Oscar Wilde (1854–1900) je ime, ki ga v svetu literature verjetno ni treba preveč predstavljati. Je eden izmed tistih avtorjev, čigar burno življenje je skorajda zasenčilo njegova književna dela. Irski pisatelj, ki je že za časa življenja s svojo estetsko življenjsko filozofijo, slogom ter pikro-duhovitim umom buril duhove viktorijanske družbe, je bil zaradi svoje homoseksualne spolne usmerjenosti brutalno in tragično kaznovan. Skratka, ni biografskih zapisov o Oscarju Wildu, ki ne bi bili polni takšnih in drugačnih senzacij, zanimivih ali trpkih detajlov iz življenja plodovitega ustvarjalca. Ampak – na srečo – se ga bralci spominjajo tudi po leposlovnih delih, ki so zaznamovala svoj čas in ki še danes navdušujejo s svojo estetsko, filozofsko ali literarno pla(s)tjo. Med drugim je bil Wilde tudi mojster pri odrasli publiki morda bolj zapostavljene zvrsti – pravljice. In brez dvoma gre za posebne pravljice, ki so presekale z zvrstno tradicijo svojega časa: sledile so uveljavljenim formalnim okvirom zvrsti, ohranjale ljudske elemente oziroma izročilo, a jim je hkrati vdihnil svojo filozofijo estetike in etike, jih povzdignil na raven subtilne, krhke, a sporočilno močne umetnosti.
Kar je skupni imenovalec večine pravljic, ki jih bomo srečali tudi v Beletrinini izdaji Hiša granatnih jabolk in Sebični velikan, je, da so prepojene z neko izjemno rafinirano in globoko artikulirano žalostjo, ki ima svojevrstno estetsko funkcijo. Kar je po svoje nenavadno, morda celo subverzivno; če smo se vajeni rokovati z najbolj popularnimi kanoniziranimi klasičnimi pravljicami, smo navajeni predvsem na srečne konce, na zlo, ki ga preseže dobro, in seveda pričakujemo tudi junake_inje, ki se odlikujejo, razvijejo, napredujejo. Sicer imamo v Grimmovih in Perraultovih pravljicah brez dvoma brutalne in krute zasuke, prizore nasilja (kar so sicer že prečiščene in z buržoazno didaktiko predelane ljudske variante), še posebej pri Andersenu naletimo na tragične okoliščine, ki se ne razrešijo v srečen iztek (in občutek imam, da je pri njem krutost upodobljena zaradi senzacionalnosti krutosti same – spomnimo se brutalnega, mučnega, dolgega procesa »kaznovanja« v Rdečih čeveljcih, medtem ko je Wildova žalost vselej speta z nenavadnim, previdno artikuliranim upanjem na lepoto).
Wildove pravljice so sladko-trpek paradoks, sublimna lepota, prebodena s trnjem krutega življenja.
Na splošno naj bi te kanonične pravljice dajale vtis dobro zaključene preizkušnje (parov, posameznikov, družinskih članov). Za piko na i pa se, bolj ali manj eksplicitno, naučimo kakšnega moralnega nauka ali dveh (pri klasičnih pravljicah so ti, glede na čas nastajanja, torej vzpona buržoaznega razreda, pogosto spolno zaznamovani, podkrepljeni z ideologijami malomeščanstva itd.). Pri Wildu vse to poteka nekoliko drugače. V teh pravljicah vsekakor najdemo funkcije, trope in motive, značilne za to zvrst: večinoma gre za neke preizkušnje, transformacije glavnega lika, poseganje po prepovedanem, za stremljenje k takšnemu ali drugačnemu uresničenju ljubezni itd. In seveda pride na neki točki do uresničitev želja, izstopov iz zaslepljenosti, do povezovanj v ljubezni in odrešitve – a odrešitve, rešitve in ljubezni nikoli ne pridejo v dokončni formi. Zvezdan, pravljični junak, ki preko težke preizkušnje preide iz oholosti, ponosa in samozaglednosti do spoznanja milosti, sočutja, kmalu po svojem kronanju umre – »dobro« ne traja dolgo. Ribič, ki tvega dušo za ljubezen morske deklice, ljubezensko srečo izda z radovednostjo in povsem »človeškim gonom«. Sebični velikan umre kmalu, ko se s pomočjo krščanskega usmiljenja nauči ljubezni. Da, Wildove pravljice so sladko-trpek paradoks, sublimna lepota, prebodena s trnjem krutega življenja. Pisec nam bo subtilno postregel z lekcijami (kar je zelo groba beseda za Wildov način sporočanja) o sočutju, ljubezni, (predvsem) notranji lepoti, čisti, neobrzdani ljubezni, a nič od tega ne bo označil, ustoličil kot trajnega. Nad vsem obvisi nova možnost zla (kraljiča iz Mladega kralja bo verjetno nadomestil kak novi materialist/imperialist, Zvezdana bo nasledil nov neusmiljeni despot, poganska, divja ljubezen iz Ribiča in njegove duše je izgubljena, spreobrnjen, cvetoč vrt Sebičnega velikana je eden izmed redkih paradižev v zastrupljenem, iz raja izgnanem svetu). Pri branju Wilda bomo vselej nekje na obrobju utopije, otipali jo bomo v njegovih neizmernih opisih čudežnosti in krasot, a pisec nam bo vselej nakazal, da živimo v izkoriščevalskih, neusmiljenih časih, med ljudmi in sistemskimi, kapitalističnimi ustroji, ki utopijo izmikajo za nedoločen čas. Vendarle pa smo mu lahko hvaležni, da je do ženskih junakinj ostajal naklonjen, da jih ni upodabljal kot inherentno slabša, šibkejša bitja, temveč jim je podelil svoj čar, tudi ko so odigrale »zlohotnejšo« vlogo (če vzamemo za primer čarovnico iz Ribiča), prav tako ne moralizira z neke vzvišene pozicije, vselej sočustvuje s svojimi liki, tudi ko gredo skozi transformativne preizkušnje.
