Življenjska resnica uvodne povedi Tolstojeve Ane Karenine, ki pravi, da so si vse srečne družine podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje, nas ne spremlja le v stvarnem vsakdanu, marveč tudi v fiktivnem, ki nas vse od štiridesetih let 20. stoletja spremlja v formatu televizijskih serij.
Družinska tematika ne obsega le nešteto žanrov televizijske serije, od družinskega popoldanskega do humorističnega in dramatično jokajočega, ampak tudi zadnje čase najpopularnejše resničnostne serije, ki od Osbournovih do Kardashianovih v družinskih odnosih dejansko iščejo literarne zaplete.
Televizijske serije so (skoraj bolj kot filmska produkcija) v neločljivem odnosu s sodobnostjo, njihov uspeh pa je največkrat povezan prav z aktualnostjo in njenim odgovorom na intimni in družbeni vsakdan ter tehnološki razvoj. S slednjim merim predvsem na downloadanje serij in nepojenljiv uspeh internetnih strani, kot je Netflix, ki ne omogočajo le ogleda katere koli serije ob katerem koli času, ampak tudi producirajo serije, ki si jih je mogoče ogledati samo na internetu, njihova premiera pa je paketna, kar pomeni, da je cela sezona dostopna še isti dan. Ne omogočajo le ogleda, za katerega sploh ni več treba prižgati televizije, temveč predvsem to, da si lahko katero koli epizodo pogledamo kadar koli nas prime. V tako »zaposlenem« svetu, kot je današnji, ni več čakanja, ampak le neskončna izbira.
A še bolj kot forma času odgovarja vsebina. O tem priča fenomen serije Girls, ki sodi v koš novega, indie vala televizijskega ustvarjanja. Prepoznali naj bi ga po skoraj naturalistični uprizoritvi življenjskosti, katere dolgočasnost je mogoče povzeti le s pojasnilom, da ljudje pač tako živijo (torej ne več reality show, ampak imperativno Show reality!). A prav s to navidezno pristnostjo omogočajo (večinoma mlajši generaciji) absolutno identifikacijo. Nekje vmes, med družinsko tematiko, internetno produkcijo in indie kamero, se je znašla serija Transparent.
Konec septembra je v Amazonovi produkciji sezona desetih delov premierno zasedla internet in za seboj potegnila podporo ogromne fenovske baze, pa tudi kritiško priznanje. Drugače kot Girls, ki v središče postavi skupino punc generacije, ki jo nagovarja, je v Transparent fokus na drugem tipu skupnosti – na družini. V eni povedi: družina ločenih staršev in treh otrok, starih med koncem dvajsetih in sredo tridesetih, se sooča z očetovim razkritjem, da je transseksualec – da se torej že celo življenje počuti kot ženska, ujeta v moško telo. A Transparent ne pomeni le transvestitskega starša, trans parent, ampak prej, da vse ni tako transparentno, tako razvidno in tako na prvo žogo. Zato zapleti tudi nikoli niso spremembe ali problemi sami, marveč naše soočanje z njimi.
Pomanjkanja avtentičnosti seriji res ne gre očitati: dialogi gledalca kar vabijo, da bi se sam vključil vanje, subjektivna kamera se osredotoča na naše polje videnega in začutenega, zapovrh pa naj bi ekranizirana zgodba temeljila na avtoričinem resničnem življenju. Jill Soloway, ki je serijo ustvarila, sodelovala pri izdelavi scenarija ter večino delov tudi režirala, pravi, da ob očetovem razkritju ni mogla razumeti njega, lahko pa je razumela sebe in opazovala odziv drugih družinskih članov, ki z različnim dojemanjem istega položaja pričajo o tem, da objektivnost le redko obstaja.
