V tej svojih zapisih nenehno prežvekujem iste teme: o čem sploh pišem(o). Sam ne vem, kako bi iz tega izluščil kakšno bistvo, kar je mogoče obetaven znak, da sem na pravi poti. Če točno veš, o čem pišeš, si namreč najbolj verjetno popolnoma zgrešil poanto. Preostane mi edino, da se vrnem k neki časovni liniji. Četrti dimenziji ne moreš ubežati, spričo nje se ne moreš pretvarjati, ona je enostavno tukaj.
Torej, po izidu Fužinskega bluza nisem imel ravno ideje za kakšno novo večje besedilo. Hkrati pa mi je pomp okoli izhajanja knjig nekako godil. Bil sem sicer sredi pisanja doktorata, ampak v tem ni bilo tistega fantazijskega srha, ki ga premore ustvarjanje fikcije. Doktorat je v redu, ampak roman je boljši. Edini navdih, ki se mi je naravno ponudil, je bil torej vrnitev k tistim mladostnim kratkim zgodbam, ki sem jih pred leti neuspešno prodajal urednikom v obliki nesrečne zbirke Nedolžnost. Bil sem že pripravljen priznati, da so povečini povsem brezvezne. Tudi sam nisem vedel, kaj sem z njimi pravzaprav hotel povedati, razen da so nekako odštekane. Vseeno se mi je zdelo, da je med njimi mogoče kaj uporabnega. Nekatere so mi bile namreč prav všeč.
V tistem času sem celo napisal nekaj novih zgodb. Konkretno: za Norišnico semna novo napisal Poslušajte, gospod Marjan, Dihati (ti dve zgodbi sta neke vrste povzetek mojih občutkov po selitvi iz Fužin v Šiško, ki se mi je po odprtem svetu Fužin zdela precej malomeščanska), Preizkus z jabolkom (v zgodbici je nekaj koščkov nekoč nikoli dokončane mladostne kratke zgodbe, a ima novo tematsko jedro) in Nič hudega ni. Slednja zgodba je morda najbolj osebna, kar sem jih napisal vse do drame Hura, Nosferatu, in govori o moji hčerki.
Preostale zgodbe sem za tisto prvo verzijo Norišnice bolj ali manj prenesel iz mladostnih rokopisov, od katerih so bili nekateri tudi objavljeni po revijah, popravki so bili malenkostni. Celotno zbirko sem spet ponosno prinesel prijatelju Alešu, da nanjo vrže strokovno oko.
Ni bil navdušen.
Menda sem nekako pričakoval, da bo avra kresnikovega nagrajenca, avtorja Fužinskega bluza, ki so ga navsezadnje v tistem času že prirejali v SNG Drama, dala tistim starim tekstom neko novo težo, da bodo videni v neki povsem drugi luči, končno vzeti resno, globoki in misteriozni, kakršni so. Ampak je ni. Aleš je skeptično rekel, da je ta zbirka »korak nazaj«. V ozadju je bil diskreten namig, da je za en drek, ampak jaz tega nekako nisem hotel slišati. Svetoval je tudi nekaj konkretnih vsebinskih popravkov, ki bi knjigo lahko naredili bolj sodobno, bolj postmilenijsko.
Precej malodušno sem se lotil piljenja. Te vrste projekta ne priporočam nikomur. Svoje mladosti ni mogoče urediti.
Radikalno sem predelal Povest brez jezdeca: kratko, tri strani dolgo punk štorijo sem na silo napihnil v (neposrečeno) simfonijo King Crimson. Nočem s tem vlakom je namesto mulca mojih let na silo dobila priletnega protagonista, ki potuje z »interrailom nad 26«. V Slikah, kakršnih še ni bilo sem za dopolnitev izvirnega nadrealističnega fragmenta menda prvič uporabil »jezikovne artefakte« z interneta, torej časa dobrih deset let kasneje. V Andaluzijskem psu sem namesto prvotno umrlega Boga uporabil pokojnega Satana, kar se mi sicer zdi posrečena zamenjava, vendar sem jo ravno tako preobložil z novim gradivom. Edino naslovna zgodba, Norišnica, je tudi v zbirki ostala praktično enaka, kot je bila prvotno.
Za vse te posege mi je danes žal. Zgodbe so bile originalno mogoče brez veze, ampak bile so tisto, kar mi je nekje v poznih dvajsetih letih rojilo po glavi. Bedno je, če nekje sredi tridesetih posegaš v tisto, kar se ti je po glavi dogajalo pri dvajsetih. Iz tega ne more nastati nič posrečenega. Mogoče tiste zgodbe niso bile zanimive za nikogar razen zame, niso bile objavljive, ampak na svoj način so štimale. Bile so jaz. Končni rezultat je bil objavljiv, ni pa bil smiseln. Norišnica je dejansko tista moja knjiga, ki bi jo najrajši pozabil.
