Nova knjiga Lucije Stepančič je zabavno branje, čeprav je tisto, kar zares pritegne in kar teče pod tokom jezika, avtoričin smisel za črno. Mestoma se zdi celo, da s svojim sarkazmom reže zrak, bralec pa se počuti, kot bi mu avtorica določene misli snedla z jezika in jih vstavila v svoje tokrat izjemno zgoščene kratkozgodbene zapise, v katerih nobena beseda ni odveč.
V naslovni zgodbi zbirke Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe bomo na primer naleteli na komentar, ki si ga je menda zastavil že (skoraj) vsak potrošnik, ki se je po sili življenjskih razmer znašel na enem od prezasedenih parkirišč pred nakupovalnim centrom: »Nihče mi ni znal povedati, kako je nakupovanje sploh mogoče, ko pa so svetovne finance menda v malori,« ali pa premišljevanja matere Smrti v zgodbi Smrt na ajžlju, ki bi zlahka prišla iz ust literarne kritičarke (lahko tudi pisateljice), seveda še izpred časov kulturniške krize: »Tudi zanjo bo kmalu konec dobrih starih časov, profesionalka, kot je, bo morala opustiti obrtniški pristop in se lotiti industrijskega. Zato naj zdaj v miru realizira, kar si je zamislila, prostora za domišljijo in humor bo vse manj.«
Lucija Stepančič si je ta humor in prostor za domišljijo vzela na najbolj melagomazen način. Še preden je izpeljala drobne, hahljajoče komentarje, ki so nekakšen svet v malem, ter jih položila v usta svojih junakov, je seveda razvila distanco do opisovanega; če je avtor tako sarkastičen, kot je sarkastična Lucija Stepančič v novi knjigi – Tramvajkomanda – se je smiselno vprašati, na kaj se posmeh pravzaprav navezuje? Po prvih nekaj straneh se zdi, da je v fokusu cankarjansko hrepenenjska drža, da se Lucija Stepančič navezuje na literarne tipe s krizantemo v gumbnici, toda v resnici je stvar veliko bolj kompleksna. V večini zgodb so v ospredju moški govorci, ki jim v desetletjih ukvarjanja z žensko histerijo ni uspelo dognati, kaj bi ženske sploh rade. Tako imamo priložnost opazovati žensko preobrazbo; ženske v zgodbah Lucije Stepančič si nadevajo raznorazne obraze – od Smrti do »pravih prasic« in »podlih fatalk«. Avtorica podaja celo družbeno introspekcijo preko ženskih likov; ideološka metamorfoza, ki jo doživijo, ni evolucijsko dosledna, s čimer je mišljeno, da ženske od jugoslovanskih časov do današnjosti, predvsem v smislu emancipacije, niso prosperirale, oziroma prešle iz slabšega na boljše.
Lucija Stepančič, ki v tej knjigi ne špara jezika, ženske, posebej v zgodbi Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe, plastično zariše najprej kot »stare možače za šaltarjem, ki so znale prepoznati bleferje«, nato pa kot korektne gospodične z razumnim obrazkom. In da bi bila situacija še bizarnejša, oba tipa nasledi »nekvalificirana prodajalka, po vsej verjetnosti še mladoletna, blondinka iz kateregakoli vica«. O profesionalnosti in dostojanstvu obeh predhodnic se ji še sanja ne. In ravno v tem je trik – pisateljica, ki premore več registrov (v središču je humorni ton, ki pa se mu redno pridružujeta brutalnost in metafizika) komentira stvari, ki so stvar občega vedenja; v kratki zgodbi Ne bom preveč, ki zaradi sovražnega odnosa med sosedi izzveneva v tipično slovensko štorijo, postane očitno, da pisateljica svoje glasove nabira iz skupnosti, definirane z natančno določenimi karakteristikami. Liki namreč stalno nekaj pojasnjujejo skupnosti sredi katere živijo. Toda poudarek ni na obči vednosti, pač pa na zamolku. Čeprav bi Lucijo Stepančič z nekaj prevzetnosti lahko označili za avtorico, ki ima veliko za povedati in ob tem pripovedovanju občuti tudi veliko radost, je tisto, kar dela njene zgodbe posebne, tišina, ki sledi, ko zgodbe že izzvenijo, ali pa zamolk, ki ostaja ob določenih mislih.
