Neumorna in vsestranska Maša Ogrizek, ki ustvarja tako za najmlajše kot za najstnike, tako kartonke kot stripe, slikanice, ilustrirane knjige in mladinske romane, v središče svojega novega dela, ki bi ga lahko opredelila kot krajši ilustrirani roman za mlade, postavi naslovno gospodično z monstero. To je Cecilija, ki je vrsto let delala na Centru za socialno delo in živela skromno ter rutinirano življenje, dokler je nekega dne niso odpustili in je padla v vzporedno vesolje, kjer se je luknja časa spojila z »grozečo praznino prostora«. Čeprav imamo sprva občutek, da gre za starejšo gospo, se kmalu izkaže, da gre za prijazno, a zadržano mlado žensko pri tridesetih, ki jo je strah nastopanja in se nekoliko boji otrok. To se korenito spremeni, ko se v njenem življenju znajde Vanja, otrok z ulice, ki očetu pomaga muzicirati. Ko nekega dne zagleda Cecilijo, kako iz pisarne domov tovori veliko monstero, ji namreč nemudoma priskoči na pomoč in kmalu postane stalnica v njenem domu. Vanja, zvedav, kot je, Ceciliji neumorno zastavlja vprašanja, seveda tudi o njenem delu, ob čemer se ženska zave, da pravzaprav o ljudeh, ki so vstopali v njeno pisarno, ne ve ničesar, saj v njihove zgodbe zavestno ni želela vstopiti, pač pa jih je le zabeležila v obliki skopih podatkov, ki so zapolnili tabele v njenem zvezku. Cecilija je nasploh posebna pojava, kar za like Maše Ogrizek nikakor ni nenavadno – uživa samo mrzlo hrano in uporablja le nekaj prostorov hiše, v kateri živi s težkimi spomini na pokojna starša. Vanja je tisti, ki v njeno življenje sploh vnese pravo življenje oziroma v životarjenje živost. Zasuka se namreč tako, da Vanjin oče otroka zaupa v skrb Ceciliji kar za celo poletje, kar se zgodi na železniški postaji, dobesedno med vkrcavanjem očeta na vlak za tujino, kamor gre s trebuhom za kruhom. Glede na to, da smo se doslej gibali (ali vsaj mislili, da se gibamo) v realističnih okvirih, jih tule (in še na kakšnem mestu kasneje) rahlo zapustimo, a vzemimo to kot poenostavitev, potrebno zato, da nas pisateljica brez odvečne »birokratizacije« pripelje do ključnih poudarkov svojega besedila. Seveda pa to ne pomeni, da si avtorica ne vzame časa za opise – vsekakor, a predvsem na tistih mestih, kjer s tem ustvarja nekakšno napetost oziroma pričakovanje. In še to, njeni opisi znajo biti zelo posrečeni – terasa denimo postane »majhen kos udomačene strehe« …
V teku zgodbe se pokaže tudi to, da imajo posamezna življenja vedno več plati …
Eden od omenjenih poudarkov je gotovo ta, da ista oseba lahko svoje življenje živi na različne načine in včasih za spremembo potrebuje le nekaj zunanje spodbude; Cecilija bi prav lahko ostala samotarka, a ji njen novi sostanovalec povsem spontano pokaže še drugo pot – nauči jo kuhati, spravi jo ven, med ljudi, spodbuja njeno strast do slikanja, daje pobude in ideje … Med drugim se igrata detektiva, kar pomeni, da raziskujeta usode Cecilijinih službenih »primerov« (mimogrede, tudi Vanja je bil njen primer), ki so ostali zabeleženi v njenem zvezku. Tako se denimo nekega dne pojavita na pragu Silve in njenega invalidnega očeta Jurija. Silva je »možakarica, avtomehaničarka, vse zna sama porihtati«, predvsem pa vse pove naravnost. V tej neposrednosti sta si podobna z Vanjo, ki je med drugim tudi dobro izurjen v opazovanju ljudi, kar sta mu verjetno dala prirojena radovednost in življenje oziroma »delo« na ulici, kjer je s harmoniko spremljal očeta, ko je igral cimbale. V teku zgodbe se pokaže tudi to, da imajo posamezna življenja vedno več plati – tako kot ni bilo vse slabo v Vanjinem nepredvidljivem življenju z očetom, ki je bilo pogosto bučno tudi pozno v noč (»Ko je še živel z očetom, se mu je zdelo, kot bi živel v razburljivem filmu, ko zjutraj nisi vedel, kaj oziroma koga bo prinesel večer.«), tako tudi ni idealno mirno, predvidljivo življenje s Cecilijo, ob katerem mu počasi postaja kar malo dolgčas. Ključ je torej v ravnotežju. Tudi v tem, da svojo samoto ali, bolje rečeno, samost uravnotežimo z družbo, s prijatelji. Ko se Cecilija začne odpirati življenju, ji to prinaša vedno nove ljudi, tudi bivše »primere«, torej zaznamovane z različnimi življenjskimi okoliščinami, ki pa nikakor niso ovira za pristno druženje in sodelovanje. Ko vsi skupaj združijo moči, nekdanji frizerski salon Cecilijinih staršev ponovno oživi kot večnamenski prostor: kot popravljalnica koles, čajnica, prizorišče baletnih uric, bralnega krožka in žive glasbe.
