankarjevem domu na prireditvi Nagrajenci se vračajo,letos pa kot častni gost prihaja na festival Dnevi poezije in vina na Ptuj.
Tomas Venclova: Stičišče. Prevod in spremna beseda Klemen Pisk. Beletrina 2014.
Tomas Venclova bo na naslednjih dogodkih:
26. 8. ob 20.00 (danes!) v Ljubljani, na muzejski ploščadi na Metelkovi oz. v primeru slabega vremena v sosednjem Kult3000,
29. 8. ob 20. 30 na Vrazovem trgu na Ptuju (Veliko pesniško branje).
