AirBeletrina - Veliki voz (1/4)
Panorama 13. 3. 2015

Veliki voz (1/4)

Pred vami je prvi del nove kratke zgodbe Ane Schnabl, naše stalne sodelavke in zmagovalke lanskega AirBeletrininega natečaja za kratko prozo z zgodbo MDMA. Nadaljevanje Velikega voza pričakujte spet naslednji petek, 20. marca. Vsak del bo z ilustracijami opremila Eva Mlinar.

Nevrotiki ne bi smeli pripovedovati zgodb, še najmanj zgodbe svojega življenja. Nevrotiki vemo preveč in zlahka zaidemo, resnico nekega doživljaja prešijemo z analizo, pojasnili in drugim, zgolj retoričnim okrasjem. Nevrotiki ne bi bili nevrotiki, če bi zmogli biti moderno neposredni in priznati, da smo zavozili. Nikoli nam ni težko prevzeti manjšega dela odgovornosti za svoj položaj – neustrezen, nepremišljen nakup, recimo – in velikodušno razpravljati o površini svoje izjemno kalne in goste težave, vendar bo v primeru, da nas pozovete v širšo perspektivo, nastala prava štala. Kjer bi morala delovati odgovornost, imamo kot nadomestek pripravljeno brezovo vejico. Z njo se udrihamo po hrbtišču in vzklikamo o svoji krivdi in nedopustnosti te krivde, pa da si zaslužimo bodisi izgon bodisi pohabo bodisi smrt. Udrihali bomo prav do globlje, trajnejše poškodbe, ki bi zares bolela, bolela bi bolj kot poziv k odgovornosti. Ker je naša okolica načeloma zadosti nežna in dobrodušna, nam vzvode za takšne reakcije prihrani, kar seveda ne pomeni, da smo tegobe in bolečine udarca brezove vejice na kakršenkoli način odvezani. Le večjo štalo lahko naredimo, ker se med eno in drugo samopoškodbo naše sile izogibanja dovolj obnovijo, da zmorejo zasijati kot rafinerija v poltemi španske obale. Štale ne bo naredila zgolj duševno stabilna oseba, oseba, ki ima pregled nad stvarnostjo, je vkopana v zemljo in zato ve, da vsi ljudje večkrat zaribamo, razlika je le v intenzivnosti, in zato na svoje zaribanje ne gleda kot na nekaj, kar bi bilo izrazito strahotno ali na nekaj, česar si ne bo zmogla nikoli odpustiti ali nekaj, kar bi jo zaznamovalo enako kot gobavost ali gangrena. Takšna duševno stabilna oseba se bo nekaj dni zgolj slabo počutila, nato pa svoje sile usmerila v nadaljevanje projekta bivanja, ne da bi se s posebej jedkimi občutki obračala v tisti interval preteklosti, v katerem je ravnala bolj slabotno ali nespametno. Po nekaj dneh slabega počutja bi torej le zamahnila z dlanjo, se nasmejala sami sebi in se posebej vedro, skoraj optimistično ali zanosno sklonila nad delovno dokumentacijo v svoji pisarni. Največja nevrotikova bolečina, torej moja bolečina, je zato, da vem, kako se je na stvari primerno odzivati, vem tudi, kako bi moral pripovedovati svojo zgodbo, da bi obdržala vašo pozornost in proizvajala smiselne vtise , vendar se na življenjske odgovornosti kljub temu ne zmorem odzivati zložno, hkrati pa morda zares ne želim obdržati vaše pozornosti, ker bi to pomenilo, da bi me pričeli obravnavati kot enakopravnega člana družbe in bi zato od mene terjali ukrepe ali zaveze, ki jih morda ne želim zares izvrševati in bi mnogo raje doživel, kako vaša pozornost že po uvodu pripovedi usahne in bi svoje zadeve, svojo sramoto in vedenje zadržal zase, ker lahko le tako – torej, da svoje notranje razloge in vedenje zadržim zase – vzdržujem vtis, da nerazumno ravnam iz nevednosti ali globoke duševne poškodbe, ki jo je povzročilo kakšno posebej nasilno nasilje v družini ali sirotstvo.

