Imamo ga. Nov roman, nov krimič. Imamo novo (nastajajočo) serijo kriminalnih romanov. In glavni junak ni Martin Vrenko, niti Taras Birsa. Pravzaprav sploh ni detektiv ali kriminalistični inšpektor, pač pa državni tožilec.
Irena Svetek, avtorica romanov Od blizu, Sedmi val, Zaspi, mala moja, zaspi in priznana scenaristka (napisala je scenarij za celovečerni film Skupaj, scenarije za nadaljevanke in nanizanke Mame, Več po oglasih, Ena žlahtna štorija, Česnovi …) je napisala krimi-roman s pomenljivim naslovom Rdeča kapica.
In Rdeča kapica ni klasičen »whodunit«, niti povsem skandinavsko obarvani »noir« krimi-roman, čeprav se k slednjemu vendarle malce nagiba. Še najbolj bi zadeli, če bi ga označili za psihološko kriminalko, kjer je v ospredju predvsem raziskovanje človeških globin in tunelov. Avtorica veliko pozornosti nameni likom; med branjem se nam psihološki profili posameznikov/posameznic izrisujejo do potankosti, kar je – vsaj v tem žanru – še kako pomembno. Na ta način nam odpira njihovo (pod)zavest, da lahko lažje prodremo v njihov um, s tem pa bolje razumemo njihova dejanja in ravnanja.
Roman je – če izvzamemo uvodni zapis oz. neke vrste intro – razdeljen na tri glavna poglavja: Kodeljevo, Volk in Rdeča kapica. Gre za jasno strukturiran tekst, ki v zadnjem poglavju ponudi tudi pogled skozi oči žrtve, kar je v kriminalnih romanih redkost. Zdi se, da je Irena Svetek na vsak način želela povedati tudi zgodbo tiste, okoli katere se roman pravzaprav ves čas vrti. Kot da bi ji s tem ob koncu vdahnila življenje, ki ji je bilo na silo odvzeto že povsem na začetku. Odločitev, da se na koncu da besedo žrtvi, je tricky; s tem na nek način bralcu odvzamemo možnost povsem samosvoje interpretacije in mu na pladenj – nekoliko na silo – vržemo obrazložitev samega dogajanja, a po drugi strani lahko na ta način razjasnimo sliko in nastalo zmedo okoli umora – spoznamo lahko žrtev, njen vidik, njene vtise, njeno življenje …, kar osvetli marsikakšen zorni kot romana. Prav zato je pametovati o prednostih in slabostih žrtve-kot-govorca brezpredmetno, roman je treba sprejeti takšen, kakršen je.
In roman je dober. In glavni junak, državni tožilec Mio Aurelli je izrisan dobro, celo zelo dobro. Ker gre za prvi krimič v seriji, je še kako pomembno, da se like gradi, da jih spoznavamo počasi, da se nam tu in tam odkrije zavesa in s tem vpogled v njihove svetove in demone. Mio Aurelli, ki je pri preiskavi umora prisoten kot predstavnik tožilstva, je na nek način klasičen žanrski glavni lik; je nekoliko nergaški, ima dober občutek pri raziskovanju, rad popiva in je zasvojen z igrami na srečo. Vendar, da vse skupaj le ni tako klišejsko, poskrbi avtorica sama, saj mu – poleg hazarderstva in pitja viskija – vdahne tudi njegovo preteklost in demone, ki prihajajo z njo. Na ta način se soočimo kar s tremi travmami, ki jih je doživel – in vsaj delno tudi preživel – v preteklosti; kot prva je prometna nesreča v otroštvu, za katero je bil kriv njegov oče, druga je izguba otroka in kot tretja ločitev. In tako lik glavnega junaka dobi neko povsem novo dimenzijo.
Aurelli skupaj s kriminalistom Alešem Vidmarjem in ob pomoči patologa Patrika Valbureta ter Nine Kozamernik in Nacionalnega forenzičnega inštituta odkriva vrata in okna v ozadja osumljencev ter se sooča z vsemi mogočimi psihozami oz. deviancami. Tekom romana se prebija mimo raznoraznih (človeških) pošasti, dokler nekako vendarle ne pride do pravega, do morilca (volka) mlade najstnice Maje Ogrin, ki jo – oblečeno v rdeč plašč (asociacija na Rdečo kapico) – v jutranjem dežju najde mimoidoči »čudak« Marjan Hinks, ki ga je pred časom zdravila ne tako nepomembna psihiatrinja Leja Breznik, s katero se Mio Aurelli tekom preiskave umora zaplete v razmerje.
