Ana Marwan (1980) se je po študiju primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 2005 preselila na Dunaj, kjer je leta 2008 prejela literarno nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Zadnja leta se posveča izključno pisanju daljših in krajših proznih besedil v nemškem in slovenskem jeziku. Leta 2019 je pri avstrijski založbi Otto Müller Verlag izšel njen prvenec Der Kreis des Weberknechts. Zabubljena je njen drugi roman, ki je (drugače kot prvi) nastal v slovenskem jeziku.
Zabubljena ni vaš prvenec, je pa vaš prvi roman, napisan v slovenščini. Svoje prvo literarno delo z naslovom Der Kreis des Weberknechts ste namreč napisali v nemščini. Za svoja nemška dela ste prejeli tudi prestižno nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Kako doživljate oba jezika in kako to, da je vsaka od teh dveh knjig našla svoj izraz v drugem jeziku. Kaj je bilo pri Zabubljeni drugače, da vas je nagovorilo skozi materni jezik?
Pri prvencu sem se odločila za nemški jezik, ker se mi je zdelo, da je določena distanca, ki sem jo imela do jezika, zmanjšala mojo samocenzuro. Vse besede sem uporabljala veliko bolj sproščeno, zdele so se mi manj čustveno nabite kot v maternem jeziku. Neomadeževane od preteklih kontekstov in posledic, morda.
Zdaj pišem v obeh jezikih in ne vem točno, kaj je tisto, kar vpliva name, da izberem ta ali oni jezik. Mogoče me je tudi dejstvo, da pišem o odraščanju, napeljalo na rabo jezika, s katerim sem odraščala.
Moja odločitev torej pogosto ni zavestna, je pa ves proces pisanja gotovo tesno povezan z jezikom. O mojem nemškem prvencu je več slovenskih bralcev menilo, da je zelo avstrijsko obarvan in da si dogajanja ne znajo predstavljati v slovenskem okolju. To je bila zame zanimiva povratna informacija, ker se mi je seveda zdelo, da sta oba romana zrasla iz mene in da sta obarvana predvsem z mano; dotlej nisem razmišljala o tem, da sem najbrž tudi jaz druge barve, če zamenjam podlago.
Protagonistka vašega romana je mlado dekle po imenu Rita. V njeni zgodbi spremljamo neke vrste preobrazbo, ki jo doživlja med bivanjem v kraju, ki bi lahko bil tako psihiatrična bolnišnica kot tudi pisarna kakšne založniške hiše. Ritin proces »ozdravljenja« se namreč dogaja skozi naloge kreativnega pisanja, ki jih ocenjujejo njeni »nadrejeni« – enkrat jih imenuje zdravniki, enkrat sodelavci. V tem leži močno sporočilo. Rita se, da bi preživela, zabubi v jezik in piše, da bi se osvobodila bivanja v »instituciji«. Za kakšno metamorfozo gre?
Ljudje, ki čutijo potrebo po ustvarjanju, kakršnemkoli že, pa so nekje zaposleni iz čisto finančnih razlogov, se v takem poklicu seveda ne najdejo in se čutijo od tega, kar počnejo, odtujeni. Delo se jim zdi nesmiselno kot tudi zahteve nadrejenih, tako da občutek norosti ni daleč. Zlasti ne na ministrstvu, kjer je zaposlena Rita.
Ta del, na primer, je kar avtobiografski. Tudi sama sem delala na ministrstvu z labirintsko strukturo, o stavbeni arhitekturi govorim, in redno smo se izgubljali na hodnikih, pri čemer je bil občutek simbolike zelo močan. Neka moja sodelavka je bila tudi res premeščena na oddelek za vesoljske polete.
Gre pa v Zabubljeni za metamorfozo iz mladega človeka, ki so mu, ali pa ima občutek, da so mu odprte vse poti, v odraslega človeka, ki mora izbrati eno od teh poti. Ki ga v veliki meri potem tudi definira. Zlasti v očeh drugih. In rado se zgodi, da mlad človek, ki nima nekih izrazitih jasno izoblikovanih nagnjenj, želja, strasti … odločitev odlaga. Tak človek pravzaprav tudi ko se odloči za eno od poti, vedno razmišlja, ali ne bi šel raje nazaj na razpotje in ponovno premislil. Oziroma celo skrenil s poti.