Nekatere zgodbe v zbirki tako ostajajo tudi nejasne in kljub izraziti zgodbeni liniji in ekspresivnemu jeziku. Bistvo nejasnosti pa ni v tem, da se zgodbe začnejo in medias res, temveč v samem govorcu. Čeprav so liki v zgodbah Lucije Stepančič histerično odtujeni drug od drugega in potem še vsak zase od samega sebe, niso nori. Bolj nenavadne so glediščne perspektive. Govorci govorijo iz različnih položajev in včasih so prehodi med živimi in mrtvimi govorci precej nejasni. Govorec v zgodbi Nočna kronika je na primer moški, ki se znajde med dvema ženskama; tudi zanj se zdi, kot bi govoril iz zagrobja. Jasno je, da liki šele tedaj dobijo panoramsko perspektivo, ki je posledica govorčeve distance do opisovane snovi. To na ravni zgodbe povzroči določeno bizarnost, oziroma omogoči zgodbi, da se odlepi od mimetičnega diskurza. Avtoričina hahljajoča drža do vsega, kar je in kar je kadarkoli bilo, ne dovoli si na primer niti nostalgije po starih časih, pa ne rahlja samo resničnosti, pač pa tudi fikcijo.
Ena impresivnejših zgodb v tej zbirki je Nokturno s Trnuljčico in firbci. V njej se pravljično dogajanje sprevrže v telenovelo. Pisateljica si vzame znano pravljično predlogo, jo premeša s freudovsko psihoanalizo, doda za ščepec emancipacijskega diskurza (Trnuljčica razmišlja o vseh razpoložljivih imidžih, od »kešpičke in plehpičke, ki sta že malo iz mode, rockerske priležnice do eko-bio histeričarke, blogerke, računalniške in adrenalinske frikice«) in že dobimo subverzivno mešanico, v kateri so pravljični liki demistificirani. S to zgodbo pisateljica lepo demonstrira, da vsi omenjeni imidži in prenarejanja cikajo k tradicionalnemu. Ženske si namreč želijo železni repertoar: roso na vrtnicah in sonetni venec, medtem ko si moški samo želijo položiti glavo na ženske prsi in se počutiti varne. Priznati to za moške pomeni, da so luzerji, za ženske pa, da niso emancipirane. Iz tega zamolka se torej porajajo avtoričini hahljajoči komentarji, ki pa nikoli niso sami sebi namen; Lucija Stepančič namreč poleg posmeha vzame v roke še skalpel in dela družbeno-zgodovinske reze, kar pomeni, da išče vzroke za vsesplošno histerijo.
Kljub temu da pisateljica izraža naravno nezaupanje do moralistov, kot da je moralizem avtomatično izgovor za prikrivanje, se vseeno ni mogoče otresti občutka, da v podpodju Tramvajkomande, navkljub vsemu sarkazmu, teče nekaj tradicionalnega. Ne glede na to, kako globoko smo zabredli v nesojeni potrošniški raj, sugerira pisateljica, hrepenimo po pozabljenih ali pa zamolčanih vlogah princev in princesk. Poleg tega izbor – klasične pravljice – kaže na to, da arhetipsko utegne predstavljati dno, ob katerega bi utegnil trčiti avtoričin posmeh. Morda lahko zbanalizira svečano, zbriše barve pravljičnega sveta in naredi, da se dvorjani odtiholazijo od resničnosti in nazaj, pri čemer je vsem jasno, da je čas nedolžnosti minil, toda vseeno ti metafikcijski pripovedni postopki, ki so samo odraz tega, da živimo v nesmiselnem svetu, iz katerega sta izginila resnica in resničnost, ne zmorejo zbrisati smisla, ki ga lahko proizvaja ustvarjanje fikcijske resničnosti.
In spet, ne gre zgolj za iskanje pribežališča v literaturo, pač pa za ključni obrat, ki ga je v tej knjigi naredila Lucija Stepančič; ja, svet je res metagledališče, in ja, vse, kar počnemo v njem, utegne biti res vloga – in kar je precej žalostno pri tem, je, da zgolj sprejemamo te vloge in ne zmoremo niti uvida v avtentično eksistenco. Čeprav to niti ni najhujše. Najhujše je, da si ob umanjkanju samodiscipline domišljamo, »da našo prežaljenost opazi ves svet, da naša zaprta okna na ves glas izražajo protest, naslovljen na štiri strani neba«, kot pravi govorec v eni od zgodb. In ker je literatura pogosto ena od bližnjic, kamor je mogoče izbruhati svoje pritožbe, se hitro znajdemo na posebnem oddelku, ki spominja na sončno upravo, na hipnotizerja v cirkusu, na spoved v cerkvi, na vsakovrstne tajne službe, ki zavezujejo poštene ljudi, itd.
Ne upam si trditi, da je Lucija Stepančič komentirala avtobiografične štorije, ki preplavljajo literarni svet, ali pa recimo pesnikovanje, napisano z lastno krvjo, pa vendarle je jasno, da je premogla dovolj koncentracije in kritične zavesti, da je zamenjala perspektivo in si zastavila vprašanje – kaj tovrstno spuščanje krvi pomeni za literaturo? V najboljšem primeru lahko upamo, da sestop iz slonokoščenega stolpa, kar nedvomno počne tudi avtorica z novo zbirko zgodb.
Lucija Stepančič: Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe. Beletrina (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2016.
