Izčrpno delo izpod peresa Claudie Sanchez Bajo, raziskovalke na področju politične ekonomije in zadružništva, ter Bruna Roelantsa, generalnega sekretarja evropske sekcije Mednarodne zadružne zveze, Kapital in past zadolževanja: Zadružništvo kot alternativa predstavlja kompleksno in zahtevno branje. V središču knjige je iskanje alternative trenutni gospodarsko-družbeni ureditvi s poudarkom na pomembnosti zadrug. Ta približno dvesto let star model gospodarskih organizacij so tako ali drugače posvojile skorajda vse večje svetovne kulture in države. Avtorja podrobno analizirata različne primere uspešnega zadružnega delovanja v raznolikih okoljih – v Mehiki, Kanadi, Franciji in Španiji. Omenjata pogosto podcenjujoč odnos politike, javnosti in akademske sfere do zadružnega povezovanja, ki znotraj kapitalistične družbene ureditve nemalokrat ostaja spregledano, zasmehovano in očrnjeno. V državah z večjo vlogo države v gospodarstvu pa ga imajo za nekaj samoumevnega oziroma je celo vsiljeno.
Za slovenski prostor je nedvomno pomembno dejstvo, da nas knjiga opomni tudi na našo kompleksno izkušnjo zadružništva iz obdobja bivše države, ki smo jo po letu 1991 prelahko pozabili. Pri tem je zanimivo vedeti, kot v predgovoru piše Jadranka Vesel, ena naših najvidnejših strokovnjakinj za t. i. socialno ekonomijo, da je prva zadruga na slovenskih tleh, Društvo za denarno pomoč obrtnikom in rokodelcem, nastala v Ljubljani že leta 1856. Danes naj bi v Sloveniji večina zadrug delovala na področju kmetijstva in obrtne dejavnosti; nobena novica pa ni, da se zadružništvo pri nas sooča z nemalo težavami – pri tem prevladuje vtis, da so zadruge nekakšen relikt socializma, čeprav jih najdemo tudi v starih kapitalističnih državah, kot je denimo Švica. Poleg tega nimamo skladov za razvoj zadružništva niti ustreznih državnih spodbud, da o primerni zadružniški zakonodaji sploh ne govorimo.
Kompleksna narava zadružništva
Ko Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants pišeta o temeljnih načelih in vrednotah zadrug, izpostavljata enakopravnost odločanja z načelno opredelitvijo en član – en glas ter avtonomnost in neodvisnost organizacij pri delovanju in načrtovanju dela, saj jih načeloma vodijo člani sami, ki pa morajo zagotoviti tudi ustrezno izobraževanje in usposabljanje za sodelujoče. Pomembna sta krepitev zadružnega gibanja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter skrb za skupnost in trajnostni razvoj. Same zadruge imajo lahko različno družbeno vlogo, kar je odvisno od širših družbenih, gospodarskih, industrijskih in drugih razmer. Tako na primer dilema, ali naj bodo zadružne organizacije v prvi vrsti nekakšno sredstvo za blažitev socialnih stisk ali močni gospodarski subjekti, ni od včeraj. V obdobju silovitega tehnološkega razvoja, globalnega kroženja blaga, ljudi in znanja, ki ga doživljamo danes, so se mnoge zadruge znašle tudi pred vprašanjem, ali naj se razpustijo ali pa postanejo delniške družbe, ki bi kotirale na borzi.
Zadrug ne smemo imeti, opozarjata avtorja, zgolj za nekakšne teoretične modele, saj gre za dejanske gospodarske organizacije, ki so svoje delovanje zgradile na vrednotah in načelih, kot so demokratično vodenje, pravična delitev dobička, solidarnost in odgovornost do lokalnega okolja. Pri tem še zdaleč ni nujno, da imajo zadruge v tržnem gospodarstvu zgolj prehodno vlogo. Prav tako ne drži, da jih je treba neprestano oživljati z različnimi davčnimi in zakonskimi olajšavami ali da izgubijo svojo zadružno naravo, če preveč zrastejo. Zadružništvo je tudi del organiziranega predstavniškega sistema, povezanega v Mednarodno zadružno zvezo, položaj in glavna načela zadružnega delovanja pa določajo mednarodne konvencije in listine. Zadružne organizacije sicer delujejo s sredstvi zasebne podjetniške dejavnosti, a imajo dvojno vlogo, saj gre za družbeno odgovorna podjetja.
