Simona Škrabec, nemcistka in komparativistka, ki od leta 1992 živi in ustvarja v Barceloni, je na vprašanje, v katerem jeziku razmišlja, odgovorila, da »Ni več tega, to je mimo. Enkrat se zaveš, da je mogoče obstajati v več kot samo enem jeziku.« (Vrabec Anarhist, 10. junij 2020). Avtorica, ki sicer govori sedem jezikov in v katalonščino (ter obratno) prevaja ne samo slovenske, pač pa tudi hrvaške, srbske in bosanske avtorje, zagovarja kontekstualiziran vstop v drug jezik, ali kot je sama dejala: »Ko stopaš v drugo kulturo, ji boš moral odstopiti del svojega življenja.« Simona Škrabec, sicer tudi letošnja dobitnica Lavrinove nagrade, ki jo za pomemben prispevek na področju posredovanja slovenske književnosti v druge jezikovne kulture podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, se raziskovanju jezikov in literature posveča na izrazito širok način: kot članica katalonskega PEN-a in predsednica Odbora za prevajanje in jezikovne pravice pri mednarodnem PEN-u, je tudi svoj literarni prvenec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami (Beletrina, 2020) povezala z mnogoterostjo in presežkom, kar lahko beremo, da vprašanje jezika zanjo pomeni vprašanje identitete.
Miniaturne zgodbe, izvorno napisane v katalonščini, se nizajo kot utrinki, ujeti med potovanji in vsakdanjimi opravki. Zbirko sicer uvajajo Soneti Orfeju iz leta 1922, ki jih razumemo tudi kot nekakšen duhovni zemljevid. Navidez med seboj nepovezane zgodbe izkazujejo pripadnost avtorice določeni literarni zgodovini, katere ena izmed glavnih odlik je analitični pogled in tudi naplasten spomin, hkrati pa v svoj horizont pripušča izrazito igrivost, aluzivnost, svobodno odprtost, ki pa skoraj nikoli, očitno tudi zaradi žanrskega okvirja črtice, v katerem se giblje avtorica, in ki v sebi skriva bistvo pesniškega, ne prehaja v iskanje čistega linijskega izraza. Za Simono Škrabec si zlahka predstavljamo, da je ne samo strastna popotnica in opazovalka, pač pa tudi strastna zapisovalka. V svojem prvencu namreč izkazuje neko naravno vznesenost, nujo morda, po pisanju, ki razkriva dnevniške poteze, vendar z jasno zastavljenimi linijami in samodisciplino nekoga, ki je pokonzumiral duhovno-zgodovinsko vednost Evrope in se hkrati natančno zaveda, iz kakšne pozicije se oglaša. Torej iz pozicije nekoga, ki se je iz majhnega jezika in kulture preselil v drugo majhno kulturo in ne pristaja na eksotičnost ali izolacijo, pač pa razmišlja širše in v svetovnih okvirjih.
»Katalonci imajo dobro predstavo o tem, kako pomembno je prevajanje za majhen jezik ali narod,« je dejala avtorica v že omenjenem intervjuju, čeprav se Simona Škrabec v knjigi Vračam se gozda z obarvanimi rokami kaže ne zgolj v prevajalski vlogi – pri čemer je treba priznati, da bo bralca, ki bo spregledal opombo na začetku, zlahka zavedla in bo pomislil, da je knjiga pisana v slovenščini –, temveč kot avtorica. Vsaka izmed črtic ima svojo lastno teksturo, ki je zastavljena izrazito ekonomično. Pisateljica na belino papirja spušča tenkočutne zaznave, skoraj nevidne stike, ki pa očesu pozorne opazovalke ne uidejo, jih nato plete v mrežo pomenov, iz katerih razbiramo ne samo humor, pač pa načitanost in hkrati ranljivost. Tisto, kar bi lahko imenovali realno, je pri Simoni Škrabec razpršeno in eliptično, bežno in gibljivo, predvsem pa dvoumno. Realno je, pa četudi je govora o postriženih laseh ali o mestih, ki jih obiskuje, in ladjah, na katerih potuje, iz več plasti, več ploskev. Avtorica se zaveda, da ga lahko zapopada le po koščkih, morebiti tudi samo začasno.
Simona Škrabec
Z nekaj pretencioznosti bi bilo pisavo Simone Škrabec mogoče primerjati z gracioznostjo, krhkostjo in fluidnostjo linije Gustava Klimta, ki se je, potem ko je relativno zgodaj dosegel ugled in neodvisno od javnih naročil in naročnikov, prepustil raziskovanju intimnejše vrste risbe. Tudi pri avtorici knjige Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami imamo občutek, da je njena pisateljska sled kot seizmograf in da je knjiga – ne glede na izkušenost avtorice, ali pa morda ravno zato – zastavljena eksperimentalno. Zanima jo osebno izkustvo, intimne vibracije, tako da se prepušča spontanemu, morda celo nenadzorovanemu toku misli in trenutnemu utripu mest in pokrajin, v katere vstopa, vendar vedno z nekim nadpogledom in nepretencioznim zavedanjem, da je v ta mesto vstopilo že veliko popotnikov in popotnic pred njo in predvsem, da imajo ljudje v teh mestih svoja življenja. »Poskušam razumeti mesta, v katerih ne živim, vendar jih redno obiskujem,« se zapiše avtorici v eni izmed črtic. »Nalagajo se v meni plast za plastjo, kot počasi pridobljene usedline. To so mesta, ki jih nikoli povsem ne poznam, zato so to zame najbolj oddaljeni in tuji kraji, čeprav se sčasoma na pamet naučim labirint njihovih ulic in ne potrebujem več nobenega zemljevida.”