Kako ste roman snovali, kaj vas je pritegnilo k tematiki notranjega življenja mlade ženske pisateljice, ki se znajde v psihiatrični bolnišnici?
Kot rečeno, me je najbolj pritegnil proces iskanja samega sebe oz. odlaganja odločitve, kaj želiš »postati«. Ki ga ves čas spremlja tudi dvom, ali je odločitev sploh tvoja, tj. svobodna, ali si tako determiniran, kot je roža v popku ali insekt v bubi. Za mojo protagonistko so vse rešitve prehodne oz. zasilne, vse namere nedoločne. Tudi njeno ustvarjanje je na meji med zunanjo zadolžitvijo in notranjo potrebo. Umetnost, ki se že v splošni predstavi vedno spogleduje z norostjo, se mi zdi tako zanimiva tudi zato, ker jo doživljam kot simptom in zdravilo obenem.
Roman se odpre z Ježem – ločencem srednjih let, ki skuša v sebi ponovno obuditi ljubezensko poželenje. Odnos, ki ga po nekaj srečanjih stke z mlado Rito, je ožigosan kot neprimeren. Ježa spoznavamo le skozi Ritino pisanje. Kmalu nismo več prepričani, ali je morda zgolj plod njene domišljije. Kar se mi zdi izjemno učinkovito v vašem romanu, je izbira pripovedovalke. Roman je sestavljen iz dveh vzporednih delov – zgodbe o Ježu in Riti, ki jo pripoveduje tretjeosebni pripovedovalec in zgodbe v kurzivi, ki jo pripoveduje prvoosebna pripovedovalka. Kmalu jo prepoznamo kot Rito, ki pripoveduje hkrati obe ti zgodbi. Tak postopek ni zgolj formalen ampak kaže na vsebino – Rita je nezanesljiva pripovedovalka, ki svoje nezanesljivosti ne skriva, celo komentira jo. Je to zaobrat, ki ste ga skrbno načrtovali ali je prišel sproti, med pisanjem?
Ja, želela sem dve ravni – eno fragmentarno, na kateri je iskanje smisla trnova pot in je bližje življenju in resničnosti; drugo logično povezano in zaokroženo, ki je bližje zgodbi in laži. Želela sem oblikovati odkrito nezanesljivega pripovedovalca, ki pa mu kljub vsemu vedno znova verjamemo, zlasti ko se poslužuje tradicionalnih pripovednih struktur in ko je njegova pripoved plavzibilna. Vedno me je fasciniralo človekovo nihanje med pripravljenostjo verjeti, dvomom navkljub, in potrebo o vsem dvomiti. Med naivnostjo in skepso.
Čeprav sem zgradbo romana vnaprej natanko načrtovala, se določene namere seveda med pisanjem spremenijo. Včasih cel dan ne napišem nič, ampak le brišem stran za stranjo, pa si vseeno mislim: »Danes je bil produktiven dan.« Eden najljubših trenutkov med pisanjem zame pa je, ko dobim občutek, da knjiga tudi organsko raste, včasih celo meni navkljub.
Rita, dekle iz Ježeve zgodbe, je zgolj Rita, zgolj dekle. Rita pacientka pa je Rita pisateljica – osrednji lik svoje lastne zgodbe, svojega lastnega življenja, ki lahko s pisalom in jezikom spremeni potek usode vseh v knjigi. Najbolj nemočen lik v knjigi tako postane najmočnejši od vseh. Je to moč umetnosti? Da nas iz stranskih likov preobrazi v glavne junakinje?
To se mi zdi zelo dobro opažanje. Književnost se mi zdi nasploh svet stranskih likov. Medtem ko nas o glavnih likih uči zgodovina. Lik samotarja, na primer, ki mi je zelo blizu, lahko spoznamo samo skozi pripoved pisatelja. Če se približamo pravemu samotarju osebno, že spremenimo pogoje in rezultat svojega opazovanja. To se mi zdi največja odlika umetnosti — da nam približa tuje svetove, do katerih sicer ne bi imeli dostopa. Oziroma domače!
