Pesmi Valžine Mort (1981) sem brala že pred časom, nadvse vesela pa sem bila, ko sem izvedela, da je za svojo izjemno pesniško zbirko Glasba za umrle in od mrtvih vstale leta 2021 prejela Griffinovo nagrado za poezijo v mednarodni kategoriji. Izbor pesmi iz te zbirke pa tudi iz njenih drugih dveh (Tovarna solz in Zbrano telo) je zdaj na voljo tudi v slovenskem prevodu Kristine Kočan v knjigi Pesem o belih jabolkih. Z belorusko pesnico sva se ob tej priložnosti v krajšem pogovoru sprehodili skozi njeno pesniško ustvarjanje, otroštvo in življenje v tujini.
Ali se spomnite, kdaj ste se prvič srečali s poezijo, kdaj ste zapisali svoje prve pesmi? Kdaj vas je poezija navdušila, se vas dotaknila?
»Od nekdaj sem bila liričen človek, morda zato, ker sem odraščala ob ljudeh, ki so se smejali ob tragedijah in jokali v trenutkih sreče. Ta napetost je bila moje prvo srečevanje s poezijo.«
Kakšen je vaš ustvarjalni proces? Imate kakšne posebne rituale? Brez česa ne morete pisati oziroma ustvarjati?
»Sem zelo pozorna in imam, čeprav obsesivno in strastno, veliko potrpljenja za novo pesem, s katerim ji omogočam, da zori tudi več let. Ta pozornost med drugim pomeni, da vidim ritem v vsem, z ritmom povezujem nepovezane stvari. Ta ritem je bolj vizualen kot glasben, ritmična oblika v zraku. Ritem je telo pesmi, pisanje pa način razmišljanja zunaj sebe, kot bi stal zunaj svojega telesa, ekstaza.«
»V času odraščanja sem bila razpeta med nasilje in glasbo, glasba pa me je naučila, da če dovolj dolgo poslušaš, sčasoma vse postane glasba.«
V vaši poetiki je močno navzoča glasba, v otroštvu ste igrali tudi harmoniko. Kaj vas je prej navdušilo in presenetilo, poezija ali glasba?
»Pesmi v zbirki Glasba za umrle in od mrtvih vstale so obtičale med glasbo in travmo. Marsikdo misli, da je glasba nekaj dvoumnega, a zame je ravno nasprotno. Glasba nam pove točno tisto, česar besede ne morejo. Všeč mi je, kako to opiše Felix Mendelssohn: ‘Kar mi sporoča najljubša glasba, niso misli, preveč nejasne za besede, temveč tiste, ki so preveč jasne.’
Pesem Pošiljka za Antigono se začne z epigrafom glasbenih navodil za tempo in ton, vendar so jim pripisani rituali upora in žalovanja. Sklicevanje na simfonijo je pomembno, ker ne želim, da bi se knjiga brala tako, kot bi jo želeli brati vsi: kot pričevanje. To je predstava. Dejstvo, da sem neuspela operna pevka, je za moje bralce morda najpomembnejši podatek.
Otroštvo sem preživela v kuhinji in poslušala babičine zgodbe o preživetju. In radio je bil vedno vklopljen – moral je biti vklopljen, ker je mislila, da je radio vir nujnih informacij: po radiu se napovedujejo vojne. Toda vojne je bilo konec in radio je predvajal Bacha, Skrjabina, Griega, Mozarta. Zdaj se zavedam, kako zelo mi je ta glasba pomagala pri soočanju z babičinimi zgodbami o izgubi in nasilju.
Vse svoje otroštvo in mladost sem se učila glasbe. Harmonika je bila moja prva prijateljica, prva sovražnica, moja prva ljubimka, osebno božanstvo, ki je sedelo na stolu kot totem. Kadar mi je kaka vaja posebej dobro uspela, sem jo poljubila, in ko mi je nakazala težak prehod, sem jo ugriznila ali udarila. In še nekaj: posluha za glasbo nisem imela, nobenega. Za glasbo me je navdušila babica, ker se je o svojem očetu spominjala le tega, da je bil zelo muzikalen. Sploh pa ni bil vojaški tip človeka. Vpoklican je bil v sovjetsko vojsko med aneksijo zahodne Belorusije in skoraj takoj zatem umrl. V času odraščanja sem bila razpeta med nasilje in glasbo, glasba pa me je naučila, da če dovolj dolgo poslušaš, sčasoma vse postane glasba.«
Odraščali ste v času, ko je razpadala Sovjetska zveza. Kako je to vplivalo na vas? Kakšno je bilo vaše otroštvo?