Pri branju Wilda bomo vselej nekje na obrobju utopije, otipali jo bomo v njegovih neizmernih opisih čudežnosti in krasot, a pisec nam bo vselej nakazal, da živimo v izkoriščevalskih, neusmiljenih časih, med ljudmi in sistemskimi, kapitalističnimi ustroji, ki utopijo izmikajo za nedoločen čas.
Oscar Wilde je pripadal gibanju esteticizma, celo larpurlatizma (oboje je v njegovi pisavi dekorirano tudi z odtenki dekadence in simbolizma). Zato njegove pravljice kljub morda preprostim dramaturškim lokom – kot se za to zvrst spodobi – delujejo razvejane, kompleksne, »splastene«, »umetniške«. Kar obogati tradicionalno ali preprosto dogajalno linijo, je arabeska v pisavi, detajliranost, pozornost za vsak sestavljen in razstavljen pojav v materialnem in nematerialnem svetu, je postavitev prostorja, dinamika čustvene in miselne izmenjave med liki (zanimiv wildovski konglomerat tedanjega esteticizma in tradicionalnih upodobitev je »hudič« iz Ribiča in njegove duše: upodobljen je skorajda dandyjevsko). Če se vrnem še k izhodišču tega odstavka: larpurlatizem in esteticizem si seveda v splošnem predstavljamo kot prevlado umetnosti nad vsem obstoječim, kot svet, nad katerega je legla dominirajoča tančica lepote. Je to, kar je »pridigal« Pater, ki mu je Wilde do neke mere sledil, je Swinburnovo zatohlo, čutno čaščenje anorganskega erosa v prepletu z organsko veličino venerične ženske (kar do neke mere najdemo tudi pri Wildu). A ko pridemo do Wildovih pravljic, je vsa lepota, sublimnost, detajliranost čudežnih pojavnosti seveda prezentna, a nikoli brez svojevrstne etične vrednosti (pri čemer je pisec vsekakor bližje še enemu estetskemu učitelju, Ruskinu). Navsezadnje je Wilde v čisti, individualni lepoti, v individualizmu (ki pri Wildu pomeni skorajda dobesedno »biti to, kar si«, uresničiti vse potenciale notranje lepote in imaginacije) videl bistvo svoje vizije neinstitucionalnega, skorajda pogansko obarvanega krščanstva, v tem je uziral temelj socialističnega sobivanja (o tem izčrpno piše v spisih De profundis in Človeška duša v socializmu). Junak Mladega kralja skorajda po swinburnovsko, huysmanovsko časti lepoto anorganske lepote, zaradi česar se oddalji od svoje »pastirske« preteklosti, a preroške sanje (sanjska razsežnost ima pri Wildu pomembno estetsko-etično razsežnost), ki so verjetno bile že od vselej z njim, saj je bil otrok »revščine« in narave, mu pokažejo zmoto materialnega bogastva in ga spreobrnejo h grajenju notranje lepote, k stopnjevanju imaginacije. Na podoben način se Zvezdan (iz istoimenske pripovedi) obrne od narcisoidnega čaščenja (lastne) zunanje lepote h grajenju čiste, sočutne duše.