Na eni strani imamo tako očeta oziroma Moppo (momma & papa) ki se je odločil(a), da je pri šestdeset-in-nekaj letih mogoče začeti znova; mamo, ki jo v celoti določa svet zunanje potrditve (zato se ob spoznanju moževe spolne zagate tudi loči), in tri zdolgočasene otroke. Kot se oče (Mort/Maura) izrazi v seriji, »niso sposobni pristati«, zato je njihov odziv le brezkompromisna sebičnost. Njihovi edini odzivi so: »Zakaj si mi to naredil? Kako misliš, da se počutim ob tem? Kaj bi rad pri meni s tem dosegel?« S sebičnostjo in nevprašljivo samozaverovanostjo so glasniki individualizacije, ki jo Beck v Družbi tveganja določi kot tiste, za katere se »časovni horizonti zaznavanja življenja vedno bolj ožijo, dokler se končno v mejnem prostoru zgodovina ne skrči na (večno) sedanjost in se vse vrti okoli osi lastnega jaza, lastnega življenja«.
Zadnja epizoda sezone je naslovljena z Zakaj zakrivamo ogledala? (Why Do We Cover Mirrors?). Nanaša se na judovsko tradicijo, da se ob smrti družinskega člana zakrijejo vsa ogledala v hiši in tako vsaj za trenutek preprečijo nečimrnost in samozagledanost, kar je pomenljiv zaključek sezone, ki tematizira generacijsko lastnost, ki po malem spominja že na randovski objektivizem – vsak je junak svojega sveta, pa četudi mora zanj izključiti vsako obliko skupnosti.
Dlje kot gre serija, bolj postaja jasno, kako kritična je točka med fikcijo in resničnostjo, ko gre za lastno dojemanje v svetu, ki nas obkroža. Resnične razlike med očetom in otroki ne vzpostavi razmerje žrtve in predatorja, ampak njegova odločitev, da se fikcija (oziroma v tem primeru pretvarjanje) ne neha razvijati ločeno od življenja, marveč postane njegov del. Ko ni več vprašanje, kaj bi hotel biti ali moral postati, ampak kaj si. In v svetu, kjer je igra postala že modus vivendi, je njegov problem, ravno kolikor je transparenten in javen, pravzaprav najmanj grozeč, saj za razliko od ostalih ni ujet v začaran krog obsedenosti z lastnimi problemi, ki so večinoma le popolna fikcija v naših neprodušno zaprtih glavah.
Mirnost, ki jo nosi Maura, nevrotičnost bivše žene Shelly in zdolgočasenost otrok so razvidni tako iz načina snemanja, ki variira od skoraj amaterskih posnetkov do preciznih kadrov, kot slišni v glasbeni podlagi, ki skupaj z zvočnimi posnetki pogovorov omogoča neverjetno preselitev iz enega kadra v drugega, iz sedanjosti v flash-back. Z variiranjem svetlobe seli dogajanje v preteklost in hkrati z glasbo ali banalnimi zvoki, kakršno je štetje trebušnjakov, povezuje navidez popolnoma različne prizore v eno zgodbo, v eno družino.
Transparent je serija, ki očitno obravnava danes neizogibno vprašanje identitete, ki bi jo lahko zvedli na teorijo performativnega spola Judith Butler ali kapitalistične tesnobe izbire. A še bolj kot to je vprašanje o identiteti odločanja o drugem in za drugega. Kot v zadnjem delu reče najmlajša hčerka Ali (Gaby Hoffman), ki je kljub popolni izgubljenosti prepričana vase, je »tajnost edina resnična družinska religija«. Ali je absolutna sebičnost res varnejša od odločanja o tem, kaj lahko, sme ali mora nekdo drug vedeti o nas (ali drugih)?
Katja Perat je v eni od kolumn zapisala, da je naša generacija ob štetju porazov naših staršev »naštela zvrhano mero trajnih, trdnih odločitev, ki so zvodenele v razočaranja, zagrenjenost, v globoko zamero do sveta.« Omenjena serija skuša oboje postaviti na glavo: kako je, ko starši svoje gotovosti preizprašujejo, in kako, ko je otrokom zanjo vseeno in se ukvarjajo samo še sami s seboj?
Transparent zakoliči teorijo o disfunkcionalnosti družine in pokliče nazaj tabor otrok proti taboru staršev, a še vedno pred nas postavi vse družinsko, kar nam je znano in blizu. Morda ne čisto tolstojansko nesrečno, pa vendar še vedno družinsko.
