AirBeletrina - Upanje brez optimizma (odlomek)
Panorama 5. 2. 2018

Upanje brez optimizma (odlomek)

Objavljamo odlomek iz dela Upanje brez optimizma Terryja Eagletona. Eagleton bo 28. 2. ob 20.00 nastopil kot prvi gost Fabule pred Fabulo, humanističnega fokusa festivala. Fokus Fabule 2018 bo Upanje. Tudi zato bo v festivalski zbirki izšla Eagletonova knjiga Upanje brez optimizma (prevod Aljoša Kravanja, Beletrina, 10 evrov). Objavljeni odlomek med drugim obravnava razliko med upanjem in optimizmom ter analizira pasti liberalne vere v napredek.

*

Za nekatere ljudi optimizem ni ravno globok, je pa zato vsaj racionalen. Elegantno in učeno delo Matta Ridleyja Racionalni optimist se od burleskne prešernosti razlikuje po tem, da svojo živahno vizijo osnuje na tem, kar razume kot svet dejstev. Postreže nam tudi s tem čudovito jeznim paragrafom:

Tudi po najuspešnejših petdesetih letih zmanjševanja revščine je tu še vedno na stotine milijonov ljudi, ki zaradi pomanjkanja vitamina A izgubljajo vid, ki nemočno gledajo, kako njihovim otrokom zaradi nizke ravni beljakovin otekajo trebuhi, ki jih ogroža griža, drugod izkoreninjena, tu pa prisotna v okuženi vodi, ki kašljajo zaradi pljučnice, povzročene z ognjišči v zaprtih prostorih, ki propadajo zaradi aidsa in se tresejo zaradi malarije. Tu so ljudje, ki živijo v hišah iz blata, v pločevinastih četrtih in stolpih iz brezdušnega betona (tudi v »notranjih Afrikah« Zahoda), ljudje, ki nikoli niso imeli priložnosti prebrati knjige ali obiskati zdravnika. Tu so fantje, ki nosijo strojnice, in dekleta, ki morajo prodajati svoja telesa. Če bo leta 2200 moja prapravnukinja brala to knjigo, naj ve, da se jasno zavedam neenakosti v mojem svetu, v svetu, v katerem lahko skrbim za svojo težo in v katerem lahko lastnik restavracije toži nad tem, da mora z letalskim prevozom uvažati zeleni fižol iz Kenije, medtem pa obraz otroka v Darfurju pokrivajo muhe, žensko v Somaliji kamenjajo do smrti, v Afganistanu pa osamljeni Američan poskuša graditi šole, medtem ko njegova vlada spušča bombe.[1]

Temu bi težko rekli panglossovska vizija. Nasprotno, to je ganljiv, strasten cri de coeur, poln elokvence in sočutja. Toda kljub ogorčenju vidi Ridley[2] v modernosti zaporedje neverjetnega napredka – in pri tem ima nedvomno prav. Splošno gledano so ljudje bogatejši, svobodnejši, višji, bolj zdravi, miroljubnejši, bolj mobilni, bolje izobraženi, imajo več prostega časa, varnosti in udobja kot kadarkoli prej v svoji nasilja, bolezni in revščine polni zgodovini. Ridleyja bi gotovo zabavala ugotovitev, da takšno stališče ni tuje Karlu Marxu. Dejansko se včasih zdi, da je ta bivši predsednik spektakularno propadle banke le marksist v črtasti obleki, ne nazadnje tudi zaradi njegove vere v napredovanje produkcijskih sil. Razlika je le ta, da si tam, kjer Ridley vidi neposredno razmerje med materialnim bogastvom in človeško dobrobitjo, Marx ne dela mehanicističnih utvar. Res je, da je prvo nujni pogoj za drugo, saj gre v lakoti lahko dobro le svetnikom, vseeno pa ni zadostni pogoj. Delo The Rational Optimist spregleda to dejstvo, saj si včasih privošči surov tehnološki determinizem, ob katerem bi se zdrznil vsak resni marksist. Seksualno osvoboditev žensk, na primer, pripiše neposredno »prihranku dela z električnimi stroji«.[3] Svoboda in dobrobit, pravi avtor, hodita vštric s trgovino in bogastvom. Dejstvo, da sta trgovina in bogastvo hodila vštric tudi s suženjstvom, težkim tovarniškim delom, političnim despotizmom in kolonialnim genocidom, je previdno izpuščeno.

