Branje Vojakov Salamine (2001), najbolj znanega romana in odmevne uspešnice, ki je doživela tudi filmsko priredbo, v Kataloniji živečega španskega avtorja, akademika in angažiranega intelektualca Javierja Cercasa (1962) na začetku poraja več vprašanj kot odgovorov. Njegovo besedilo, ki prevzema tudi mnoge metafikcijske prvine, je mogoče brati na različnih ravneh. Kot skrivnostno pripoved o kompleksni in tragični izkušnji španske državljanske vojne (1936–1939) in kot literarni komentar neuradnega dogovora španske politične elite, ki se je po smrti diktatorja generala Franca – tako na levici kot na desnici – odločila, da o njegovi vladavini ne gre razpravljati na glas.
Cercas zasnuje roman prek treh daljših vsebinskih sklopov, v središču pa je resnična zgodba o poskusu usmrtitve Rafaela Sáncheza Mazasa (1894–1966), enega od ustanoviteljev falange, španske fašistične stranke, sicer pa pomembnega fašističnega ideologa in podpihovalca vojne, bogatega aristokrata in povprečnega literata ter poznejšega Francovega ministra brez listnice. Februarja 1939 je bil Sánchez Mazas, ki so ga med vojno večkrat aretirali in zaprli, v skupini nacionalističnih ujetnikov, določenih za likvidacijo v samostanu Santa Maria del Collell blizu kraja Banyoles v Kataloniji. Med vsesplošno zmedo, ki je nastala ob bližajočem se koncu bojev, mu je uspelo zbežati, toda na begu v hosti se je znašel sam pred nabito puško mladega republikanskega vojaka, predstavnika poražene strani. Potem ko naj bi se nekaj trenutkov gledala iz oči v oči, ga je mladi republikanec vendarle pustil živeti in odšel naprej.
Avtor dogajanje prikaže s pomočjo glavnega lika in pripovedovalca Javierja Cercasa (!), književnika in časnikarja srednjih let, ki nima preveč dobrega mnenja o lastnem pisateljskem udejstvovanju, težave pa ga pestijo tudi v zasebnem življenju, saj je sveži ločenec, ki mu je pred kratkim umrl oče. Po intervjuju, ki ga za časopis, kjer je zaposlen, opravi s sinom Sáncheza Mazasa, pisateljem Rafaelom Sánchezom Ferlosiom, ga pritegne Mazasova zgodba. Začne jo raziskovati in ob šestdeseti obletnici državljanske vojne objavi članek o tragičnem koncu znanega španskega poeta Antonia Machada, ki je leta 1939 ob koncu vojne umrl na begu v Franciji, v žepu njegovega suknjiča pa so našli zapiske, med katerimi naj bi bil prvi verz njegove poslednje pesnitve. Postopoma Cercasa različni dogodki v zvezi s tragičnim poglavjem španske in evropske zgodovine tako prevzamejo, da se odloči napisati nekakšno Mazasovo biografijo z naslovom Vojaki Salamine. Pri tem naslov prevzame prav biografirancu, ki je nameraval napisati delo z istim naslovom in v njem popisati zgodbo o tem, kako je na begu pred likvidacijo in v zmedi ob koncu vojne našel zavetje na neki kmetiji. Cercas začne obiskovati knjižnice in arhive ter poišče nove sogovornike. Najde tudi nove dragocene vire, na primer Mazasov dnevnik iz časa državljanske vojne, s pomočjo katerega lahko rekonstruira manj znane podrobnosti o tem, kaj se je z ustanoviteljem falange dogajalo, potem ko je ubežal smrti pred strelskim vodom.