»V otroštvu me je zaposlovalo in zanimalo veliko stvari: trava, škatlice vžigalic, kostanj, glasba, opera, sanje, knjige, jabolka, lipovo cvetje, vrbe, geometrija našega stanovanja, sneg, menjavanje letnih časov, obzorje, babičino telo, zgodbe herojskih otrok, mučenih med drugo svetovno vojno, zgodbe izmaličenih černobilskih otrok. Po Minsku sem se vozila z avtobusi in trolejbusi in ritem avtobusnih postaj – ljudje so vstopali in izstopali – je imel pomembno vlogo pri oblikovanju mene kot pesnice.
Sovjetska zveza je razpadla, sovjetska mentaliteta pa ne. Odraščala sem v zelo sovjetskem okolju, šla skozi sovjetski šolski sistem, živela med odraslimi s sovjetsko mentaliteto. Z vidika zgodovinskega trenutka so me najbolj prizadeli izginuli politiki in novinarji v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja in začetku novega tisočletja. Nisem mogla nehati misliti na to, kako so bili ustreljeni v nekem gozdu nedaleč od Minska, kako so nazadnje videli nežno nihajoče vrhove borovcev.
Tudi možje, ki so se vrnili iz sovjetske vojne v Afganistanu, pohodi mater, katerih sinovi so tam umrli, pesmi o tem – še danes na kaki zabavi odidem iz sobe, kadar kdo seže po kitari.«
»Po Minsku sem se vozila z avtobusi in trolejbusi in ritem avtobusnih postaj – ljudje so vstopali in izstopali – je imel pomembno vlogo pri oblikovanju mene kot pesnice.«
V pripovedni pesmi Avtoportret z Republiško palačo zapišete: »Babica pripoveduje zgodbe o vojni. Kakšne pa naj bi bile zgodbe v junaškem mestu?« V vaših pesmih je pripovedovanje zelo pomembno, v to pripovedovanje se pogosto vpenja motiv pravljic. Je bilo vaše otroštvo zelo povezano s pravljicami? Kaj so vam dale oziroma česa so vas naučile?
»Pravljice so nežen način govora o neizrekljivem. To so zgodbe o ljudeh, ki odidejo v kraljestvo mrtvih in se od tam vrnejo spremenjeni. Pri pravljicah je pomembno, kaj poveš, kako, kdaj in komu. Pravljice so polne najrazličnejših pozab: urok, sestavina ali predmet (čevelj!) so pozabljeni, zapuščeni. Pogosto je pozabljeno opozorilo: najpomembnejše, kar je treba povedati, se pozabi povedati. Pravljice so zgrajene na krogih ponavljanja (najprej je šel v bronasto hišo, nato v srebrno hišo, nato v zlato hišo), živali in drevesa imajo ključno znanje, brez katerega človeški značaj ne more doseči svoje usode. Drevesa so priče življenja, in kadar je treba, spregovorijo. Vsaka običajna stvar ali predmet – jabolko, vrana, klobuk, ograja, hiša, igla, mačka, čevelj, plašč, postelja – je lahko prežet z mističnimi, izjemnimi močmi. Pogosto so ti predmeti neposredno povezani s človekom: življenje nekoga je dostopno – da škoduje ali pomaga – prek predmeta, ptice, drevesa. Zdi se, da je vse povezano na nepričakovane, poetične načine. In liki v pravljicah pogosto gredo in naredijo točno to, kar je prepovedano. Zato pesnica na začetku moje knjige obljubi zvestobo Antigoni. Ne gre za sklicevanje na antično dramo. Je povabilo v kraljestvo pravljice.«
Ženske imajo v vaši poeziji zelo pomembno vlogo, še posebej matere, babica, omenjate Antigono, Marjo Abramovič … V eni od pesmi zapišete: »Nekoč pelje po tej ulici tank. / Kot slon / maha s trobcem / z desne na levo. / Slon v naši vasi! / Namesto da bi se skrile, ženske hitijo, da bi ga videle.« Iz vaše poezije je razbrati, da ste imeli okoli sebe vedno zelo močne, pogumne ženske. Katere ženske v vašem življenju so vas najbolj zaznamovale?