Vseeno pa bi se Marx strinjal, da je bila modernost sijajna zgodba o napredku, bogastvu in osvoboditvi. Mit o plemenitem divjaku, ki ga Ridley pravilno odklanja, si je tudi pri Marxu zaslužil prezir. O tako imenovani organski družbi, kot je nekoč pripomnil Raymond Williams, vemo z gotovostjo vsaj to, da je vedno že minula.[4] Vendar je Marxovo stališče bolj niansirano od Ridleyjevega. Ridley vidi v modernosti zgodbo o neizbežnem uspehu, ki jo kvari nekaj preostalih žepov revščine, Marx pa je ne razume le kot sočasno zgodbo o triumfu in grozi, temveč tudi meni, da sta ti pripovedi tesno prepleteni. Po njegovem ravno sile, ki povzročajo svobodo in premožnost, razdrejo človeško moč, porajajo neenakost in revščino ter držijo v šahu človeška življenja. Civilizacije ni brez barbarstva, korporacij in katedral ni brez težaškega dela in strahu pred revščino. Problem človeštva ni v pomanjkanju moči ali virov, temveč prav v sposobnostih, ki jih je tako čudovito razvilo. Grozi ji hybris, in ne preprosta zaostalost. Zgodovina je morda kronika človeškega napredovanja, a je tudi mora, ki pritiska na možgane živih.

Skratka, če je Marx Pangloss, je tudi Jeremija. Ridleyjev nazor pa je, nasprotno, bolj nedolžen in enostavnejši. V njegovi svetovljanski modrosti je sled mučne naivnosti. Marx vidi emancipacijski potencial v trgih, menjalni vrednosti in globalni cirkulaciji dobrin, Ridley, ki bi ga to dejstvo o Marxu gotovo presenetilo, pa običajno ne vidi ničesar drugega. Čeprav je pripravljen priznati skrivenčene postave darfurskih otrok, je njegov pogled dokaj enostranski. Razsoden apologet tržnih sil bi opozoril na vlogo, ki jo imajo te sile pri hitrem večanju bogastva in splošnem napredovanju globalne civilizacije, hkrati bi priznal, da tu nista bili prisotni le revščina in neenakost, temveč tudi surovo instrumentalna racionalnost, neusmiljeno pridobitništvo, ekonomska nestabilnost, sebični individualizem, uničujoče vojaške pustolovščine, odmiranje družbenih in državljanskih vezi, razširjena kulturna banalnost in filistrski izbris preteklosti. Takšen apologet bi morda priznal vse ali nekatere od teh točk in pri tem vztrajal, da kapitalizem prekaša učinkovitost in produktivnost vseh drugih ekonomskih sistemov, da se je socializem v praksi pokazal za katastrofo in da je nekatere najhujše lastnosti trenutnega sistema mogoče regulirati ali popraviti.

Ridley pa lagodno molči o skoraj vseh teh neužitnih vidikih sistema, ki ga zagovarja, tudi o imperialističnem vojskovanju, ki ga ta sistem pogosto rodi. V njegovih očeh so to le grenka opozorila tistih, za katere je modernost preprosto zaton. Toda to so tudi stališča Marxa in njegovih epigonov, ki zagovarjajo tehnologijo in so entuziasti človeškega napredka. Komunistični manifest se kosa z delom The Rational Optimist po občudovanju svobodnih trgov, kapitalistične inovacije in globalizirane ekonomije. Gre le za to, da upošteva tudi grozljivo ceno teh dobitkov, kar ne velja za domnevno realističnega Ridleyja.

Po Ridleyju je njegov optimizem racionalen zato, ker je ukoreninjen v realnosti. Toda Ridley ni nepristranski sodnik; je bojeviti ideolog in med dejstvi izbira tista, ki bodo najverjetneje podprla njegovo stališče. Eden od takšnih primerov je njegova osupljivo vljudna obravnava nevarnosti jedrske vojne, ki ji knjiga nameni nič manj kot celoten paragraf. Jedrsko orožje, priznava Ridley, je bilo med hladno vojno resnična grožnja in pretnja jedrskega konflikta še ni zamrla; a velik del tega arzenala smo že razstavili in knjiga daje splošen vtis, da se lahko nehamo vznemirjati. Jedrske rakete se zdijo kot spominki iz hladne vojne, primerljive z Doris Day ali oprijetimi hlačami. Gre za opito evforijo na tretjo potenco. Odveč je trditi, da to orožje spravlja progresiste v zadrego, saj lahko človeštvo koraka naprej samo pod pogojem, da je še vedno prisotno na planetu. Neobstoj vrste je še hujši problem za pohod napredka kot ljudje, ki se v prostem času preoblačijo v dendije iz zgodnjega 19. stoletja. Vedno smo imeli moč za individualno uničenje, zdaj pa smo s sijajno tehnološko iznajdljivostjo prispeli do točke, ko lahko ta cilj dosežemo kolektivno. Samomor je postal tako rekoč socializiran, prešel je v javno last. Kot pripomni poljski avtor Stanisław Lec: »Smejal bi se, če jim ne bo uspelo uničiti sveta še pred koncem sveta.«[5] Nič ne priča bolje o preobilju suverene moči kakor zmožnost za uničenje sebe. Samomorilec, reče junak v romanu Dostojevskega, postane za kratek trenutek bog, saj lahko z božansko vsemočjo razpolaga s svojim življenjem.