Zemljevid, ki ga sestavlja, je izrisan neprilaščevalsko in z zavedanjem, da je svet le tranziten. »Samo če se ves čas premikam, še najdem tišino, ki jo nujno potrebujem. Pretvarjam se, da sem ves čas na begu, poganjam se vse dlje in dlje, vedno le naprej, s sekiro sekam svoje lastne korenine. Celo takrat, ko sem že prispela domov.« Ravno motiv tišine, ki se pojavlja skozi celotno knjigo in dela zapike, nas navaja k misli, da tu nimamo opravka s popotnico, ki se je prepustila prevzetni želji po potovanju, pač pa s popotnico, ki je tenkočutna opazovalka. Morebiti je že zdavnaj nehala pripadati samo enemu prostoru, morebiti je že zdavnaj pozabila, kateri jezik ji najbolj pripada ali pa ona pripada njemu, vendar iz tega ne dela drame. Tisto, kar ji prihaja nasproti, izriše umirjeno natančno in v duhovno-zgodovinskem smislu dualistično. Po eni strani so ti zapisi še vedno odraz videnega na poti, kar jim daje avtentičnost, po drugi pa odraz premišljevanja o doživetem. Na ta način morebiti, in podobno kot pri Klimtu, lahko govorimo o elementarni instiktivni liniji. In že spet, Simoni Škrabec ne gre za opisovanje videza stvari, temveč na način miniaturnih skic išče globlje povezave, tako da imamo ob branju posamičnih »zgodb« občutek, da bi iz njih lahko nastali daljši teksti, vendar je ves čar in izziv ravno v zgoščevanju.
Hitri tempo in ritem brez postanka, s pomočjo katerega avtorica ustvarja prostor intimnega, ki se preslikava v univerzalnejšo zgodbo, ter predvsem mnogokratno ponavljanje in množenje teh slik ustvarja celostnejšo sliko. Ali kot so zapisali na založbi: »Nenehno spreminjane preobrazi v obstojno sliko. Tisto, kar je daleč, se zato zdi blizu. In kar je domače, postane novo in nenavadno.« Ključno pa je, da si je avtorica zadala poiskati presežno v realnem. To lahko naredi samo s priklicovanjem, postavljanjem vzdolž bežne in eliptične črte. Ko na primer razmišlja o ladjah, ki so »prostor v gibanju, so prostor brez prostora. Obstajajo same zase. Zaprte so v svoj lastni svet in hkrati odprte v neskončnost oceana«, nas spomni še na ključno – »Civilizacije brez ladij – pravijo – niso poznale sanj.« Ta hrepenenjska drža ali pa naravnost avtorice ni slovenska tipika, pač pa je pozvdignjena na raven, ki ima evropski oziroma svetovni domet. Vzporednice se da povleči tudi z Rilkejem, ki ga avtorica navaja uvodoma: spraševanje, ki ga je vzpostavil tudi Rilke – »Mar ni tudi s hrepenjem tako, / najprej je pregnano, potem udomačeno?«–, je avtorica očitno tudi izkušenjsko predihala.
V njenih zapisih, kot je tisti, da »Ladje ne plujejo zgolj z namenom, da bi odkrivale daljne kraje, vračajo se v domače pristanišče, otovorjene s spominom, ki se ga ne da izbrisati,«najdemo priznanje, da je življenje skrivnost in je rezultat montaže skrivnih in tudi očitnih stvari, sklopa naključij, ki pa jih je smiselno destilirati. »Sprašujem se, ali bi bila sposobna določiti trenutek, v katerem se je začela praznina. Kateri je bil prvi dan v dolgi vrsti s kosmi vate na azurnem nebu, jaz pa hodim po svetu, ki se zdi prazen, neobljuden? Poskušam se vključiti v neko smiselno celoto, čeprav vem, da ne spadam nikamor,« se zapiše avtorici v eni izmed črtic. Prepoznanje fragmentarnosti, minljivosti, sestavljenosti iz nesoglasij je seveda presežno v knjigi, predvsem pa je to občutek, da z branjem prvenca Simone Škrabec sodelujemo, če ne že v skrivnostnem, pa vsaj inmedias res stvari in da so le-te zdaj osvetljene z lučjo, od katere peče in ščemi v očeh, hkrati pa neizmerno godi. Simona Škrabec – medtem ko razvozlava svetlikanje realnega in nam ponuja njegove interpretacije glede na to, ali se dogaja na površini stvari ali tik pod njo, in glede na to, da nas napotuje predvsem h kvaliteti – mestoma deluje celo jasnovidno. To avtoriteto pa vzpostavlja na izrazito senzibilen in hkrati estetsko avtonomen način.
Knjigo Simone Škrabec z naslovom Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.
