Da ne začnem preveč abstraktno: recimo, da navijamo za Slovenijo, ki igra proti nekomu že. Angliji. Valter Birsa pošlje predložek v kazenski prostor in vidimo Boštjana Cesarja, kako gre v skoku na žogo. Tik preden mu jo izbije branilec, tudi mi trznemo z glavo, kot bi jo hoteli pospraviti v gol namesto njega. Druga situacija. Milivoje Novakovič prevara offside zanko in sam steče proti golu. Vstanemo s kavča in se deremo vročična enobesedna navodila, ki Milivoju dopovedujejo, v katero smer mora preigravati vratarja ali kdaj mora streljati. So trenutki v nogometni tekmi, ko reagiramo, kot da bi bili sami na igrišču.
Identifikacija je bistven del nogometa, če ga želimo izkusiti in razumeti, zakaj za njim norijo mase ljudi. In tako jo je dojemal tudi Marjan Rožanc, ki je od slovenskih literatov najbolj znan športni mislec. Postati del nečesa večjega od nas samih je imel za vrednoto. Kolektivna identiteta in rast osebnosti skozi razosebljenost sta mu pomenila začasno olajšanje pred lastnim jazom, ki lahko človeka prižene do blaznosti. Identifikacija s športnim kolektivom mu je pomenila pot do nečesa še bolj bistvenega – do začasne samopozabe, ki pomeni počitek od samega sebe. Pri tem seveda ne gre za kakšno eksotično občutje, saj človek samopozabo doživlja v mnogih oblikah, naj načrtuje nov roman, lovi ribe, igra nogomet. Je pa res, da je ta samopozaba pri gledanju nogometa precej lahko dostopna, sploh če nimamo problemov z identifikacijskimi procesi. Butneš se na kavč, pritisneš daljinec, svet gre na pavzo, obstaja le še tvoja ekipa, ki se bori proti drugi ekipi. Rožanc je postavil tezo, da so katoliške nacije uspešnejše pri nogometu, ker imajo večji občutek za kolektiv, medtem ko naj bi bili narodi s protestantsko zgodovino uspešnejši pri individualnih športih.
V nogometu je nekaj – če že ne religioznega, pa nerazumskega. Ne le v smislu kvazimističnih izkušenj odsotnosti jaza, ampak v tem, da je športnik sposoben suspendirati racionalni človeški dvom. Verjame v nekaj, kar (še) ne obstaja. Z objektivnega vidika sta pred tekmo izločilnih bojev dve možnosti: napredovanje ali izpad (dobro, in nešteto možnosti, kako končati pri enem ali drugem). A ne za športnika. Zanj mora biti možna le zmaga. Od tu najbrž fascinacija s športnimi heroji: ker znajo v najbolj odločilnih trenutkih pod ogromnim pritiskom pred očmi celega sveta premagati oz. zamrzniti nekaj tako temeljno človeškega: dvom. Športnik mora biti vernik.
A športnik se kot človek nemalokrat srečuje s problemom, da ne verjame dovolj v lastne cilje. Ravno tu se rojevajo kolektivna prekletstva, travme in uroki, ki se z nogometašev prenašajo na celoten klub ali na reprezentance. Preden so Španci postali ekipa, ki je osvojila tri velika tekmovanja zapored in zaradi katere bomo čez desetletja stari nostalgiki, so bili pravzaprav luzerji. To ne pomeni, da so bili nasploh slabi, to samo pomeni, da so bili slabi ravno takrat, ko bi se morali izkazati. Ponavadi so poharali kvalifikacije in skupinske dele prvenstev, potem pa vedno žalostno izpadali zgodaj v izločilnih bojih. Zdaj je to pozabljeno. Na klubski sceni je med velikimi klubi za luzerski klub dolgo veljal Inter iz Milana (in v bistvu spet velja), ki je izgubljal dobljena prvenstva in ki ni osvojil najpomembnejše klubske lovorike 45 let – dokler jih ni prevzel trenerski mag Jose Mourinho in s tem luzerskim klubom kot prvi v italijanski zgodovini osvojil trojček: Ligo prvakov, prvenstvo in pokal. Medtem pa Gutmanov urok, pod katerega je padla lizbonska Benfica, še kar traja: po tem, ko so pod vodstvom trenerja Gutmana v začetku šestdesetih dvakrat osvojili pokal državnih prvakov (zdajšnja Liga prvakov) in prvi prekinili petletno prevlado Real Madrida, je trener predlagal klubskim šefom, da bi mu za uspehe lahko dali malo več denarja. Ker so ga zavrnili, je zapustil klub in jim napovedal, da v Evropi še sto let ne bodo osvojili ničesar. Več kot petdeset let po tem urok še kar traja in očitno se z vsakim izgubljenim finalom bolj zažira v klub. Finalnih porazov se je nabralo že osem. Ob tem se začne bliskati logično vprašanje: koliko časa si lahko profesionalni športnik ali pa lastnik kluba, ki doživlja poraze, še dopoveduje in si ob tem verjame, da bo nekoč vendarle zmagal?
