Rada imam stara mesta, še vedno znam na pamet Povodnega moža od Prešerna, verjamem, da moja babi naredi najboljšo potico na svetu, denar rada spiskam za koncerte in knjige, posteljo delim s tremi mačkami, še vedno pišem razglednice, rada nosim obleke svojih prijateljev, ker imam občutek, da smo si tako bližje. Sem Julija – šestindvajsetletna milenijka, ki je pred skoraj tremi leti z nekaj truda in veliko sreče stopila z vlaka na Hlavní nádraží v Pragi. In tam ostala.
»Kako pa to, da ravno Praga?« je verjetno najpogostejše vprašanje, ko omenim, da sem svojo rodno Ljubljano zamenjala za češko prestolnico. Pa res, kako to, da ravno Praga? Ker je nepopisno lepo mesto, ki v sebi združuje bohemski cinizem, moskovski prestiž, vzhodnoevropski white trash, berlinski tehno, dunajske kavarne in moravske hospudke. Romantiko na stran, je tudi mesto z najnižjim odstotkom brezposelnih v Evropi, mesto s centralnoevropsko klimo, dobrim javnim prometom, je varno in cenovno dostopno. Je mesto z najstarejšo univerzo v centralni Evropi, ustanovljeno leta 1348, ki državljankam in državljanom Evropske unije omogoča brezplačen študij. Pa da ne bo prišlo do pomote, pred skoraj tremi leti sem se za Prago odločila zgolj iz romantičnih razlogov. O vseh ostalih sem začela razmišljati nekoliko kasneje, ko so bile izplačane zadnje štipendije in dela preko napotnice ter sem morala denar za najemnino, hrano, zdravstveno zavarovanje in ostale življenjske stroške zaslužiti s tisto čist tapravo službo. V Pragi sem jo našla hitro. Imela sem tudi malo sreče pa mi je uspelo najti takšno z nedoločenim delovnim časom, plačanim zdravstvenim in pokojninskim zavarovanjem, bolniško in dopustom. Medtem ko se jaz pritožujem nad premalo dopusta in tečnimi strankami, moji slovenski prijatelji še kar brez uspeha obiskujejo zavod za zaposlovanje. Še kar malo fušajo na črno in nabirajo dolg zaradi neplačanega zdravstvenega zavarovanja. Zato se mi vprašanja, če bom prišla nazaj, zdijo nekoliko smešna.
Pa se v Pragi res cedita med in mleko? Odgovor je zelo preprost: NE! Tudi tukaj se soočamo s problemi gentrifikacije in globalnega kapitalizma. Cene najemnin rastejo v nebo in prebivalce potiskajo na obrobje. Nekoč smešno nizke cene hrane in storitev se iz leta v leto višajo, edino pivo še vedno ostaja presenetljivo poceni (cene manikur vprašljivih vzorcev v vietnamskih all-in-one šopih, kjer ti poleg nohtov zrihtajo tudi obrvi, te zmasirajo, ribe ti pojejo odmrlo kožo na stopalih, naredijo ti poceni tatuje, zraven ti pa prodajo še malo fasunge in nekaj plastične kičarije, so se presenetljivo dvignile). Delovni dnevi so dolgi, denarja pa zaslužiš ravno toliko, da plačaš, kar je treba, in si privoščiš še ene dva konkretna petka na mesec.
In to še ni vse! Tudi, ko se naučiš jezika in sprejmeš novo kulturo, še vedno ostajaš tujka, na kar si opomnjena na vsakem koraku. Soočaš se z novimi občutji in čustvi in nemalokrat se počutiš izredno osamljeno in v glavi fantaziraš, da se bo na rodni grudi nekaj spremenilo in se boš mogoče vrnila. In spet boš vsak dan govorila slovensko in hodila na kosilo k babici in tvoji prijatelji bodo srečni in čez vikend boš lahko na hitro skočila na morje (ko živiš na Češkem, se morje zdi neskončno daleč). Pogrešaš tudi slovensko vino, svežo morsko hrano, prijazne natakarice in natakarje, neskončno posedanje na kavi ter Metelkovo in Rog (s prijateljem, ki se je po končanem doktoratu iz fizike prav tako preselil s trebuhom za kruhom v Prago, sva skovala neologizma metelkotožje in rogotožje). Ko se za krajši čas vrneš v Ljubljano, pa pogrešaš tlakovane ceste, metro, chlebičke, odlično in poceni pivo, vse nadimke, ki jih uporabljaš za svoje prijatelje in sodelavce (na Češkem nikogar ne kličejo po imenu, ki je zapisano v rojstnem listu, ampak res nikogar) ter možnost, da lahko brez problema zabluziš in je vedno nekje odprto in imaš vedno nekam it. In tako se vrtiš v krogu neskončnega pogrešanja. Upam si trditi, da je to občutje naše milenijske generacije – ves čas nekaj pogrešamo.
Praga ti hitro zleze pod kožo. Kar naenkrat tvoj spontani pozdrav postane ahoj, kupiš si mikser za smoothije, pridružiš se Facebook skupini svoje soseske (kjer entuziastično lajkaš kičaste fotke in spremljaš lokalne trače), hodiš na proteste in brez slabe vesti kateri koli dan v tednu naročiš česnečku se sýrem a pivo. Brez problema lahko igraš Tinder, ker na njem ni vseh 5 tvojih bivših in 15 drugih, ki jih prav tako poznaš, večina ljudi pa se najprej itak hoče dobiti na pivu, kar ti da šanso, da še enkrat premisliš svoje slabe odločitve. In zelo po milenijsko spoznaš nekaj novih ljudi, s katerimi lahko razviješ prijateljstva. Poleg velikih kant za smeti se pogosto najdejo zanimive knjige, pohištvo ali drugi predmeti, ki jih lahko brez sramu in slabe vesti odneseš v svoje skromno domovanje in jih uporabljaš po mili volji (moja najljubša najdba je še vedno ogromna piñata, ki zdaj krasi vrh našega hladilnika). Večere še vedno lahko preživljaš v pajzlih, v katerih se kljub prepovedi veselo kadi, skoraj nemogoče pa je najti prostor, kjer ne bosta pod mizami ležala vsaj dva psa. Sčasoma se navadiš tudi na lekcije, ki ti jih popolni neznanci odpredavajo, če narediš kaj narobe ali malo drugače, ter da so popolnoma mogoče stvari absolutno nemogoče, tudi če lepo vprašaš.
In kaj odlikuje vsakega expat-a? Dvojnost. Razprostrtost med tu in tam, med domom ena in domom dve, prilagajanje, vztrajanje in pogrešanje. Čisto vseeno je, ali smo si za svoj novi dom izbrali Češko, Nemčijo, Kitajsko ali Združene države Amerike, še vedno smo najbolj veseli, kadar nam mama pošlje paket iz Slovenije in v njem najdemo Cedevito, pašteto Argeta in tisto najboljšo potico od babi.
