Rad bi začel z anekdoto: pred nekaj tedni sem se vozil v avtu z znancem svojih let, ki se ukvarja s poezijo. Prebral sem nekaj njegovih pesmi in čeprav se mi niso zdele slabe, me je veliko bolj od poezije prijetno presenetilo dejstvo, da vozi relativno varno in zanesljivo. Beseda v avtu je nanesla na pitje alkohola in znanec za volanom je potožil, da vsi veliki umetniki pijejo in da on s svojo abstinenco nikoli ne bo mogel postati eden od njih. Seveda sem ga poskušal potolažiti, pa mi ni najbolje uspelo; njegov spisek pijancev-umetnikov je bil veliko daljši od mojega absinentov-umetnikov. Tako ni ostalo drugega, kakor da mu priznam prav in debata se je zaključila s sklepom, da so vsi veliki pesniki alkoholiki. Ampak nekaj me je vse bolj žulilo, ne zato, ker sem goreč zagovornik abstinence, pač pa zato, ker se mi je zdelo nepravično, da nekdo lahko poviša razvado v pogoj za kakovostno ustvarjanje.
Dobro, za začetek se strinjajmo s hipotezo, da je veliko ustvarjalcev podvrženih odvisnostim. O tem bi gotovo imel veliko povedati Miha Mazzini, a stereotipi so stereotipi. V redu; vsi veliki pesniki so pijanci. No, pa tudi ena tretjina Slovencev. Še veliko več je pijancev, za katere ne bomo nikoli slišali. Pisateljstvo je pač tisto, kar pri nekaterih pride zraven. Če uspeš kot umetnik in nekako postaneš javna oseba, ljudi začne zanimati, kaj počneš v svojem zasebnem življenju. Saj veste, govorim o delu članka na Wikipediji, ki se nahaja čisto spodaj, pod naslovom Personal Life, govorim o rumenem tisku. Moj znanec ni edini vrstnik, ki je podvržen spektakularnim zgodbicam slavnih umetnikov in idoliziranjem njihovega bohemskega življenja. Tako začne veliko mladih umetnikov, ki sem jih spoznaval v zadnjih letih. Zdi se, da s prvo napisano pesmijo, s prvo revialno objavo, prvimi pohvalami dobiš veto, ki ti narekuje nadaljnji življenski slog, ta pa vključuje veliko drog, veliko promiskuitete, veliko obskurnih navad in predvsem veliko pisanja o tem na Facebooku. Kaj pa kakovost pesmi? Pomembno je, da piješ enak čaj kot Rimbaud in da pišeš v moleskin, ki ga je uporabljal tudi Picasso, da razglasiš, da imaš bipolarno motnjo, tako kot Hemingway. Kakovostna literatura bo že sledila sama od sebe. Tekmovanje v posnemanju bohemov postane sinonimno s tekmovanjem v umetniški kredibilnosti. Piramida se tako začne graditi od zgoraj navzdol in je popolnoma neutemeljena. Čisto vseeno je, kakšna je tvoja spolna orientacija ali tvoje stališče o Palestini. Edino, kar šteje, je kvaliteta ustvarjenega.