Kar bi bilo za bralca morda najbolj očarljivo pri plovbi skozi estetske, etične in emocionalne meandre Wildovih pravljic, je ravno njihova temeljna paradoksalnost, enigmatičnost, zaradi česar jih ne moremo nikoli zreducirati na enotno sporočilo, obsodbo, čisto narativno linijo (seveda lahko razvrščamo funkcije teh pravljic po Proppu, a pri Wildu, kot že rečeno, sama pisava, razmerja, estetizacija, podrobno opisovanje dodajajo neizmerno interpretativno obilje in moč). Vzemimo za primer pravljico Ribič in njegova duša, eno izmed najbolj kompleksnih, intrigantnih, daljših Wildovih pravljic. V njej se ribič zaljubi v morsko deklico, a edini pogoj, da lahko zaljubljenca zaživita skupaj, je, da se ribič odreče svoji duši (morska bitja je ne posedujejo). S pomočjo magije se ribič znebi duše, sledi srcu in je srečen v nekakšni utopični ljubezni z morskim bitjem. Dokler ga človeška duša ne zapeljuje v skušnjavo in na tragičen, skorajda orfejevsko-faustovski način izgubi ljubezen svojega življenja. Sporočilnost te pravljice je zaradi več simbolnih intonacij in odvodov naracije večpomenska, celo begajoča. Kot bralci se nenehno sprašujemo, kaj je v srčiki pravljice, kaj zgodba predpostavlja kot največjo vrednost. Verjetno je to srce (oziroma njegov simbolizem), s čistimi, surovimi, nezmotljivimi čustvi ljubezni, srce, ki zmore spregledati onkraj ločitev med poganskim in krščanskim, nečloveškim in človeškim. A kaj potem pisec sporoča o duši? Tukaj si lahko ob interpretaciji nalomimo več kopij. Morda je najbolj enostavna razlaga, da je duša nekaj najbolj človeškega, prepojenega z zlom in dobrim, da je odprta skušnjavam, kljub neki nesnovnosti pogosto nagnjena k zapeljivostim materialnega (in da brez nje, tako v slabem in dobrem, človek končno ne obstaja). Srce je tisto, ki simbolizira nepremagljivo ljubezen, a duša (kar je nekaj, česar »naravna«, poganska morska bitja nimajo) je tisto, kar je najbolj človeško in kar je lahko za posameznika najbolj pogubno. A seveda je to lahko le ena izmed interpretacij večslojne Wildove pravljice.
Njegove pravljice kljub morda preprostim dramaturškim lokom – kot se za to zvrst spodobi – delujejo razvejane, kompleksne, »splastene«, »umetniške«.
Podobno nenavadna je pravljica Infantinjin rojstni dan. Gre za zgodbo mlade, bogate, razvajene kraljične in njenega posebnega dne, ki bi po vseh pravilih moral delovati veselo, senzacionalno. Čeprav smo priča nenavadnim, spektakularnim dogodkom, ki jih dvor organizira v njeno čast, pa vsi vsebujejo nekaj zloveščega, skozi blišč nas tesnobno stiskajo opozorila nelagodja, nekega »odzadnega zla«. Z natančnim opisovanjem nas pisatelj popelje skozi čudeže dneva, nas fasicinira s »pompom«, okrasjem, a med tem se vselej vije neka latentna, vedno bolj opazna nit zla, nesreče. Na tem mestu lahko poudarimo še kritično, angažirano vrednost Wildovih pravljic, ki so jo opazili in izpostavljali številni strokovnjaki. Wildove pravljice namreč posedujejo izjemen čut za socialne krivice, za ponižane, za tiste na obrobju. Zoperstavljajo se institucionaliziranemu krščanstvu in se obračajo k temeljem usmiljenja, ljubezni, lepote in sočutja. Lahko bi rekli, da te pravljice subvertirajo rigidno viktorijansko moralo, njene moralne in družbene kode ter si prizadevajo za (notranjo) rast individualnosti. Po nekaterih teorijah bi lahko nekatere pravljice celo brali kot upor proti heteroseksualnim normam, ki so Wilda vsekakor dušile. Če bi brali Hišo granatnih jabolk in Sebičnega velikana vzporedno s Človeško dušo v socializmu, bi se gotovo veliko »naučili« o delovanju družbe in uporu proti njenim represijam.
Morda za konec velja reči še kakšno besedo o prevodih pravljic. Do najnovejšega prevoda Nine Dekleve so bile Wildove pravljice izdane (pri različnih založbah, v različnih zbirkah) v prevodu Cirila Kosmača. Seveda je njegov prevod kakovosten, berljiv, v dobrem dialogu z izvirnikom (sicer se verjetno ne bi obdržal tako dolgo): Kosmačeva prevodna beseda gre z roko v roki z Wildovim subtilnim, pravljičnim jezikom, trudi se ujeti fascinirajoči čar njegove pisave, išče in lovi specifike njegovega hkrati umetelnega, a preprostega jezika. Vendarle pa lahko kakšni aspekti (raba besed in nekdanje sintakse) prevoda danes, sploh mlademu bralstvu, delujejo nenavadno, zastarelo, zaradi česar je dobrodošlo tudi vnovično poslovenjenje pravljic. V prevodu Nine Dekleve tako ne najdemo rabe predpreteklika, manj je rabe nedoločnikov in pasiva, nekatere besede, ki danes delujejo tuje, starinsko, je prevajalka »zamenjala« z novejšimi oblikami itd. Pri Nini Deklevi opazimo manj dobesednega prevajanja, več »opisnega«, svobodnega pristopa: stavki (tudi način njihove delitve) delujejo jasneje, so dostopnejši tudi mlajši publiki. Vsekakor sta se oba prevajalca potrudila pretopiti lepoto Wildove pravljične govorice v slovenski jezik, vsak svojemu času primerno. Vsekakor bosta oba prevoda bralcem in bralkam ostala v spominu, skozi njune besede se bodo spominjali Wildovega nezamenljivega pravljičnega izročila.
