Na Beneški filmski festival sem se odpravila zaradi Roya Anderssona – neizmerno in čimprej sem si želela videti Goloba, ki je sedel na veji, razmišljujoč o lastni eksistenci, njegovo najnovejšo stvaritev. Začaral me je Anderssonov čudaški slog in zanimalo me je, kako ga bo razvil tokrat.
Umetniška pot Roya Anderssona se že ves čas vrti okrog sloga. S svojim prvim filmom je požel gromozanski mednarodni uspeh, toda ker ni želel celo življenje snemati kopij prvenca, se je odločil, da bo raje nadaljeval z razvijanjem svoje avtorske vizije. Njegov drugi film je bil popolna polomija, zaradi česar se je za par desetletij umaknil v svet oglaševanja, nato pa se je v velikem slogu vrnil – s prvim delom trilogije o človeški eksistenci, s katerim je (do)končno uveljavil slog Roya Anderssona. Pesmi iz drugega nadstropja skozi monokromatične površine, fragmentarno pripoved in absurdno komedijo rišejo razgibano pokrajino severnjaške domišljije. Toda skozi film veje sila, za katero se na trenutke zdi, da vanj ne sodi: ljudje krvavijo, se bičajo, kričijo od bolečine in ta kri in ti kriki predirajo monokromatične totale – to je film, ki se bori s svojim lastnim slogom. Ali pa slog, ki skuša zauzdati film; umetnina, ki jo preganja hybris. V Ti, ki živiš, drugem filmu trilogije, se ta agonija poleže, slog končno zavlada in človeška življenja zaživijo v vsej svoji majhnosti. Vzdušje je mračno in ljudje se v kadrih opotekajo kot živi mrtveci. Sanje, ki nimajo več nikogar, da bi jih sanjal; življenje brez človeka, ki bi ga živel. Zmagoslavje enodimenzionalnega, enobarvnosti in trivialistične razdrobljenosti dejanj; slog, ki govori o sebi, slog, ki samega sebe izgovarja.
In nato. Pride tretji film. Zadnji del trilogije. Veliki finale. Kakšen bo? Kaj se bo zgodilo z Anderssonovo avtorsko vizijo? Bo slog – umrl? Ga bomo umorili? Bo v zadnji epizodi v svet mrtvecev vstopil človek? Ta vprašanja so me mučila, zlezla so mi pod kožo. Vzela sem jih skorajda osebno. Kako naprej v svetu živih mrtvecev, v katerem je ostal samo še slog; slog, ki živi svoje lastno življenje? Izbira zobne paste, ki pove o človeku več od tega, kar je o sebi pripravljen povedati sam v spovednici; če se nanjo le spravi pravi »rudar« podatkov. Življenjski slog na dotik, ki po novem omogoča plačevanje, ne da bi za to potrebovali posebno aplikacijo. Kaj še pride? Po vsem tem?
Včasih so hodili v Indijo, jaz pa torej v Benetke. Odpravim se na romarsko popotovanje, pripravljena na levitev. Oprtana z velikimi pričakovanji in čakajoč na veličastno smrt sedem v gromozansko dvorano, si nadenem očala in dobro uro in pol gledam svet s perspektive goloba, ki je premišljeval o eksistenci. – In? Kaj vidim? Da … so ljudje malo bolj živi kot v prejšnjem filmu. Malo bolj živi?! Malo. Bolj. Živi? Ista absurdna komedija, iste barve, ista racionalizacija in estetizacija preteklih bolečin, bolezni in pregreh. To ni več dovolj, da bi se kosalo z ropotarnico zgodovine. Malo bolj živ – toda to življenje bi komaj lahko razločili od posmrtnih krčev. – Skratka, finale Roya Anderssona me je presneto razočaral, beneški zlati lev gor ali dol.
Golob v Benetkah me spomni na galeba ob jezeru, gàleba, pravzaprav – v srbščini – srbskega Galeba. Po slovensko bi bila to utva, nekakšna velika divja raca, žival, ki je še nikoli nisem videla, pa me preganja vsakokrat, ko razmišljam o umetnosti. Ta žival me preganja ne glede na to, o katerem umetniškem doživetju razmišljam, in preganja me kot imperativ. To je Utva iz Srbskega narodnega gledališča Novi Sad v režiji Tomija Janežiča. To je bilo do sedaj edino umetniško doživetje (kar sem jih v svoji skromni gledalski karieri videla), kjer je slog, vsakič, ko se je izpopolnil, tudi umrl. Osvobojeni slog, ki zavalovi v svoji lastni pripovedi! Razvoj dejanja skozi metamorfoze sloga: od vaje za gledališko predstavo prek gledališke predstave skozi abstraktni divji ples teles do dokumentarnega filma o ustvarjanju gledališke predstave, ki nima več kaj storiti, razen tega, da razgali svoje lastno drobovje – ampak si to drzne priznati. Imenovati to pripoved je kar nekako premalo. Ker nosi več dimenzij, postaja organska struktura; sedem ur trajajoča predstava, ki je pravzaprav življenje.
True Detective, ki se zaključi z romantičnim zrenjem v zvezde po žanrski gonji za morilcem, je True Detective, ki se je ustrašil potovanja v neznano. In Roy Andersson, ki celo življenje govori o razvijanju sloga in je provokator brez dlake na jeziku, toda ne pristane na levitev svojega najljubšega otroka, je Roy Andersson, ki še ni šel do konca. Edina v druščini detektivov in ptičev, ki si drznejo komentirati človeško eksistenco in ki je to opravila zares scela, je divja raca iz Novega Sada, ki se je vsakič znova odpovedala nečemu, kar je učinkovalo, in se na koncu svoje umetnine poslužila dokumentarnega filma, ki je bil – po domače povedano (sploh v primerjavi s preostalo predstavo) – beden, ampak je bil ravno s to bednostjo v brutalni iskrenosti do sebe točno na svojem mestu.
Svet je sploščeni slog, ampak že stokrat še nikoli videna divja jezerska raca ostaja nad gladino kot obljuba – pa naj bo privid ali ne –, da je vendarle mogoče polnokrvno zalebdeti na tokovih življenja. Toda le za ceno iskrenosti v priznavanju lastne lažnivosti ter za ceno poguma za utrujajoče in boleče menjavanje – slogov.
Predfilm z angleškimi podnapisi:
