Nedavno je pri nas vladala prava evforija zaradi poddaje Serial, trenutno pa se mnogi tudi na tej strani Alp navdušujejo nad American Crime Story. Vse lepo in prav, a hkrati je žalostno, da vsi ti ljubitelji zločinskih resničnih zgodb zlahka spregledajo žmohtno domačo stvar. Dobro, gre za knjigo, tako da bo treba vložiti malo več napora od dolpotega in poslušanja/gledanja. Ampak gre pa tudi za slovenski zločin, zato po drugi strani ne bo treba napenjati možganov v iskanju morilca (v primeru O. J. Simpsona si je namreč treba hudimano razbijat glavo). Ker itak, da je mož oziroma ljubček – to je pač naš ekvivalent butlerja. Toda tega dejstva knjiga niti ne skriva. Poanta namreč ni v odkrivanju morilca ali motiva ali v razbijanju obupnih alibijev, ki bi jih lahko pogruntali v tistih časih (»gnoj sem kidal«, »pil sem ga, sam«) – kot pravzaprav ni edina poanta nobenega dobrega krimiča. Poudarek je v širšem kontekstu zločina in v vseh tistih drobnih detajlih, ki povedo več o takratnem času in naši zgodovini, kot ste v resnici želeli vedeti – ker seveda govorijo tudi o vsem tem, kar imamo tu in zdaj.
Četudi bi knjigo Vojna po vojni Mateje Ratej slej ko prej morali uvrstiti pod oznako »kulturno-zgodovinska študija«, je to bolj zato, ker se slabo prilega obstoječim predalčkom, nekam pa jo je treba vtakniti. Avtorica sicer večinoma vzdržuje zgodovinarjevo distanco in se ne odmika veliko od sodnih aktov ter drugih dokumentov o obravnavanih primerih, vendar pa se to temi v resnici prav dobro poda – hladen jezik uradnih spisov in faktično pisanje, ki le občasno prestopita iz objektivnosti v subjektivnost, imata pač dodaten srhljivi podton. Pri tem pa je avtorica, ki ima za sabo že nekaj podobnih knjig (Ruski diptih: iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS iz 2014 ter Begunstvo profesorja Tofana: kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja iz 2015, obe pri Modrijanu) in je redno pisala kolumne za Večer (zbrala jih je v knjigi Človek v času, Beletrina 2013), dovolj spretna piska, da zna povedati zgodbo tudi na bolj »literarni«, pripovedni način. Kadar želi čustveno ilustrirati primer, pač uporabi izjave prič ali medijske odzive na umor oziroma proces; knjiga pa je bogata tudi z dodatnim gradivom, ki bralcu ponuja zgodovinsko-prostorski kolorit in gradi potrebno vzdušje, zaradi česar ga branje hitro potegne. Seveda pa za razliko od uvodno omenjenih globalnih uspešnic zgodovinarka ni imela na voljo toliko raznovrstnega gradiva – zlasti velikokrat umanjka natančnejši oris zločinca, o čigar življenju in razmišljanju lahko izvemo le malo, toliko kot razkrije sam mimogrede v nastopih pred sodiščem. In to kakšnih nastopih!
Nekateri zgodovinarji se zavedajo, da o preteklosti več povedo male zgodbe, zgodbe o tem, kako so včasih živeli resnični ljudje, kot pa herojske zgodbe o vojnih taktikah zvitih generalov, zakonih teh in onih državnikov ter o njihovi ekonomski politiki. No, pri nas mogoče niti ne, saj je megalomanskost zgodovinopisja velikokrat obratno sorazmerna z velikostjo naroda a Vojna po vojni je pri tem svetla izjema. Knjiga je tako upravičeno podnaslovljena s Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja, saj štirje zločini, ki se zgodijo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Podravju, slikajo takratno družbo z dna gor – nizke, morilske strasti razkrivajo velike, morilske ideologije, ki tečejo v ozadju. Na kljuko domačih vrat obešena Katarina Živko in v nečkah med umivanjem utopljena dojenčica iz Ciglenc pri Vurberku; prerezani vrat ženine sestre Pepe Razborčan iz Zgornje Kungote; vpričo otrok ustreljena žena Julijana Murko iz Lancove vasi; zadavljena visoko noseča Marija Brandsteter iz Selc so tako žrtve svojih morilcev kot simptomi točno določenih zgodovinskih in družbenih procesov. Pa ne le tipičnega zanikanja odgovornosti in igranja žrtve zarote vse do zadnjega, česar smo tudi danes vajeni iz domače politike in črne kronike in kar ponazarja prvi primer, ki se je kot slaba žajfnica vlekel več kot desetletje in popisal 400 dokumentov kazenskega spisa.
Najprej so tu seveda daljnosežne posledice prve svetovne vojne. Kot ugotovi dr. Ivan Jurečko, eden od vračajočih se likov knjige, sodni izvedenec v službi mariborskega Okrožnega sodišča, je vojna v ljudeh »zbudila najnižje instinkte«. Ali kot na začetku navede avtorica: »Medtem ko je mariborsko Okrožno sodišče v letih 1904–1914 beležilo manj kot deset primerov umorov oz. poskusov umorov v intimnopartnerskih zvezah, je bilo v letih 1915–1929 takih primerov več kot štirideset«. Vsi zločini so torej tudi druga stran kovanca vojne vihre: Karol Živko je prišel iz nje z invalidnima desno roko in nogo; Anton Bračko je bil vojak 47. pešpolka avstro-ogrske vojske; Štefan Murko se je vrnil domov iz ruskega ujetništva šele leta 1920, potem ko so ga ujeli že septembra 1914; Ambrož Malek pa je bil sin pogrešanega vojaka. O njihovi vojni izkušnji lahko samo ugibamo, toda nesporno dejstvo je, da so »neizbežne vsakodnevne konflikte« pogosto reševali tako, kot so to ponotranjili skozi vojno – z nasiljem. Pri čemer je bilo po vojni neprimerno bolj dosegljivo tudi vsakovrstno orožje.
Kljub temu da o posttravmatskem sindromu takrat v Jugoslaviji še sanjali niso (pa tudi v tujini so začeli o njem šele razmišljati; kot priča na npr. tudi Gospa Dalloway Virginie Woolf), so imeli nekdanji vojaki pri sodnikih plus točke iz sočutja. Toda to usmiljenje je bilo prav gotovo tudi zelo priročen izgovor, ko je bilo treba brez vsakega usmiljenja udariti po ženskah. V knjigi analizirani zločini namreč pričajo tudi o tem, da je bila svetovna vojna velika travma ne le za neposredno udeležene moške, ampak za moškost sploh. Za to je še posebno poveden predzadnji primer, kjer je prišlo do pravega olajšujočega orgazma lokalne skupnosti, potem ko je morilec, ki je pred očmi otrok hladnokrvno ustrelil svojo ženo, ker ga ni zvesto čakala šest let njegovega ujetništva, zgolj dva meseca zapora – ker ni imel dovoljenja za orožje in ker je z njim ogrožal druge. Jula, kot so ji pravili po domače, je bila pač ženska, ki je v izrednih razmerah vojne prevzela domačo kmetijo na lastna pleča in s hlapcem poskrbela tudi za nadaljevanje »zaroda« – čisto po navodilih škofa Bonaventure Jegliča, ki je ženskam menda polagal na srce, da v ta namen zapeljejo tudi spolno zrele 15-letnike, če treba, pa s »seganjem na spolni del, s ščegetanjem, drglanjem itd.«. No, ko je bilo vojne konec, je treba vse to spet početi dedcu in samo njemu, predvsem pa pustiti, da ta znova prevzame vlogo glave družine. Ker se Jula ni pohlevno umaknila, ker se ni vrnila na svoje mesto za štedilnik, je pač dobila, kar ji je šlo. Porota pa je mirno razsodila, da to še uboj ni bil. Kvečjemu samoobramba pred simbolno kastracijo.
Podoben odnos do žrtev je razbrati tudi iz drugih treh primerov, in če je v zadnjem ubogi Malek dobi devet let težke ječe, je to samo zato, ker je slovenska kmečka skupnost le eno stvar čislala bolj kot babo za štedilnikom – trdo delo. In ker se jim je Malek zdel ena navadna lenoba, naj je bilo to res ali ne, je pač tudi on dobil svoje. Seveda pa nas ves tisti jok in stok na sodišču v čast umorjene ne sme zmesti, da bi pozabili, kako je ta ista skupnost Marijo zaradi zunajzakonske nosečnosti zavrgla kot zadnjo smet.
Škoda sicer, da niso primeri še nekoliko bolj vpeti v širši kontekst (potem bi jih lahko bilo tudi manj), še bolj pregneteni s sociološkimi, feminističnimi in drugimi kritičnimi komentarji, ampak potem bi bila knjiga morda bolj didaktična, bolj teoretska, kot je Mateja Ratej nameravala. In vsekakor manj berljiva, manj »mesena«. Zdaj pa je predvsem škoda, ker se zdi, da jo bodo bralci spregledali, čeprav bi jo najbrž marsikdo vzel v roke, ko bi le vedel zanjo. Če mi bo uspelo opozoriti nanjo s to svojo, za nekaj časa zadnjo, recenzijo za AirBeletrino, potem se bom od literarne kritike domačih del poslovil vsaj z nekoliko mirno vestjo*.
* Pojasnilo: avtor ne umira, ampak je samo dobil redno službo na založbi – v kolikor ni to eno in isto.
Mateja Ratej: Vojna po vojni. Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2016. 12,50 €, 160 strani.
