Pred približno letom dni me je klicala Katja in rekla, da je Tomaž hudo bolan. Slišala je, da bo morda kmalu umrl. Napoved smrti včasih zveni še bolj brezupno od njene razglasitve. Razglasitev je končna, ob napovedi pa se vedno zdi, da bi morali še kaj storiti, se truditi, jo preprečiti, poskrbeti za zadnje stike, zadnje besede, odpustke in zahvale. Da bi morali vložiti vse napore v to, da bi preprečili tisto, česar se ne da preprečiti. Ali pa se vsaj pretvarjati, da lahko neznosno spremenimo v znosno že samo zato, ker tako hočemo.
Seveda nismo naredili ničesar. Čakali smo. Se včasih polglasno spraševali, kaj se dogaja, kdo ve kaj novega. Nato dolgo ni bilo slišati ničesar in oddahnili smo si. Tišina je dobro znamenje, kajne? Bržkone je šlo le za lažni preplah. Paničarili smo. Ampak – kmalu bo pomlad in vse bo bolje.
A te pomladi Tomaža ni bilo med nami. Vsako leto je bil, že odkar smo bili na filofaksu, se na takšen ali drugačen način zavezali književnosti in se potikali po branjih, predstavah in delavnicah, je bil Tomaž z nami. Bil je naš najstarejši prijatelj. Človek, ki nikoli ni zmogel biti pokroviteljski, človek, ki nas je imel od prvega snidenja za sebi enake, človek, ki ni bil nikoli do nikogar neprijazen. Bil je eden redkih umetnikov svoje generacije, ki se je zavedal pomena podmladka, mlade literature, mladosti. Vedel je, da ljubiti umetnost pomeni skrbeti za to, da se bo lahko nadaljevala. Da je pojmovanje sebe kot nosilca Tradicije, Umetnosti ali Kanona ničevo. O človekovi veličini priča le pozornost, ki jo namenja drugim.
Tomaž je spremljal mlado poezijo, se nad njo iskreno, z žarom v očeh, navduševal. Včasih je delil nasvete, verjetno le, če ni šlo drugače. Neštetokrat smo ga poslušali brati in on je poslušal nas. Skupaj smo nazdravljali. Vsako pomlad, vsako poletje, na večernih ljubljanskih ulicah, v majhnih zakajenih kleteh, na sprejemih in na zabavah. Vedno je bil enak, vedno je bil mlad.
Letos si prvič nismo delili pomladi in poletja. Prvič se nismo niti enkrat srečali.
Seveda smo opazili, da ga ni. Včasih tudi navrgli kaj o tem, če je kdo videl Šalamuna. Zmigovali smo z rameni, gledali v tla, se včasih celo objestno smejali. Zdelo se je namreč, da je pomlad dolga in poletje še daljše. Če ne prej bo izza ovinka prišel zgodaj jeseni. Nazdravili bomo. On bo spet govoril o mladi poeziji. O mladih ljudeh. Povedali mu bomo, kaj vse se je v tem času zgodilo. Veliko, a v bistvu ni ničesar zamudil.
Z njegovo smrtjo nismo izgubili le pesnika, umetnika, ampak nekoga od nas. Nekoga, ki je imel pomembno vlogo na zemljevidu naše mladosti. Nekoga, ki je bil vedno tam, najprej kot Tradicija, Umetnost in Kanon iz šolskih beril, nato pa kot naš najstarejši prijatelj.
Adijo, Tomaž, še bomo nazdravljali zate.