Nasploh se mi zdijo zbirke kratkih zgodb nekaj, česar enostavno ne zmorem. Ne samo da ne znam pisati kratkih zgodb, ker se mi vsak droben zaplet takoj razvije in nabrekne (kot sem že pisal o nastajanju Iger brez meja) – zbirke kratkih zgodb, zasnovane konceptualno, kakršne zmore recimo Andrej Blatnik, so žanr zase. To je poseben talent. Blatnik ga ima. Sicer odlični Jančar ga ima že precej manj, čeprav je napisal marsikatero genialno kratko zgodbo, na primer Noč nasilja. Suzana Tratnik je napisala nekaj za moje pojme najboljših kratkih zgodb, kar sem jih kdaj prebral, ampak koherentna zbirka ji težko uspe. Užitek jih je brati po revijah, posamič, ampak … Ko so skupaj, delujejo kot nametanke. Z izjemo mogoče Vzporednic niso zares zbirke.
Pravzaprav sem v celotni Norišnici ponosen samo na tisto končno zgodbo, Nič hudega ni. Ker gre v njej zares. Zanjo sem prejel celo kompliment, ki me presunil na spet nov, nepričakovan način. Bral sem jo na nekem festivalu v Zagrebu in Tomi Vrečar mi je tisti večer prostodušno povedal, da je dotlej mislil, da sem neke sorte fejker, ki si zgodbe izmišljuje, zdaj pa vidi, da sem real thing. Kako je vse to zapleteno. Saj je konstantna tema vseh teh mojih zapisov za Air prav ta: da so vse moje zgodbe resnične, tudi tiste najbolj nadrealistične. Vse so se res zgodile v moji glavi. Seveda niso nujno vse zanimive za tiste, ki se jim jih trudim podtakniti. A pri pisanju se mi zdi največji izziv, kako pokazati resničnost zgodbe. In največja frustracija, če vidim, da je kak bralec (ali kritik) mislil, da sem jih privlekel za lase. Kajti tudi to kdaj – navadno nehote – naredimo, vsak od nas.
Dobra kratka zgodba je produkt nekega trenutka. (Dober roman je recimo produkt nekega leta ali dveh.) Tistega trenutka, v katerem se ti je zdelo, da je napisati to zgodbo edina smiselna stvar. Tako kot pri pajku, ki plete mrežo. Pajek ne naredi razumskega načrta: okej, treba bo jesti, se pravi, bom naredil mrežo, da se vanjo ujame kakšna okusna jed. Obenem pa tudi ne dela kot robot, mehanizem po nekem predprogramiranem gonilu. Celo žuželke (in pajkovci) niso slepi mehanizmi; enostavno se jim predenje mreže v tistem trenutku zazdi kot nekaj, kar je treba početi, drugače se stvari ne bodo dobro končale.
Zbirati na kup zgodbe, ki si jih napisal pri dvajsetih, in tiste, ki si jih napisal pri tridesetih, pa je brezupno početje. Pogosto celo zgodbe, ki si jih napisal v istem letu, ne sedejo skupaj, ne ustvarijo celote. To je kot nekakšen lov celovitosti lastne perspektive: ni je. Vedno pišeš iz tistega, kar v tistem trenutku – po čistem naključju, kot neka naplavina, leži v tebi. Toda sestaviti vse v celoto, to je podvig. Podvig, enakovreden temu, da sestaviš samega sebe. In jaz si ne domišljam, da sem koherentna oseba. Tudi z Igrami brez meja sem sprva imel idejo, da bi jih postavil v zbirko treh novel – skupaj z zgodbo Neskončni šteti dnevi (pred precej leti objavljeni v Literaturi, pozneje je prerasla v dramsko uprizoritev v Novi Gorici) in Kdo pa misliš, da si? (pred leti objavljeni v Beletrinini antologiji Dan zmage, pravzaprav napisani po naročilu za tisto zbirko). A je urednica rekla, da mogoče rajši ne. In verjetno je imela prav. Meni se je v tistem trenutku sicer zdelo, da bi teksti lahko tvorili neko celoto, recimo socialno-nadrealistično, ampak napisani so bili v razmiku desetih let in vmes se je zgodilo milijon stvari. Moja hči je začela hoditi v šolo, preselili smo se, konec je bilo njenih epileptičnih statusov, lahko sem si celo privoščil, da prebijem mesec dni od družine v pisateljski rezidenci v Kremsu, rodil se mi je sin, začel je hoditi v vrtec …. Kako bi lahko to bila »zbirka kratke proze«? Saj se dostikrat že zjutraj čudim, kakšne bedarije sem prejšnjo noč ob treh zjutraj vehementno objavljal na Facebooku.