Pripadam generaciji dokumentiranja. Če ti na okensko polico prileti vrabček, če prevrneš krožnik makaronflajša po preprogi svojih staršev, če kupiš nove termo gate, če si nastrigel hvale vreden kupček nohtov, če z balkona visi stara mama, ki se ji je na srečo invalidski voziček zagozdil za ograjo, je treba to dokumentirati. Pa saj ne, da je s tem kaj bistveno narobe. Rad gledam te slike, nasmejijo me in zaradi njih se čutim povezanega. Ta občutek pa je dolgo pred Facebookom kot problem že izpostavil Andrei Tarkovsky. Ko so ga vprašali, kaj bi svetoval mladim, je rekel: »Težava z mladimi je v njihovih agresivnih in bučnih dejanjih, da se ne bi počutili osamljene. In to je žalostna stvar.«
Živimo namreč v časih zelo specifične ideologije, ki strogo obsoja nedružabnost in samoto, poveličuje pa užitek in srečo (karkoli že to je). V reklamah, filmih in medijih je status kul osebe zelo natančno določen: kul je tisti, ki ima veliko prijateljev, veliko seksa, ki vsak petek zvečer skače na kakšnem koncertu, ki póka najboljše fore. Ta pritisk je tako hud, da nekateri »luzerji«, ki ob petkih zvečer ostanejo doma in na socialnih omrežjih prežijo na fotografije bivših sošolk v bikinijih, namenoma pritisnejo gumb »navidez nedosegljiv«, da jih kdo ne bi dojemal kot potencialnih bombnih napadalcev vrtiljaka neskončne družabnosti in zabave. Najhuje je, ko ta ideologija vstopi v polje umetnosti. Spomnimo se mladega pesnika, ki opremljen s Picassovim moleskinom prireja literarne večere vsevprek, ki dokumentira vsak premik čopiča, vsako novo napisano pesem. Pa ne gre le za posameznika, na podoben način lahko govorimo o poljubni umetniško ali neumetniško angažirani organizaciji. Ali ne deluje pri tem isti mehanizem? Važno je pokazati, da nismo sami, reafirmirati občutek pripadnosti, občutek, da smo kul in priljubljeni. Publika pa tako ali tako samo čaka na gratis kozarčke vina in rezine sira, ki jih grizlja ob trepljanju mladega pesnika. Še en dokaz so ljudje, ki se vsako leto udeležujejo literarnih delavnic z istimi pesmimi in ljudje, ki eno kratko zgodbo pošljejo na pet različnih natečajev. Pomembno je biti opažen, vsebina pa izgublja na vrednosti.
Pripadam generaciji, ki je pozabila na pomen koncepta biti sam. To je edini ključni pogoj za kakovostno ustvarjanje. Ustvarjanje namreč ni nič drugega kot vaja v samoti. Najboljši izdelki so tisti, ki pridejo na površje nedotaknjeni, lastni samo njihovemu stvaritelju. Morda se avtorju zdijo banalni, ker o njih razmišlja že leta, ampak ne pozabimo, da tisto, kar je povsem samoumevno nam samim, morda ni samoumevno tudi drugim. Če se hočemo slišati, moramo odstraniti zunanji šum, ki ga je danes vse polno. To seveda ni nova ugotovitev. Veliko umetnikov se ob snovanju novega projekta umakne na deželo ali kako tujo državo, vendar tudi tukaj tiči past: že s samim razglašanjem osamitve tvegamo izgubo prvotnega namena, zato se mi zdijo naivni znanci, ki tako radi govorijo v prid potovanj, na katerih naj bi našli sebe. Popolna neumnost. Samemu sebi itak ne moraš nikoli ubežati in to začutiš ravno v trenutkih samote, kjerkoli že si. O čem pa bom pisal, če ničesar ne doživim? Še ena neumnost. Gregor Strniša je sovražil potovanja in skoraj ni zapustil svoje hiše v Rožni dolini. Mu lahko očitamo, da njegovi poeziji primanjkuje domišljije?
Kar se tiče osame, bi jo osebno rad doživljal bolj spontano. Imam idealistično prepričanje, da umetniški proces ne sme biti posiljen na nikakršen način. Rad verjamem v spontano akcijo. Toda priznavam, da mi to vedno ne uspeva najbolje. Tudi Justin Vernon se je moral za tri mesece umakniti v kočo, da je posnel svoj prvi album, tudi Jevgenij Morozov si zaklepa omrežno kartico svojega računalnika v sef, da bi ga odvrnila od brskanja po spletu in ga silila v osredotočanje na pisanje. Ukvarjanje z umetnostjo je malokdaj opravilo.
Če se vrnem k svojemu znancu v avtu: razumem razloge za grajenje obrambnih mehanizmov, nadevanja mask in frajerskih poz. Umetnik se s svojim delom največkrat investira do kostnega mozga in razgaljen stoji pred svetom. Vendar to ne opravičuje dejstva, da stanje umetniške scene posvoji groteskno podobo zgoraj omenjene ideologije. Treba je trenirati samoto. Vsaj toliko, da do sveta začutiš malo ponižnosti, da se spomniš, kje si ostal. V teh trenutkih nastaja najboljša umetnost in upam si trditi, da je občutek boljši, kakor ob laskavih nagradah in objavah. Stopnja opitosti v enačbo ne vstopi in je odvisna od vsakega posebej.