Ljudje so vedno živeli v strahu pred grozovito apokalipso; šele nedavno so začeli upoštevati možnost, da je lahko ta kozmična katastrofa sad njihovega dela. Vseeno pa Ridleyja ne gane obet, da bo naša vrsta spustila zaveso nad svojo nič kaj privlačno predstavo. On napravi seznam velikih groženj človeštvu (lakota, kužne bolezni, okoljske katastrofe itd.), nato pa z zadovoljno gesto sklene, da se te grožnje še niso uresničile ali da je njihova verjetnost občutno padla. Na podoben način bi se leta 1913 lahko hvalisali, da ni bilo še nobene svetovne vojne ali da se ne more zgoditi uničujoča epidemija. Morda bi lahko takšnemu optimizmu dali kakšno drugo oznako, »racionalen« vsekakor ni na mestu. Ridley prav tako še ni umrl, a bi bilo nespametno, če bi iz tega izpeljal kakšen preveč tolažilen sklep.

The Rational Optimist ima prav, da slavi vrline blagovne menjave, trgovine, izmenjave, tehnologije, delitve dela, čim širše iznajdljivosti in pretočnosti dobrih idej. Ravno s tovrstnimi dejavnostmi je človeštvo postalo univerzalna vrsta. Tudi za Marxa, pisca, ki je vedno pripravljen priznati zasluge sovraga, te značilnosti človeške zgodovine predstavljajo kvantni skok iz revščine in provincializma. Vendar je on pozoren tudi na uničujoče učinke te globalne prepletenosti, premočrtni Ridley pa ne. Nekoliko presenetljivo je, da Ridley ne opazi takšnih učinkov, čeprav je bil včasih neizvršni direktor Northern Rock, banke sredi požiralnika britanskega finančnega zloma iz leta 2008. O njegovi neomajni gotovosti priča to, da z občudovanjem navaja ekonomista, po katerem »družbe, ki obširno uporabljajo trge, razvijejo kulturo sodelovanja, poštenosti in spoštovanja do posameznika«.[6] Ko gre za vero v skrito roko trga, naredi Ridley iz Adama Smitha pravega Josipa Stalina. Individualna sebična dejanja, pa naj bodo še tako pritlehna, se bodo vedno pretvorila v splošni dobiček. Očitno ga ne moti serija zavržnih goljufij, pohlepa, odkrite prevare in zločinske malomarnosti; zagotavlja nam celo, da »bolj ko so ljudje potopljeni v kolektivne možgane modernega trgovinskega sveta, bolj radodarni so«.[7] »Trg«, nas bodri Ridley, »ponuja močne razloge za optimizem glede prihodnosti človeške vrste«,[8] saj lahko »obrne številne individualno sebične motive v kolektivno blagodejen rezultat«.[9] Dejstvo, da lahko ima trg tudi strahovite posledice, je taktično zamolčano, čeprav je Ridley osebno seznanjen s tem fenomenom. Številni ljudje, ki so jih goljufivi finančniki oropali domov in prihrankov in so torej morali plačati račun za njihovo grabežljivost, bi nedvomno podvomili o takšnih trditvah. Zaupanje v kapitalistični finančni sistem se je dejansko povečalo, nas obvesti Ridley, pišoč ravno v trenutku, ko veliko državljanov sveta presoja bankirje z le malo manj studa kot pedofile ali velelignje.

Suženjstvo in otroško delo, Ridley ponosno poudari, smo prepovedali v 19. stoletju. Pozabi pa dodati, da smo skoraj vsak tovrsten ukrep dosegli v spopadu z zagrizenim odporom ravno tistega sistema, ki ga slavi. Rasizem, seksizem in zloraba otrok, trdi Ridley, so danes nesprejemljivi. Dejstvo, da jih lahko še vedno najdemo, kamorkoli se obrnemo, se s tega vidika zdi le detajl. Njegova vera v napredek je tako neomajna, da je pripravljen nemoteno gledati celo propad precejšnjega dela planeta. Tudi če gredo Evropa, Amerika in islamski svet po gobe, bo vsaj Kitajska, vztraja Ridley, ohranila prižgano plamenico napredka. Z drugimi besedami, rožnata prihodnost vrste je v rokah brutalno avtokratske države.

