Kako si želim,
splezati na drevo
in tuliti na luno,
ali obratno:
splezati na luno
in tuliti na drevo.
Tuliti s tako tesnobo,
da bi matere,
medtem ko spravljajo otroke
spat, zašepetale:
Obvaruj, Bog, otroke
take ljubezni.
In da bi starci,
ki berejo molitve,
zmajali z glavami.
***
Ko sva se skregala,
je med nama zraslo drevo.
Minilo je nekaj dni,
in že je bil med nama gozd.
Tvojo nepremično silhueto
je še mogoče videti.
Ampak skrivam se zdaj za enim,
zdaj za drugim drevesom.
Poletje bo minilo,
in spet se bova videla.
Ampak drevesa bodo vseeno
stala med nama.
Lilija Gazizova je pesnica, esejistka in prevajalka. Študirala je medicino v Kazanu in na Moskovskem literarnem inštitutu Gorkega v Moskvi (1996). Pet let je delala kot pediatrinja. Objavljala je v revijah Novi mir, Znamja, Arion, Družba narodov, Oktjabr, Interpoezija in drugod. Avtorica trinajstih knjig poezije, ki so izšle v Moskvi, Kazanu, na Poljskem, v Romuniji in Moldaviji. Predgovor k njeni prvi zbirki je napisala Anastasija Cvetajeva. Njena knjiga Verlibri je bila po verziji časopisa Nezavisimaja gazeta ‒ Exlibris na lestvici najboljših knjig leta 2016 uvrščena na drugo mesto. Njena poezija je prevedena v dvanajst evropskih jezikov. Lilija Gazizova je dobitnica več mednarodnih in ruskih literarnih nagrad, med drugim nagrade Deržavina, Ahmatove in Berestova. Dobila je tudi nagrado na festivalu v Črni gori ter Borovikovo novinarsko nagrado Čast. Pogum. Mojstrstvo. Lilija Gazizova prevaja tatarsko poezijo v ruščino in je sestavila več antologij ruske in tatarske poezije Tatarstana. Poleg tega je odgovorna tajnica mednarodne pesniške revije Interpoezija (New-York), ustanoviteljica in organizatorka mednarodnih pesniških festivalov Lobačevskega in Hlebnikova LADOMIR v Kazanu. Udeležila se je mednarodnih literarnih festivalov v Belgiji, Makedoniji, Franciji, na Poljskem, v Romuniji, Črni gori, Armeniji, Estoniji, Turčiji, Ukrajini in drugod.
Prevedel in opombo napisal Borut Kraševec
Lilja Gazizova bo naslednji teden obiskala Ljubljano.