 

Veliki voz I. Ilustrirala: Eva Mlinar

Če ste potemtakem še vedno z menoj in me poslušate, potem vam moram pojasniti, zakaj sem se odločil svojo življenjsko zgodbo ubesediti sam. V resnici se za to dejanje nisem odločil prostovoljno, temveč po napotkih določenega krožka, katerega član sem postal pred natanko enim mesecem. V tem krožku so voditelji prepričani, da se posameznik svetlobno, torej energetsko prerodi le, če si upa v svoj obstoj vmasirati iskrenost. Od vseh novih članov pričakujejo, da ti svojo življenjsko zgodbo, tisti najbolj zavožen del svoje življenjske zgodbe, delijo z naključno publiko. Z razkritjem samega sebe popolnim neznancem naj bi se človek pomiril s samim seboj oziroma, še več, se v samem sebi sprostil. Z razlago učinkov ali postopkov si ne belijo glave, zanašajo se predvsem na to, da novi člani začutimo, da je takšna pot prava in celo edino možna. Ne vem, koliko je ta pot edino prava, saj sem na pravi, avtentični poti že stal, pa mi jo je življenje zasulo.

Očividno sem na točki, ko svoj zapis preprosto moram navdati z nekaj menda odrešujoče vsebine. Zavedam se, kje so se pričele moje težave, vendar mi to zavedanje prav nič ne pomaga k priznanju, prav ta trenutek me namreč ima, da bi krivdo natrosil v naročje svojega očeta, ki naju je z mamo zapustil, ko je bilo njej štiriinštirideset, meni pa enajst let. Svojo psihološko sliko bi z navedbo očetovega odhoda nastavil izjemno učinkovito, celo vi sami bi lahko zame interpretirali posledice travmatičnih občutkov, prav nič mi ne bi bilo treba dodati, samo pomignili bi z glavo – od stoletja histeričark dalje je vsem ljudem jasno, zakaj so drugi ljudje takšni, kot so – in mi odpustili vsa moja kasnejša nesramna ravnanja, češ fant si ni mogel pomagati, ko pa je bil vendar zapuščen, zavržen, ko ga vendar lastni oče ni zadosti ljubil in spoštoval. Živemu človeku se vse zgodi, bi mi rekli in zlahka razumeli, zakaj me je mama po očetovem odhodu vzgajala permisivno in me nikoli ni opozarjala na obveznosti in dolžnosti ali mi ni na kakršenkoli drugi način postavila omejitev. Dotlej je ta fant že zadosti pretrpel, nobena mati, jasno, ne bi nad njim želela izvajati dodatnega pritiska , vsaka mati bi otroku raje dopustila, da se malo pomiri, uredi svoj notranji nered, razbija krožnike, ki jih nikoli ne pomije, loputa z vrati, za katerimi igra agresivna glasba, ne upošteva hore legalis, ker je ne more, ker je besen, v večji vodotok porine svoje čisto novo kolo, da svojim prijateljem prikaže, kakšen je pravi odnos do lastnine, vsaka mati bi v tem primeru dopustila, da njen otrok zanjo paberkuje nove in nove zahteve, saj ima do njih pravico, ker je ranjen. Tisti med vami, ki ste se kadarkoli doslej natančneje potapljali v strokovno literaturo psihološke znanosti bi oznanili še kaj več od splošnih posledic permisivne paideie, toda dovolite mi, da o bolj zakotnih posledicah tu ne razpravljam, ker bi to utegnilo kompromitirati vsa moja nadaljnja izvajanja