»Kot veliko otrok v moji generaciji sem imela doma babico, starši pa so v službo odhajali ob sedmih zjutraj in se vračali po sedmi zvečer. Moja babica je v tridesetih in štiridesetih letih preživela sovjetski eksperiment, ki je dosegel vrhunec ob černobilski eksploziji. Vsak dan po vrnitvi iz šole domov sem sedela v kuhinji in jedla kosilo, medtem ko mi je pripovedovala o lakoti, vojni, sirotah, pela pesmi, pripovedovala zgodbe ljudi, ki se jih nihče več ni spominjal. Bila je preživelka 20. stoletja. In ta preživelka 20. stoletja mi je skuhala zeljno juho, mi obrisala rit, me opomnila, naj si umijem roke. Preživelka 20. stoletja je spremljala moje gledanje televizije, pletla moja oblačila, me poljubljala za lahko noč. Vse, kar mi je bilo povedano za tisto kuhinjsko mizo, je postalo moja obsesija. To je telefon, ki nenehno zvoni. Zvoni iz preteklosti, iz prihodnosti, iz podzemlja, iz stanovanj, vrtov, knjig, ulic. A vendarle, čeprav sem te zgodbe poslušala vsak dan, dolga leta svojega življenja, jih ne morem ponoviti. Niso v besedah, ampak v intonacijah, v telesu, v vzdihu. Napisati moram ne zgodbo, ampak vzdih, krik, obraz, pokrit z rokami. In zame je vse to glasba. Glasba kot civilizirana oblika krika. Odraščala sem okoli kričečih žensk: učiteljic, sosed, kontrolork vstopnic in najbolj arhetipske vzhodnoevropske zlobne ‘boginje’ – blagajničarke v trgovini. Iz teh žensk sem se rodila, učile so me, me teple in ljubile. Pesmi v tej knjigi raziskujejo načine, kako razumemo zlorabo in jo prenašamo naprej.«
»A vendarle, čeprav sem te zgodbe poslušala vsak dan, dolga leta svojega življenja, jih ne morem ponoviti. Niso v besedah, ampak v intonacijah, v telesu, v vzdihu.«
Zelo so se me dotaknili verzi iz pesmi Belorusko II: »tvoj jezik je tako majhen, / da sploh še ne govori, / toda ti, belorusija, si histerična«. Kakšna je bila vaša izkušnja pisanja, ko ste tako majhen jezik zamenjali z velikim, globalnim jezikom? Vaše kasnejše pesniške zbirke so namreč enojezične in so vse izšle v angleščini. Čemu taka odločitev? Kako je biti pesnica v dveh jezikih?
»Svoje knjige sicer objavljam v Belorusiji, čeprav večina beloruskih založb zdaj deluje v izgnanstvu. Pišem v angleščini in beloruščini, spreminjam besedila naprej in nazaj, zaradi česar en sam jezik ne more zahtevati izvirnosti. Nobeden od mojih pesniških jezikov ni moj materni, saj sem – kot večina ljudi v Belorusiji – odraščala v ruščini, ki je bila moj mačehovski jezik, kolonialna dediščina.
Mislim, da so vsi jeziki eno: shramba jezikovnega gradiva. To je postkolonialno jezikovno stanje osebe, ki si ne more lastiti nobenega jezika. Moja beloruščina je enako priučena kot angleščina. Kako torej človek živi v tem stanju? Sem optimistična in me ni sram. Ne verjamem v prevod. Verjamem v premikanje skozi to skladišče jezikovnega gradiva in pozorno poslušanje. Moja angleščina ima naglas, to je beloruska angleščina, in prostora za mojo angleščino ne ustvarjajo pisatelji iz imperialnega središča, temveč irski pisatelji, anglofonski karibski in afriški pisatelji, priseljenski pisatelji iz različnih delov sveta.
Moje angleške knjige dajejo oklep mojim beloruskim knjigam, ki bi se morale brez mojih tako imenovanih zahodnih nagrad in priznanj nenehno dokazovati v patriarhalnem, incestuoznem in do poezije ravnodušnem lokalnem okolju. Angleščina dela mojo beloruščino globalno, beloruščina pa opredeljuje mojo angleščino s svojim naglasom.«
»Moje angleške knjige dajejo oklep mojim beloruskim knjigam, ki bi se morale brez mojih tako imenovanih zahodnih nagrad in priznanj nenehno dokazovati v patriarhalnem, incestuoznem in do poezije ravnodušnem lokalnem okolju.«
V svoji poeziji veliko pišete o Belorusiji, v zgornjih verzih jo celo nagovarjate, čeprav že kar nekaj let ne živite več tam. Se pogosto vračate v Minsk? Kaj vam pomeni Belorusija in kakšen odnos imate do nje? Je življenje v tujini vplivalo na vaš pesniški izraz?