Rad bi bil umetnik, pa nimam denarja in Rad bi bil odrasel, pa nimam denarja, sta stavka, ki ju lahko beremo v romanu. Rita je študentka, za katero je osamosvojitev finančno nemogoča. Nekje proti koncu ob možnosti odpustitve iz psihiatrije komentira: »Dolgočasje je zrelost, so rekli, zreli ste za ven, topi ste do te mere, ko lahko nehate s pisanjem /…/ Množimo svoje vrste, otopelci, dokler ne bo niti enega samega umetnika več.« Kakšen je ta »ven« – resnični svet? Krut in sovražen do umetnosti?
Umetnost se mi zdi vedno nekakšen krik — vzklik veselja ali pa krik bolečine, bojni krik ali klic objestne igrivosti. Človeško življenje v vsej njegovi polnosti. Na ekstremnih polih pa je tišina. To se pravi v rutini, v otopelosti, ko ne gojiš več upanj in o drugačnem niti ne razmišljaš, in pa v popolnosti. Mislim, da v idealnem človek ne čuti potrebe po ustvarjanju, ker so vse potrebe zadovoljene.
Kar pa zadeva umetnika … V splošni predstavi, če je umetniku naklonjena, je to pogosto posebnež, ki svoj dar v ustvarjalnem zagonu ognjevito razdaja oziroma udejanja, ne glede na vse ovire. Lahko seveda tudi melanholično kaplja od njega, po nuji, ta predstava je prav tako mogoča, a tudi v njej je ustvarjanje neodvisno od okoliščin. V resnici pa se mi zdi, da umetnik, ki želi najti svoje mesto v družbi, pogosto prav grdo trči ob ovire. Ki so vseh vrst: od tega, da ne najde prostora, kjer bi se lahko izrazil oziroma predstavil, do tega, da je njegovo ustvarjanje blokirano s pričakovanji in trendi, v katerih se ne najde. Da o finančni plati ne govorimo. Ko umetnost, ki jo človek goji v sebi, nima priložnosti, da bi našla svoje mesto v svetu, je zelo hitro lahko občutena kot težko breme. Vseeno pa se ji tisti, ki jo čuti kljub morebitnemu nelagodju, ne bi nikoli želel odpovedati. Pa čeprav to pomeni, da je v službi, ki jo opravlja iz finančne nuje, bolj nezadovoljen, kot bi bil sicer.
Je to komentar na aktualni svet? V katerem sta produktivnost (toda ne umetniška) in otopelost ključni za preživetje?
Za finančno preživetje je treba seveda kaj postoriti, pa včasih grozi nevarnost otopelosti. Ampak ljudje po moje ne bi vedeli, kam s 24 urami prostega časa. Večji problem kot monotono delo se mi zdi naša pripravljenost, kako vsakdan preprosto prenesti … S plašnicami na očeh. V glavnem počnemo stvari po nekem ustaljenem obrazcu, odkljukavamo obveznosti, malo ponergamo s prijatelji ob pijači, na srečo gre vsem podobno, tako da lahko gremo za silo potolaženi naprej. Zdi se mi, da premalo energije vlagamo v iskanje novega, neodkritega, izvirnega. Vedno mi je tudi žal trenutka, ko se človeku zazdi nesmiselno skočiti čez potok, kjer je most, ker je dovolj nesmiselnih stvari že opravil v službi.
Rita si za alter ego izbere moškega – Ježa –, piše namreč v imenu moškega, da bi skrila, da se pod njegovo masko skriva ženska pisateljica. Je to beg? Nekje na sredini romana reče, da je svobodna, dokler jo zapirajo drugi. Kaj pa, če se omejuješ sam? Rito sem pravzaprav dojela kot izjemno svobodno …
Ja, svobodna je, kakor je svobodna masa, preden se strdi v kalupu. Ampak ona se išče, rada bi se našla. Čim se bo našla, pa ne bo več popolnoma svobodna, ampak omejena, kot pravite, s sabo. A tudi v primeru, da bo v nedogled podaljševala svoje prehodno stanje, stanje pred dokončno preobrazbo, bo pač to postala njena definicija: nezmožna odločitve, večni otrok. Tudi to je mogoče.