Z vami ne želim manipulirati, ker vsaj za danes privzemam prepričanje, da sem zmožen velikih dejanj. Povedati moram, torej, da so se moje težave pričele v drugem letniku srednje šole. To obdobje je za vsakega najstnika, ki pač že zato, ker je najstnik, ne more biti oseba, izjemno dramatično. Obstoj ga tišči na fiziološke in eksistenčne načine. Največ trpljenja mi je povzročal občutek osamljenosti. Vzrok temu je bila verjetno moja odbijajoča fiziognomija, ironična dediščina izginulega očeta. Dlake, ki bi morale takrat že intenzivno poganjati, so se zatikale nekje ob rastišču, lica so se mi votlila in naposled brazgotinila z aknami, okoli pasu se mi je začelo nabirati piflarsko salo, krmežljavo, belo, skoraj viskozno, zakrival sem ga z obledelo črnimi majicami neznanih skupin, ki sem jih naročal po internetu. Ko pravim, da je bila vzrok moje osamljenosti moja fiziognomija, morate to razumeti v širšem smislu. Ni bila namreč neposredni, pač pa posredni vzrok. Čeprav večina ljudi meni, da se druga večina ljudi do grdih ljudi vede odklanjajoče, ker jim njihovo grdoto zameri, menim, da gre tu le za napako splošne, venomer površne sodbe. Moji vrstniki bi me verjetno zlahka upoštevali kot sebi enakovrednega, če se ne bi sam sramoval svoje grdote in jo kalibriral v sovražno nastrojenost do vsakogar, s katerim sem bil v naključnem stiku. Nekaj prijaznosti sem delil s tistimi, ki so poznali prednosti uporabe odvisnega govora ali poslušali podobno glasbo kot jaz, vendar si z njimi nisem upal vzpostaviti globljega odnosa, ker sem se prav zares bal, da bi me tudi oni zapustili in zavrgli, ko bi se seznanili s konturami moje čustvene invalidnosti. Kljub temu je bilo že nekaj bežnih stikov s temi osebami, bile so natanko tri, dovolj, da sem z njimi začel kaditi travo. Če mi z njimi že ni uspelo splesti pristne čustvene vezi, potem sem si z njimi upal splesti vez iz okoliščin. Trava je bila prepričljiva okoliščina, ki ob nobeni uri dneva zase ne zahteva posebnega pojasnila ali opravičila, pri nekaterih ljudeh pa vseeno sproža globoke odpore ali moralne zadržke in prejkone velja za anti-okoliščino – ti ljudje nikakor ne bi prispeli do točke, do katere sem prispel jaz, zato o njih ni potrebno razpravljati. Do konca četrtega letnika sem za nego vzpostavljenih odnosov in kot posledico vzpostavljenih odnosov razvil pravo pravcato malo odvisnost: vsak dan sem moral pokaditi najmanj tri džojnte, prvega skoraj obvezno pred začetkom pouka, najraje ob dolgi kavi, zadnjega pa pred spanjem, vsak kadilec trave namreč ve, da je nemogoče zaspati v fazi streznitve, ko nanj koničasto legajo obrisi resničnosti, podobe zamujenih ur, če temu sploh lahko rečemo podobe in da si mora zato zagotoviti bombažno nadaljevanje bombažno otopelega dne. Trava me ni pretirano zabavala, nikoli nisem bil eden tistih odjemalcev, ki se histerično režijo foram ali vidijo pisane stvari. Ne, trava me je zgolj varno omotala, me dvignila nekam nad praznino obstoja, ki sem jo takrat doživljal precej literarno – Camus, Sartre, naposled še Roth –, z njo sem lahko lebdel in se pogrezal v čas kot v židko blato. S travo mi ni bilo treba prav nič, kot pribit sem sedel na klopci na nogometnem igrišču sredi našega naselja in opazoval migotanje sončnih žarkov v pokošeni travi. Včasih sem tudi zadet mislil mračne misli, misli o prihodnosti in svojem očetu, vendar sem si venomer lahko zvil še enega in poskrbel, da so mračne misli sublimirale v junaške načrte, velike sanjarije o uspešni karieri misleca, ki svetuje političnim strankam, včasih sem se v zadetih obetih pomembnega življenja celo naglas pogovarjal sam s seboj in se navduševal nad tem, kako pomembne bodo nekoč moje izjave in stališča, kako se bodo mladeniči zgledovali po meni in, kako bom zmogel v enem priložnostnem aforizmu združiti eksistencialno tesnobo z obljubo odrešitve in kako se bom lahko o zadevah psihologije pogovarjal s tako velikim človekom, kot je Daniel Stern, jasno sem tudi videl, kako pri dvaintridesetih letih vstanem iz svoje mehke bele postelje, sobotno jutro je, se ovijem v možato haljo – nikakor ne v svileno, verjetno kaj frotirnega -, stopim na balkon, se razgledam po prebujajočih se stanovanjih, se naposled zleknem v ležalnik ter se pod milim majskim soncem posvetim recenziji monografije svojega kolega z oddelka za klinično psihologijo.

Sanjarjenje mojstri otroško domišljijo, boste rekli, toda vedeti morate, da je to zares največ, kar sem v svojem življenju izmojstril in pa tudi, da v tistem obdobju formalno nisem bil več otrok, temveč sem prehajal v pomembno obdobje adolescence, iz katerega večina zemljanov izide poraženih. Vzhajajoči odvisnosti navkljub mi je uspelo zbrati toliko motivacije, da sem se vpisal na študij psihologije, vselej ali najmanj od očetovega odhoda dalje je bila to moja velika ljubezen, čeprav se ni najbolje prilegala moji že precej trdovratni mizantropiji. Morda sploh ni šlo za psihologijo, temveč za evgeniko. Šalo na stran – s po tedaj že petimi džojnti na dan se mi je uspelo prebiti skozi maturo, za katero sem bil opremljen izključno s precej gigantističnimi stališči, da sem pametnejši od svojih profesorjev in me zato ne morejo zlomiti na ulomkih ali na zgodovini naturalistične književnosti – kaj razen Zolaja si je sploh vredno zapomniti –, veliko zaščite pa mi je naklonila tudi upehana mati, prepričana, da sem zlat otrok z zlato prihodnostjo. Kuhala mi je nadvse zdrava zelena kosila, ki naj bi nahranila moje možgane, vanje dovedla kisik in ostalo, kar je v luči tega, da sem bil večino časa zadeto dehidriran pravzaprav zelo smešno.