Ridley morda ni nepristranski, gotovo pa je protisloven. Slavi kapitalizem, vendar odene ta izraz v narekovaje in indicira, da bo kmalu izginil. S tem ima v mislih dejstvo, da se je viktorijanska verzija kapitalizma umaknila postindustrijski, a z njegovo tezo je še bolj skladen dvom o obstoju tega sistema. Nekako nas razoroži, ko prizna, da se bo svet končal s katastrofo, če bomo nadaljevali to obnašanje in se trmasto oklepali obetov svetle prihodnosti. »Napačni vodje, duhovniki in tatovi«, pravi, »še lahko zadušijo bodoče bogastvo na zemlji«,[10] čeprav drugod trdi nasprotno. Ridley v duhu Dickensovega Micawbra neomajno verjame, da se bodo stvari vedno obrnile na bolje.[11] Rast, nas prepričuje, se bo nadaljevala, a hkrati opozarja, da jo lahko ustavijo napačni politični ukrepi, torej se morda ne bo nadaljevala. Odveč je trditi, da Ridley ne ve nič bolje od kogarkoli drugega, ali se bomo naposled vsi vrnili k lovu in nabiralništvu. Namesto tega preprosto izpove svojo vero v duha inovacije. V svojem viktorijanskem čaščenju genija izumiteljev in podjetnikov izpusti dejstvo, da je inovacija le eden od dejavnikov v kompleksnem ekonomskem sistemu ter da ni vedno odločilna. Kot pri večini znamk naivnega progresizma tudi tu velja, da so sprememba, rast in inovacija neškodljive. Toda Hirošima je bila novost, kemijsko orožje je kreativna inovacija, metode mučenja in nadzora pa predmet napredka. Samuel Johnson je videl v vseh spremembah veliko zlo, kar pa ne pomeni, da ni priznaval njihove nujnosti.

Ridley izpove nezaupanje do kapitalskih trgov in premoženja ter ga postavi nasproti trgu dobrin in storitev, vseeno pa odločno zagovarja ekonomijo, v kateri so kapitalski trgi nepogrešljivi. Premoženjski trgi, prizna pisec, »so samodejno podvrženi mehurčkom in zlomom, zato jih je težko zasnovati tako, da bodo sploh delovali«,[12] kar je veliko priznanje za avtorja, ki časti tržne sile toliko kot princ Charles organsko korenje. Ridley globoko verjame v inherentno dobrodejno delovanje trga, obenem pa poziva k njegovi regulaciji. Poudari, da ni na strani velikih korporacij, a jim takoj začne peti slavospeve. Walmart morda zatira sindikate in uničuje manjša podjetja, toda tako lahko njegove stranke uživajo v cenejših dobrinah. V Ridleyjevem svetu socialnega darvinizma bi zadoščalo, da bi takšne prakse obveljale za sprejemljive. Na neki točki popusti in pravi, da bodo »jedrski terorizem, dvigovanje morske gladine in pandemija gripe morda iz 21. stoletja naredili grozovit čas«, a nas v predzadnjem stavku dela pomiri, da bo »21. stoletje čas prekrasnega življenja«.[13] Protislovje je mogoče rešiti le z domnevo, da vidi v hkratni utopitvi, razstrelitvi in okužbi z resno boleznijo neko prav prijetno izkušnjo.

(odlomek)

Prevod: Aljoša Kravanja

 

Terry Eagleton bo 28. 2. ob 20.00 nastopil kot prvi gost Fabule pred Fabulo, humanističnega fokusa festivala. Ob tem bo v festivalski zbirki izšla tudi njegova knjiga Upanje brez optimizma (prevod Aljoša Kravanja, Beletrina, 10 evrov). Brezplačne vstopnice so že na voljo na blagajni Cankarjevega doma.

[1] Matt Ridley, The Rational Optimist, Fourth Estate, London 2011, str. 353.

[2]Matt Ridley je britanski libertarec, nekdaj predsednik uprave banke Northern Rock, ki je leta 2007 kot prva britanska banka po 150 letih skoraj propadla, dokler je ni rešila država. Danes je konservativni poslanec lordske zbornice (op. ur.).

[3] Prav tam, str. 108.

[4] Za Williamsovo obravnavo te teme glej njegovo The Country and the City, Chatto and Windus & Spokesman Books, London 1932, 2. poglavje.

[5] [Stanislaw Jerzy Lec, Das große Stanislaw Jerzy Lec Buch, Goldmann Velag, Berlin 1971, str. 146].

[6] Matt Ridley, The Rational Optimist, nav. delo, str. 86.

[7] Prav tam, str. 86.

[8] Prav tam, str. 10.

[9] Prav tam, str. 105.

[10] Prav tam, str. 358.

[11] T. J. Clark piše o »brezkončnem političnem in ekonomskem micawbrovstvu«, značilnem za konvencionalno progresistično misel (»For a Left with No Future«, nav. delo, str. 72) [Wilkins Micawber je pregovorno optimističen lik iz Davida Copperfielda.]

[12] Prav tam, str. 9.

[13] Prav tam, str. 28 in 359.