Ko vsej tej zgodbi dodamo še Violo Matjašec (Aurellijevo bivšo ženo), Avionko (njegovo sestro, ki pride pred njegova vrata po tridesetih letih) in skrivnostnega popa Anatolija Lazareviča iz Surdulice s še bolj skrivnostim predmetom v rokah, pravzaprav dobimo recept za učinkovit in dobro premišljen krimi-roman (z vsemi potrebnimi zapleti in zagatami, ki so nujna sestavina tega žanra).
Na tem mestu velja omeniti še dve časovni liniji, ki jih avtorica pelje skozi roman. Na nek način nas ta princip pisanja spomni na romane Dana Browna, ko neko dogajanje v preteklosti vpliva na dogajanje v sedanjosti. In tudi v tem primeru je tako, s to razliko, da se zgodbi proti koncu kar nekako zlijeta ena v drugo; na nek način lahko preteklo časovno linijo smatramo kot neke vrste predzgodbo, čeprav po koncu branja dobimo občutek, da bi lahko bila kar sozgodba, saj se ti dve časovnici tako zelo prepleteta (ali kar zapleteta?), da se nam zdi, da gledamo dve skoraj isti zgodbi, čeprav to seveda nista. V mislih imam predvsem Laleta (ali Lazarja), ki v vmesnih (preteklih) poglavjih »igra« glavno vlogo.
Najpomembneje pri tem romanu pa ni preiskovanje, kar se sliši morda malce nelogično in nenavadno, ker gre vendarle za kriminalni roman, pač pa raziskovanje; in ko govorim o raziskovanju, govorim o psihičnih motnjah in vsem, kar le-te prinesejo s sabo oz. zakaj se v prvi vrsti sploh pojavijo. Da je bilo raziskovanja veliko tudi za avtorico, je sama povedala tudi v nedavnem intervjuju za Metropolitan: »Veliko je bilo raziskovanja, med drugim psihiatričnih diagnoz, recimo, kakšne so posledice zlorab, kakšno je obnašanje odraslih ljudi, ki so žrtve in trpijo za posttravmatskim sindromom.«
Psihiatri že dlje časa opozarjajo na rast števila duševnih motenj pri odraslih, ki so bolj ali manj posledice neke travme[1] iz otroštva. Nepredelane travme namreč lahko ob primernih zbodljajih na grozovit način pokukajo na plan. Še kako drži trditev, da so nasilneži v večini primerov prav tisti, ki so bili v preteklosti potisnjeni v vlogo žrtve. Tako se znajdemo v nekem začaranem krogu, ki – če ga ne prekinemo – povzroča vedno več bolečin in tragičnih zgodb.
In ravno zato, ker je v krimi-romanu Rdeča kapica pomembneje, zakaj je nekdo storil zločin (in ne toliko kdo), se lahko dejstvo, da se morilec v zgodbi pojavi razmeroma pozno – s tem pa se bralca ob ugotavljanju storilca malce zanemari –, tudi spregleda.
Vsekakor gre za začetek uspešne serije, ki se bo po moji oceni razmeroma hitro postavila ob bok knjigam Avgusta Demšarja in Tadeja Goloba. Morda v naslednjih letih – glede na to, da je avtorica tudi scenaristka serij in filmov – Rdeča kapica oživi tudi na televizijskem zaslonu. Zgodba je zagotovo mamljiva za ekranizacijo.
Mi pa se že veselimo drugega dela, ki naj bi po napovedih luč sveta ugledal že naslednje leto …
[1] Travma je čustveno intenziven dogodek, ki presega naše sposobnosti spoprijemanja z njim. Ob dogodku občutimo ogrožajoča se čustva strahu, nemoči, groze in izgube kontrole. Občutek varnosti je porušen. Čustva ne zmoremo predelati, zato jih iz potrebe po preživetju potisnemo v podzavest in zamrznemo v določenih delih možganov, z vsem kar smo takrat doživeli. To nam sicer omogoča nadaljevanje življenja, vendar pa nezavedno vpliva na celotno naše delovanje in se lahko izraža preko različnih telesnih in psihičnih simptomov (vir: www.sabina-psihoterapija.si/travma/).
Irena Svetek: Rdeča kapica, Beletrina, Ljubljana 2021. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