Prvo leto fakultete sem prekinil dve prijateljski vezi, ohranil pa eno, saj se je dekle iz našega priložnostnega nexusa vpisalo na isto fakulteto kot jaz. S svojo prakso osvobajanja sva zgledno nadaljevala, vsako jutro sva se srečala v lokalu, kjer nama je benevolentni lastnik s svojim zlatim vžigalnikom prižigal džojnte, ki so ugašali v jesenski, zimski, pomladni, celo v poletni vlagi. V svojih jutrih sva se izurila na nož, kar pomeni, da sva se v primeru, ko je eden od naju zbolel ali pa se je zares moral zadržati pri zobozdravniku, oddaji urina in blata ali pa je preprosto zaspal, pričela obnašati brezglavo. Namesto da bi po dveh jutranjih džojntih plapolala na predavanjih, sva tavala po mestu, v skrbeh, da se je morda neko obdobje ZARES zaključilo in bo bodisi potrebno s tem življenjskim slogom prekiniti ali pa se zaradi okoliščin povezati s kom drugim, toda midva s tem življenjskim slogom nisva hotela prekiniti, niti se nisva želela povezovati z nikomer drugim, saj novosti nikakor ne morejo nadomestiti tovrstne primarne vezi iz okoliščin, ki se je oblikovala v najbolj razbolelih najstniških letih. To je bil čas, ko je trava izgubljala svoj sanjaški naboj, na njegovo mesto se je priplazila paranoja; zelo hudo je, kadar se nameniš odvisnika od marihuane kakor črička izbezati iz luknjice in z njim početi nekaj, česar sploh ni vajen, ga recimo pripraviti, da se sprehodi po slamici ali pa jo nosi na hrbtu ali pa celo, da na hrbtu nosi več slamic. Takšen odvisnik bo izjemno prizadet, če bi se mu podrla dnevna rutina – večina ima seveda prav, ko meni, da takšen odvisnik ne pozna zahtev časovnice, zato si dovoliti spati in zaspati kadarkoli -, zelo visoko vrednoti vse dejavnosti, ki so, vedno iste, navedene na seznamu nujnih dnevnih opravil. Tovrsten seznam skoraj nikoli ne zagotavlja materialne podlage njegovi eksistenci, ampak vrši zgolj in izključno njeno dodano vrednost.

Moji in Mančini dnevi so se tako sukali okoli istih ključnih zahtev: eden do dva jutranja džojnta v baru AvtoMoto Zveza za fakulteto ter obisk, morda zgolj ogled jutranjih predavanj, saj je bilo po pokajenem džojntu včasih izjemno težko spremljati zahtevnejše vsebine. Med predavanji sva obvezno pokadila še dva do tri džojnte, najhuje je bilo ob sredah, ko sva imela med dopoldanskimi in popoldanskimi predavanji štiriurni razmik, ki sva ga vsakokrat premoščala hašišarsko temeljito, na bankinah mestne reke ali drugje, odvisno od sezone pač. Povedati sva si še vedno imela strašno veliko, glede na skupaj preživeti čas pravzaprav nenavadno veliko, zato sem v nekem trenutku začutil, da imam to dekle pravzaprav rad in bi z njo želel imeti tudi spolne odnose in me v resnici zanima, kakšna je videti gola, ko torej ne nosi svojih barvno komajda usklajenih oblačil iz bombaža, največ viskoze. V tistem obdobju, ob prehodu iz prvega v drugi letnik, ki sem ga uspel opraviti zgolj zato, ker mi je takrat zadetemu še ustrezalo brati, sem Manci pričel prikrito dvoriti. Dotlej še nisem imel dekleta, zato mi zadeve Erosa niso predstavljale kaj dosti, vedel sem, kako približno naj bi z žensko govoril med spolnim odnosom, s čimer sem se srečal v pornografskih filmih, nisem pa vedel, kako naj bi z njo komuniciral pred spolnim odnosom, torej da bi do spolnega odnosa tudi zares prišlo. Dotlej je bilo največ, kar sem v zadevah erotike dosegel to, da sem v srednji šoli masturbiral na sekundarne spolne znake dozorevajočih sošolk in se enkrat zaljubil v malo metalko s prišpičenimi nohti, ki je v tretjem letniku izginila s prizorišča, šušljajo se je, da so jo starši premestili v drug šolski center, ker je na naši šoli zanosila z dijakom iz zadnjega letnika, ki je imel poleg slabih manir tudi klamidijo.