Na srečo pa nogomet velja za nepredvidljiv šport. Ne bom rekel, da pri nogometu ne zmaga vedno najboljši, ker bi to pomenilo, da se je treba ukvarjati z vprašanjem, kaj sploh pomeni biti najboljši in zakaj to avtomatično ni ekipa, ki zabije več golov in basta. Lahko pa rečem, da ne zmaga vedno moštvo, ki ima več priložnosti, ki napada večino tekme in ki med njo dokazuje superiornost v tehničnem znanju. Ne zmaga vedno moštvo, ki je videti, da igra boljše. Ki bolj hoče zadetek.
Kleč nogometa se zdi v suspenzu. V občutku, da gol visi v zraku, kot se reče v zlajnanem žargonu. Kot da je smisel nogometa utemeljen na tem, da draži svojega gledalca. Večina napadov se ne konča z golom, pričakuješ pa, da se eden od njih vendarle bo. Zato je v nogometu dosežen gol vedno zmes pričakovanega in presenečenja, odvisno od tega, kako močno visi v zraku. Ker nas nogometaši toliko časa držijo v suspenzu, je erupcija ob golih, porojena iz zadrževanja, razumljiva. In posledično tudi slavja, ki trajajo tudi celo minuto. Če pa mu tega suspenza ne uspe ustvariti, je lahko nogomet ena najdolgočasnejših zabav na svetu: najbrž je vsakomur znan občutek, da se nogometaši na sredini igrišča samo nekaj jajcajo z žogo, ki si jo izmenjujejo v neskončnost, nihče si ne upa streljati na gol in videti je, kot da se nič ne dogaja. Takšno dogajanje je pogosto označeno kot šahovska partija.
Najbrž je prav to eden od razlogov, zakaj se v ZDA nikakor ne more prijeti. Poleg tega, da pri nogometu ne obstaja točen merilec časa tekme, ki bi omogočal odštevanje dramatičnih zadnjih sekund kot pri košarki, kjer je ena od ekip neprestano v napadu in ogroža nasprotnikov koš. Košarka je kot da narejena za tesen izid pol minute pred koncem in za odločilen zadnji napad, kjer mora glavni zvezdnik ekipe dobiti žogo in se dokazati: ali je ali ni narejen za prvaka. Ponavadi se ve, kdo bo v ključnem trenutku dobil žogo in moral vreči za zmago ali poraz. Pri nogometu redko pride do takih ujemanj, da bi prvi zvezdnik moštva v kočljivi situaciji tik pred iztekom tekme dobil žogo in jo bolj ali manj sam spravil v gol. Zdi se, da nogometni heroj dolguje več zahvale soigralcem kot košarkaški.
A temelj popularnosti kateregakoli športa je vzpostavljanje posameznikov, ikon, zvezdnikov, na katere se lepijo mase in ki jih je zaradi tega potrebno tudi (ne)primerno plačati. Na Forbesovi lestvici najbolje plačanih športnikov so med prvimi dvajsetimi najbolj zastopani prav nogometaši. Ravno ti so ponavadi tudi muhasti zvezdniki z ogromnim egom, ki so vedno lahko minsko polje za ekipo. Kako recimo napadalca, ki je obseden s strelsko lovoriko, kot je bil Samuel Eto’o pri Barceloni, prepričati, naj se podredi sistemu, v katerem ne bo tako učinkovit?Vprašanje ekipnih športov je vedno tudi vprašanje, kako združiti vse te ege, da bodo delovali skupaj in se vsaj delno razosebili v kolektivu. Ege, ki hočejo biti vodje ekipe, in malo manjše ege, ki postajajo nezadovoljni, ker večino tekem spremljajo s klopi, ege, ki zahtevajo medijsko pozornost, in malo manjše ege, ki se ob vsem tem čutijo zapostavljeni, ege, ki ne smejo imeti nižje plače kot podobni veliki egi v drugih klubih, in malo manjše ege, ki lahko izračunajo, da so desetkrat manj pomembni za ekipo kot veliki egi. Zato je pri nogometu zanimivo opazovati medsebojne odnose in kemijo v ekipi. Ko gledamo nogomet, naša pozornost ni primarno usmerjena na odnose med igralci, a ravno ti velikokrat pomenijo razliko med ekipo, ki uspe, in ekipo, ki ji nekaj zmanjka. Ali po umazanem prekršku nad zvezdnikom ekipe njegovi soigralci obkolijo grobijana ali pa le čakajo svojo primadono, da se pobere sam. Ali se strelec gola veseli tako, da sam steče proti tribuni, se mu pri tem še kdo pridruži ali se na kupu zbere celotno moštvo in ga prekrije. Dostikrat se moč povezanosti posameznikov v ekipo z nekim sistemom pokaže ob lovljenju zaostanka. Takrat je na preizkušnji zaupanje med igralci: ali še verjamejo v skupno idejo ali pa nekaj posameznikov vsak zase verjame, da ima prav on tisto zamisel, ki jih bo rešila pred porazom.
A ker naj bi bil nogomet življenju in umetnosti podobna drama, za svojo popularnost nujno potrebuje destruktivne zvezdnike, padle heroje in uročene ekipe. Na vsem tem je bilo od nekdaj nekaj … no, lepega.