Drugi sklop romana sestavlja tudi dejanska Mazasova biografija, znotraj katere Cercas v suhem, novinarskem jeziku na kratko popiše Mazasovo življenjsko zgodbo – njegov študij, njegovo povprečno literarno ustvarjanje, sodelovanje pri ustanovitvi falange, življenje v času španske državljanske vojne, ubežništvo, poskus likvidacije, skrivanje v hosti, kratko ministrsko delo, smrt …
Ko knjigo dokonča, se mu zdi, da ji manjka udarnejši zaključek. Domisli se, da bi bilo za prepričljivejši pripovedni učinek dobro ugotoviti identiteto skrivnostnega moškega, ki je Sánchezu Mazasu prizanesel s smrtjo. Potem ko se za časopis pogovarja z znanim čilskim avtorjem Robertom Bolañom (!), mu ta pove zgodbo o svojem – izmišljenem – daljnem znancu, enigmatičnem Antoniu Mirallesu. Šlo naj bi za republikanskega vojnega veterana, bivšega člana tujske legije s telesom, polnim brazgotin, sicer pa nekdanjega nočnega čuvaja v obmorskem avtokampu, kjer je Bolaño preživel nekaj poletij. Mirallesa naj bi leta 1936, ko je bil star zgolj osemnajst let, rekrutirali v bataljon Prve mešane brigade republikanske vojske Enriqueja Listerja, znanega španskega komunističnega politika in karizmatičnega vojaškega poveljnika. Pozneje se je prijavil v tujsko legijo, kjer se je boril med 2. svetovno vojno – bil je na severu Afrike, potem pa je celo vkorakal v osvobojeni Pariz –, po koncu spopadov pa se je po spletu naključij ustalil v francoskem Dijonu. Cercas s pomočjo materiala, ki ga je nabral za svojo knjigo, Mirallesa poveže z dogodki okoli ujetništva in poskusa likvidacije Sáncheza Mazasa, saj sta se na začetku leta 1939 oba mudila na istem koncu Španije. Ostarelega vojnega veterana najde v enem od domov za starejše občane in z njim opravi nekaj daljših pogovorov. Pogovarjata se o vojni, junaštvu – »Junaki so junaki šele, ko umrejo ali ko jih ubijejo. In resnični junaki se rodijo v vojni in umrejo v vojni,« med drugim pove Miralles. Izkaže se, da je bil v skupini, ki je v Collellu stražila Sáncheza Mazasa in druge ujetnike (škofe, oficirje, falangiste), na vrsti za likvidacijo. Kljub temu Cercas na vprašanje, ali je bil Miralles tisti, ki je Sánchezu Mazasu tako nerazumljivo rešil življenje, od skrivnostnega gospoda ne dobi želenega odgovora.
Kot v spremni besedi k romanu zapiše Gašper Kralj, bi lahko Cercasov tekst označili za nekakšno »avtofikcijo«, hibridni žanr, ki združuje elemente avtobiografije in fikcije, zasnovane na resničnih dogodkih in dejstvih. Vključuje elemente in postopke široke palete raznolikih avtorjev; od Marcela Prousta in J. M. Coetzeeja do Philipa Rotha, Cercasa in drugih. Oznaka »avtofikcija« je sicer lahko nekoliko problematična, saj Cercasova avtobiografska izkušnja oziroma sam proces nastajanja knjige Vojaki Salamine ni v središču besedila, temveč gre prej za nekakšno orodje, s katerim avtor pred bralci razgrne kompleksno zgodbo o španski državljanski vojni, Sánchezu Mazasu, Mirallesu in drugih. Pri tem, kot dodaja Gašper Kralj, Cercas pomembno raziskuje tudi meje metafikcije in metaliterature. Avtorjeve pisateljske samorefleksije, kopica intertekstualnih poigravanj oziroma referenc na druga dela, pisce in različne zgodovinske dogodke, popisovanje lastnih literarnih obsesij, pisateljskih uspehov in porazov itd. nedvomno dajejo celotni pripovedi poseben ton.
Toda pri natančnejšem branju je treba upoštevati tudi širši politični kontekst sodobne Španije. Še dolgo po Francovi smrti leta 1975 je veljala nekakšna zaobljuba tišine oziroma neuraden dogovor domače politične elite, da se o diktatorjevi vladavini in o na primer uradno pozabljenih in nikdar pokopanih žrtvah španske državljanske vojne, pobitih na republikanski strani, ne govori na glas. Prevladalo je mnenje, da lahko brskanje po preteklosti ogrozi mirno tranzicijo države iz diktature v »demokracijo«, kjer se je Španija profilirala kot moderna, svobodna, hitro razvijajoča se evropska sila, v javnem življenju pa so bili še zmeraj aktivni tudi številni frankistični politiki. Zapletena in neizmerno tragična državljanska vojna, ki je razdelila številne družine, prijatelje, znance in še dandanes razdvaja špansko javnost, naj bi tako ostala zgolj poglavje v zgodovinskih učbenikih. A nekje v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja so se razmere postopoma spremenile; za tragično preteklost so se začele zanimati predvsem mlajše generacije, ki so se na svoje starše, dedke, babice naslovile vprašanja, na katera slednji niso imeli odgovorov. Plazu ni bilo več mogoče ustaviti. Sčasoma je izšlo veliko zgodovinskih študij, ki so popisovale temačno obdobje, aktivisti ter svojci padlih žrtev so začeli odpirati posamezne primere in pozvali odgovorne k ureditvi posameznih množičnih grobišč, ostareli udeleženci tragičnih dogodkov pa so prvič javno spregovorili. Kot je v svojem pronicljivem delu o sodobni Španiji Ghosts of Spain (2007) zapisal dolgoletni Guardianov dopisnik na Iberskem polotoku, Giles Tremlett, je tudi nasprotna, frankistična strani objavila številna psevdozgodovinska besedila. Ta so o španski državljanskih vojni govorila skozi prizmo napihnjenih in poenostavljenih zgodb o grozeči »rdeči nevarnosti«, o okrutnih komunističnih morilcih (t. i. rojos), zloglasnih republikanskih zaporih, znanih kot checas, in podobno. Pri tem je treba omeniti, da so zločini nacionalistov, falangistov in drugih Francovih podpornikov uradno ostali nekaznovani.