O Ježu piše Rita pravzaprav po navodilu svojih nadrejenih, ki so mnenja, da je njen pogled jasnejši, ko je pogled od zunaj in ne od znotraj. Drugega je najbrž vedno lažje stlačiti v enoznačno zgodbo, ki se zdi smiselna in logična, veliko lažje kot sebe. Veliko stvari se da s predvidevanjem in domnevami tako ukriviti, da se prilegajo krogu celote. Pri tem je treba veliko stvari, ki nimajo veze z zgodbo, zanemariti. Rita pa ne zna ničesar pri sebi zanemariti.
V romanu fascinirata izjemna jezikovna bogatost in domiselnost, vaša spretna raba ironije. Kdo so vaši pisateljski zgledi?
Besedne igre v knjigi so bile v osnovi mišljene kot neke vrste simptom, protagonistova regresija v otroštvo mogoče ali pa njegovo osredotočenje na formo, da se zmanjša teža vsebine, da je stvari lažje prenesti. Sicer jih ne maram preveč, besednih iger. Mogoče pa je tudi ironija simptom, ne vem. Mislim, da bi bilo meni nerodno pisati preresno, čeprav zelo cenim pisatelje, ki odprejo svojo rano, da lahko pogledamo globoko vanjo, npr. Proust ali Cankar, zelo rada ju berem. Moja ironična distanca se mi zdi vsekakor bolj osebna lastnost kot literarni zgled. Vedno sem bolj izhajala iz tega, kar bi rada izrazila, kar je sililo iz mene, pa naj je bilo to skozi pisano besedo ali pa z lutko iz plastelina. Ampak plastelin težje oblikujem kot besede. Seveda pa sem zelo vesela, če najdem pri kakem avtorju soroden pogled na svet. Zelo všeč so mi avtorji s preloma stoletja in tam okoli leta 50. Neverjetno blizu mi je tudi 18. stoletje v vseh ekstremih, od de Laclosa do Rousseauja, ne vem, zakaj.
Rita sama zase trdi, da ni usmerjena k rešitvam. Paradoksalno pa jo njena celotna okolica poskuša rešiti pred samo seboj. Noče se ukalupiti v poslušnega, običajnega človeka. Kot bralka sem bila popolnoma na njeni strani, udejanja nekaj dragocenega – odklonilni odnos do družbe, v kateri skušamo vsako stvar, ki ni povsem običajna, stlačiti v narativ, ki ustreza družbi. Zgodba je nasilje nad življenjem, pravi Rita. V kakšnem smislu, za kakšne vrste nasilje gre?
Rita ima tisto svežo energijo, ni še omejila svojih pričakovanj z realno mogočim. Od sveta želi vse, kar se ji zdi, da bi ta lahko ponujal. Počasi pa spoznava, da živi v družbi, ki želi razumljiv, obvladljiv svet. Ne neskončno število možnih odnosov med ljudmi, ampak toliko, da jih lahko preštejemo na prste. Če dam nek prav banalen primer … Če nekdo v družbi reče: »Moj oče in njegov stric sta strastna šahista, včasih prebijeta cele noči z igranjem šaha,« potem je to nevtralen, morda za koga celo suhoparen podatek. Če pa se reče: »Moja mama in njegov stric sta strastna šahista, cele noči prebijeta z igranjem šaha,« pa je vse prej kot nevtralno in obide nas več kot ena misel. Torej celo hobiji nas ne morejo neovirano družiti, kaj šele osebna naklonjenost, ki bi ji bilo že samo druženje brez razlogov in brez skritih namenov dovolj. Včasih se mi zdi, da se le preveč omejujemo, čeprav toliko izrekamo parole o idealni družbi brez predsodkov. Zadnje čase nas najbrž vse bolj omejujejo celo te parole same. Jaz bi bila zelo vesela prihodnosti, v kateri bi bilo manj predpisov o korektnosti in več sprejemajoče sproščenosti.
Pisateljica Ana Marwan bo 2. junija gostja festivala Fabula, kjer se ji boste lahko pridružili na literarnem večeru in Fabulini literarni poti Misterij ženske literarne Ljubljane. Vodstvu s Pio Skušek bo sledil literarni večer z avtorico na vrtu Vile Zlatica, v gosteh pri Forumu slovanskih kultur. Dogodek se prične ob šesti uri. Več o dogodku na tej povezavi.