Zgodbe o uspehu
S štirimi konkretnimi primeri zadružnega delovanja avtorja natančno pokažeta, kako se teorije o zadružništvu uveljavljajo v praksi ter z njimi ponujata alternativo sedanjemu stanju, ki nas je zapeljalo v finančno krizo. Začneta z mehiško ribiško-potapljaško zadrugo s sedežem na majhnem pacifiškem otoku Natividad, kjer so imeli v preteklosti težave s tem, da so polovili preveč rib – delno tudi posledica ilegalnega ribolova –, zato so se ribje jate na območju razredčile. Konec osemdesetih jim je uspelo tovrstne plenilske prakse in hlepenje po kratkoročni rasti zatreti, za bolj skrbno in okolju prijazno delovanje pa so posebej zaposlili biologa.
Francoski Ceralep je primer srednje velikega podjetja iz mesteca Saint-Vallier, približno 70 km južno od Lyona, ki izdeluje keramične izolatorje, ustanovljeno pa je bilo leta 1921. Leta 2001 ga je kupil ameriški premoženjski sklad, podjetje likvidiral, potem pa so ga zaposleni ob pomoči mreže lokalnih zadružnih in drugih podpornih institucij spremenili v kooperativo. Poslovanje se je izboljšalo, podjetje raste, zaposluje in ima soliden nabor strank.
Desjardins je največja finančna institucija in z 39.000 zaposlenimi tudi največji zasebni delodajalec v kanadski pokrajini Québec, s pomembnim družbenim poslanstvom. Gre za horizontalno vodeno zadružno skupino, sestavljeno iz več sto avtonomnih krajevnih bančnih zadrug, ki jo upravljajo. Podjetje ima dolgo zgodovino delovanja, skozi katero jim je uspelo demokratizirati in decentralizirati finančne storitve ter jih približati lokalnemu prebivalstvu. Ustanovili so posebno izobraževalno središče, poučili ljudi o osnovah varčevanja in s svojo ponudbo hipotekarnih posojil mnogim družinam pomagali razrešiti stanovanjsko vprašanje.
Ena najpomembnejših zgodb o uspehu zadružništva je tista o svetovno znani baskovski zadružni verigi Mondragon. Gre za horizontalno povezano skupino več kot sto zadružnih podjetij, ki se ukvarjajo z različnimi industrijskimi, storitvenimi, finančnimi, distribucijskimi, izobraževalnimi in raziskovalnimi dejavnostmi. Prvo podjetje znotraj skupine je bilo ustanovljeno leta 1956, danes pa gre za pravi zadružniški konglomerat, kjer izdelujejo belo tehniko, strojno orodje, računalniške dele, pohištvo, medicinsko in pisarniško opremo, gradbeni material itn. V Španiji imajo tudi svojo verigo supermarketov, banko, univerzo in ostajajo največji zaposlovalec v Baskiji. Avtorja predstavita kompleksno notranjo strukturo konglomerata, njegov sistem predstavniškega nadzora in podpornih institucij, ki se ukvarjajo z vlaganjem v razvoj, s svetovanjem, sektorskim usklajevanjem, izobraževanjem, usposabljanjem. Obenem se sprehodita tudi skozi zgodovino zadruge, popišeta njene vzpone in padce, od ustanovitve do internacionalizacije poslovanja in preoblikovanja Mondragona v panožno korporacijo.
A ko razmišljamo o zadružništvu v 21. stoletju, ostaja še veliko vprašanj odprtih. Na primer, v kateri točki se zadruge kot prostori skupne produkcije, akcije, solidarnosti, svobode in domišljije lahko povežejo v vzdržen ekonomski sistem, ne da bi jih pri tem ogrožal kapitalizem s prisilo nenehnega konkurenčnega boja med gospodarskimi subjekti in posamezniki? Ali morajo v naslednjem koraku zadružne organizacije začeti delovati bolj politično in se aktivno odzivati na družbene razmere, v katerih delujejo, ali pa naj se v prvi vrsti pač osredotočijo zgolj na svoj posel? Besedilo Claudie Sanchez Bajo in Bruna Roelantsa ne ponuja instantnih rešitev in odgovorov na vsa vprašanja, a lahko služi kot dragoceno izhodišče za delo in nadaljnji boj proti prevladujočim pogubnim ekonomskim in produkcijskim praksam, ki so nas pripeljale v krizo.
Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants: Kapital in past zadolževanja. Zadružništvo kot alternativa. Prevod Matej Venier. Predgovor k slovenski izdaji Jadranka Vesel. Ljubljana: Modrijan, 2015. 368 str., 37,30 €.