»V preteklosti sem se redno vračala, po letu 2020 pa se ne morem vrniti domov. Belorusija je po številu političnih zapornikov trenutno na šestem mestu na svetu.
Hkrati so moji družini v Belorusiji zavrnili evropske vizume, ki jih potrebujejo za odhod na ameriško veleposlaništvo na Poljskem ali v Litvi, tako da smo že več kot pet let ločeni. Toda stanje bi bilo lahko veliko slabše in za marsikoga tudi je.
Kar zadeva življenje v tujini, za umetnika ni nič bolj tradicionalnega kot živeti v tujini, še posebej za umetnika iz politično nestabilne države. V Združenih državah Amerike poučujem za poln delovni čas, kar mi jemlje večino časa za pisanje, in če bi si lahko privoščila življenje v Minsku in samo pisanje, bi to počela z veseljem.
Pesem Poskus v rodoslovju sprašuje: ‘Od kod prihajam?’ – vprašanje, ki se ponavlja skozi celotno pesem in implicitno skozi celotno knjigo. Prvič, na najbolj dobesedni ravni je to vprašanje ironično. Prihajam iz Belorusije, države, ki v predstavi sveta večine ljudi ne obstaja. Ko se usedete v taksi v Ljubljani ali Parizu ali Stockholmu ali Lagosu, ne boste slišali beloruske glasbe. Nihče od vaših prijateljev in znancev ne razmišlja o počitnicah v tej državi. Nihče od njih ne ve, kaj se tam dogaja. Ljudje so presenečeni, ko izvejo, da se mučenje v zaporih nadaljuje, da so Belorusi vsakodnevno tarča aretacij. Ljudje so presenečeni, a tudi napeti; nočejo vedeti. Ljudje radi vprašajo, od kod ste, a verjemite, nihče rad ne sliši, da ste iz Belorusije. To zavre pogovor. Drugič, to vprašanje izhaja iz kolonialne zavesti: kaj pravzaprav je Belorusija? Kaj je bilo narejeno tukaj? Kako živeti v deželi nepokopanih kosti, tišine? Tretjič, najpomembnejše: ‘Od kod prihajam?’ je sinonim za ‘Od kod te stvari v meni?’ in ‘Od kod so te stvari v ljudeh, ki so mi najbližji?’ Kaj je izvor te jeze, te osamljenosti, te tesnobe, tega občutka izgube? In četrtič, to je vprašanje nekoga, ki ga ni doma, ki je zamaknjen in se sprašuje: ‘Kam naj grem? Kaj delam tukaj?’
To je pesem o izgubi rodbine, tako družinske kot narodne, obeh značilno beloruskih, vendar je prežeta s podobami italijanske umetnosti, od neštetih upodobitev Polaganja v grob v rimskih cerkvah do številnih upodobitev Marijinega oznanjenja, ki sem jih videla v Firencah. Zbirko Glasba za umrle in od mrtvih vstale sem napisala v Rimu, kar je beloruskim bralcem očitno, drugim pa malo manj.«
___________________________________________________________________________________
Valžina Mort bo na Dnevih poezije in vina v štirih dneh nastopila štirikrat, vsak dan.
Danes, v sredo, 21. avgusta, bomo ob 18. uri na prireditvi Telo v poeziji, poezija kot telo na Vrtu Lili Novy ob sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani prisluhnili pogovoru s častnima gostjama Valžino Mort in njeno dansko kolegico Pio Tafdrup.
Jutri, 22. avgusta, bo poljski pesnik, pisatelj in prevajalec Jacek Dehnel ob 20. uri Dneve poezije in vina na Vrazovem trgu na Ptuju odprl z javnim branjem Odprtega pisma Evropi. Ob 20.30 bodo na velikem pesniškem branju nastopili Choi Young-Mi, Katie Farris, Sabine Huynh, Valžina Mort in Muanis Sinanović.
V petek bodo Dnevi poezije in vina segli še v Maribor. Ob 18. uri bosta na pesniškem posvetu v Vinski kleti Vinag sodelovala Valžina Mort in Muanis Sinanović.
V soboto ob 15:30 bosta častni gostji Valžina Mort in Pia Tafdrup zbrane v ptujskem Hotelu Mitra nagovorili še na pogovornem srečanju Od korenin do izkoreninjenosti.
Celoten festivalski program in še marsikaj je na voljo samo en klik stran: www.stihoteka.com