»Zunaj nevidnega risa so ostale vsakdanje težave in begave misli. Potem se ji je začela skozi konice prstov na papir precejati neka druga resničnost, ki jo je resda priklicala sama, a je imela obenem lastno voljo. In prav ta dvojnost ji je bila pri pisanju najbolj všeč: kot bi šlo za vznemirljiv ples, pri katerem je obenem vodila in bila vodena.«
Ob Vanji je Cecilija zmožna predelati čustva bolečine in pogrešanja prezgodaj umrlih staršev in prizorišče njunega (njihovega) življenja, torej frizerski salon, razprašiti in spet oživiti. Po drugi strani se s pogrešanjem sooča tudi Vanja, saj je njegova mama že nekaj časa odsotna; moža in sina je zapustila, da bi izpolnila samo sebe in se realizirala v umetnosti, kar poskuša kasneje, ko se spet pojavi, tudi pojasniti. Kaj takega je seveda skrajno težko (in bi bilo z lahkoto samostojna tema za roman, verjetno bolj za odrasle), zato je povsem naravno, da ima Vanja do svoje mame ambivalenten odnos. Roman se ob umetniškem ustvarjanju pomudi tudi ob liku pisateljice Simone, ki po spletu okoliščin prav tako najde zatočišče v Cecilijini hiši in meni, da je pisanje kot pometanje sobe: »Če preveč odlašam, se kosmi prahu zavlečejo v skrite kote.« Posrečena je tudi definicija branja, ki jo avtorica položi v Cecilijina usta: »Branje pa je, kot bi pil čaj z neznanimi ljudmi,« pa tudi opis Simoninega ustvarjalnega postopka oziroma občutka: »Zunaj nevidnega risa so ostale vsakdanje težave in begave misli. Potem se ji je začela skozi konice prstov na papir precejati neka druga resničnost, ki jo je resda priklicala sama, a je imela obenem lastno voljo. In prav ta dvojnost ji je bila pri pisanju najbolj všeč: kot bi šlo za vznemirljiv ples, pri katerem je obenem vodila in bila vodena.« S tem pa še ni konec – na koncu smo deležni še enega presenetljivega razkritja, saj se izkaže, da Vanja pravzaprav ni fant, ampak dekle. Vendar pa gre ta informacija razmeroma brez velike drame mimo ostalih likov, s čimer želi avtorica bržkone pokazati, da navsezadnje spol ne igra velike vloge, če se karakterno, in sicer eden z drugim dobro ujamemo in eden na drugega blagodejno vplivamo.
Tako kot besedilo, ki odpira marsikatero zanimivo, tudi precej zapleteno temo in ni namenjeno najmlajšim, so tudi ilustracije z opisanimi lastnostmi po mojem mnenju bližje nekoliko starejšemu bralcu, ki ne pada več na mehkobo in igrivost.
Ilustracije Eve Mlinar pogosto delujejo togo in hladno, nekako distancirano od življenjskega vrveža oziroma samozadostno kljub odsotnosti ljudi na njih, zaključeno v svoji predmetnosti, ki pa hkrati zvito priklicuje človeka, in so morda ravno takšne dobra protiutež vrveči, živi pripovedi Maše Ogrizek, v kateri je proti koncu na prizorišču vse več ljudi. Kombinacija enega in drugega je namreč dejansko zanimiva in nikakor ne deluje, kot da bi imeli pred seboj dva nekompatibilna svetova. Tako kot besedilo, ki odpira marsikatero zanimivo, tudi precej zapleteno temo in ni namenjeno najmlajšim, so tudi ilustracije z opisanimi lastnostmi po mojem mnenju bližje nekoliko starejšemu bralcu, ki ne pada več na mehkobo in igrivost, pač pa se raje posveti (domiselnim) likovnim interpretacijam zapisanega ali zgolj nakazanega. Če naj pod Gospodično z monstero torej potegnem črto, je to v prvi vrsti gotovo roman, ki slavi življenje, medsebojno sprejemanje, povezovanje in sobivanje, kar je danes, ko gre marsikaj v smeri egoizma, solerstva in tekmovalnosti, sporočilno še kako dragoceno.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