V takem okolju je Cercasov roman postal velika literarna uspešnica, kar je presenetilo tudi samega avtorja. Treba pa je opozoriti na še eno pomenljivo dejstvo; prek branja Cercasovega teksta človek ne more doumeti dejanske razsežnosti španske državljanske vojne, ki je imela daljnosežne posledice na življenje na vsej stari celini. V kontekstu polpretekle evropske zgodovine španska državljanska vojna najprej deluje kot nekakšen uvod v morijo druge svetovne vojne, med drugim, kot omenja pisec spremne besede Gašper Kralj, v njej preizkusijo poznejše partizanske vojaške taktike in orožje. Šlo pa je tudi za širši geostrateški oziroma ideološki spopad med fašističnim oziroma nacističnim taborom, ki sta ga predstavljala Hitler in Mussolini (Nemčija in Italija sta Španijo pomembno zalagali tudi z vojaško opremo), ter komunizmom in egalitarnimi idejami o brezrazredni družbi, ki jih je »zastopala« Stalinova Sovjetska zveza. Potencialni zahodnoevropski zaveznici republikancev, na primer Francija in Britanija, sta prav zaradi porajajočih se komunističnih, anarhističnih in drugih progresivnih levičarskih idej med sicer izjemno razpršenimi in neenotnimi republikanskimi silami omahovali s svojo podporo in se nista želeli vmešati v spopade. Prav tako iz romana ne izvemo veliko o usodah borcev v t. i. mednarodnih brigadah, ki so jih v duhu solidarnosti, idealov svobode in poguma sestavljali nemški in italijanski politični begunci ter drugi antifašisti, ki so se prišli v Španijo borit iz vse Evrope, pomemben del tudi iz tedanje Jugoslavije.
Seveda ni naloga leposlovja na način zgodovinskih učbenikov informirati bralstvo. Bolj pomenljivo je to, da je Cercas pri svojem portretiranju španske državljanske vojne vsaj na prvi pogled presenetljivo benigen in medel ter tudi precej vljuden in skorajda prijazen do samega Sáncheza Mazasa. Da je želel predvsem razumeti fašizem in ljudi, ki so mu podlegli, se je pred kar pogostimi tovrstnimi očitki »branil« avtor. Zanj je poteza republikanskega vojaka, ki Mazasu prizanese s smrtjo, najpomembnejši dogodek v romanu, ultimativna gesta, s katero naj bi nesrečnik rešil civilizacijo. Gre za aluzijo na znan fašistični diskurz, znotraj katerega so se fašisti pogosto imeli za zadnje branike obstoječega družbenega reda oziroma, če hočete, civilizacije, ki naj bi jo bilo mogoče ohraniti samo tako, da odstranimo moteče elemente, ki ogrožajo njen ustroj – npr. komuniste, levičarje, Jude, Rome, druge. Zgodovina nas je naučila, da je seznam lahko neskončen. Cercas pa omenjeno pojmovanje obrne in pokaže, da je prav gesta poraženega republikanskega vojaka – kdorkoli je že bil – nedvoumna potrditev tistih znanih besed, kako je v vojni najpomembneje ostati človek.
Javier Cercas: Vojaki Salamine. Prevod Gašper Kralj in Tina Malič. Spremna beseda Gašper Kralj. Ljubljana: Založba /* cf., 2013, 203 str., 19 €.
