AirBeletrina - Veliki voz (2/4)
Panorama 20. 3. 2015

Veliki voz (2/4)

Pred vami je drugi del nove kratke zgodbe Ane Schnabl, naše stalne sodelavke in zmagovalke lanskega AirBeletrininega natečaja za kratko prozo z zgodbo MDMA. Nadaljevanje Velikega voza pričakujte spet naslednji petek, 27. marca. Vsak del bo z ilustracijami opremila Eva Mlinar.

Manci sem dvoril tako, da sem ji enkrat tedensko zvil džojnt iz najboljše trave na trgu, sijajne spominčice, potrudil pa sem se tudi, da sem na poetičen način komentiral njeno telo.

Nekoč je bilo njeno telo namreč izjemno lepo. Imela je dolge, skoraj bele, goste lase, ki si jih je v svojih težjih čustvenih obdobjih, kar je bilo pravzaprav vseskozi,spletala v debelo kito, venomer ovito z isto belo gumico. V odnosu do te gumice se je vedla obsesivno, je treba priznati. Nikoli ni razvila obsesije v odnosu do obrazne kozmetike, kot jo razvije večina deklet in žena, pa je imela vseeno gladko, stekleno čisto kožo. Njene dlani so bile prosojne, roke in noge vitičaste, njen trebuh pa je bil prekrit z nekakšno otroško maščobo, ki se je zvesto tresla, kadar se je smejala ali hlipala. Čeprav je pokadila nedopustno veliko trave, nikoli ni razvila mančijev, začuda sploh ni marala sladkarij, nikoli ni poročala o tem, da bi ji padel cuker, ampak si je na ponev raje vrgla goveji zrezek in čezenj še nekaj pelatov. To se je naučila od očeta, mi je zagotavljala. Kljub džojntom in mesu je bila vseeno vitka in krepka, če odmislimo plast otroškega sala, ki se je oklepala njenega trebuha. Poročati moram tudi o njenem obrazu: njene oči so temno zelene z rjavimi pegicami, včasih, kadar sem bil pretirano omamljen, se mi je zdelo, da pegice po njeni šarenici plešejo in se mi je zato lahko zdela malodane htonična, kakor se reče. Njene dolge trepalnice so zlepljene, vsak pramen raste v svojo smer, podobno neenovito, kakor se razvija njena duša. Njen nos pravzaprav ni nič posebnega, nos sam na sebi ni nič posebnega, ker je edini organ obraza, ki je videti kot organ, zastavljen je povsem funkcionalno, nima estetske komponente, kakršno pridajamo očem ali ustom.

Mančina usta sem si želel poljubiti približno osem mesecev prej, preden se je zares zgodilo – da se bo zgodilo, nisem verjel, ker sem nenazadnje že od nekdaj precej neprivlačen, toda očitno je bilo za to, da ji moja fiziognomija ni povzročala preglavic, zadosti, da sem prodrl skozi nekaj krogov bližine in jo spremljal skozi težja čustvena obdobja. Ne morem trditi, da nisem na ugoden razplet upal že pred leti, ko sva se spoznala. V gostoti splošne najstniške pohote in potrebe po ljubezni mi je že morala dišati, vendar tega vse do drugega letnika fakultete nisem nadeval z odličnimi pomeni.

Ne vem, koliko je smiselno poročati o najinem prvem spolnem odnosu, ne zdi se mi prav zares okusno, ne le zato, ker ni bilo tako okusno, kot sem si želel, temveč tudi, ker sem imel od nekdaj zadržke do uporabljanja različnih besed za vagino. Nisem posebej inhibiran posameznik, zdi se mi le, da jezik ob različicah besede za vagino venomer žalostno odpove. Seveda bi lahko opis najine prve spolne izkušnje – tudi jaz sem bil za Manco namreč prvi spolni partner – naphal z drugimi besedami in se tegobam v celoti izognil, vendar me opisovanje s premestitvami nikakor ne bi veselilo. Povem lahko le, da sva bila sijajno zadeta in da se je zgodilo na prvi jesenski dan, kar daje tej izkušnji posebno simbolično vrednost. Do prelomnega dogodka je, kakopak, vodila uporaba erotičnega izrazja z ljubim te (z njene strani) in z rad te imam (z moje strani). Tej asimetriji nisva posvečala posebne pozornosti, osredotočiti se je bilo treba na telesne aktivnosti, kar je za odvisnika od marihuane praviloma težavna naloga.

Po zveličavnem prvič sva potrebovala štiri mesece, da sva ob izdatni finančni pomoči staršev samohranilcev najela garsonjero v centru mesta, opremljeno s polburžoaznim pohištvom, pol-les-pol-aluminij; še posebej izbrano neizbrana se nama je zdela steklena klubska mizica s podstavkom iz orjaškega posrebrenega delfina. Nad tisto mizico sva zvijala džojnte, nanjo odlagala kavo in tople škatle pic, krožnike, knjige, kondome in druge priložnostne predmete. Po določenem času sva pričela živeti v veliki svinjariji, kot se je nekoč izrazila moja mati. Stanovanjca nisva več redno zapuščala, premori med enim in drugim obiskom fakultete so postajali vse daljši in daljši, res si nisva mogla pomagati, ko pa sva s svojo odvisnostjo od marihuane zvezala še spolne užitke. Jaz sem zlagoma celo prenehal brati in jo začel snubiti z ogledom televizijskih serij, novimi vodniki po krajini eksistence. Prav imate, ko sumite, da sva bila resnično globoko zaljubljena in si scela predana, prav imate tudi, če menite, da se tega ni treba sramovati, niti ko zaradi tako močnih in vseprežemajočih čustev zastaja življenjski ali duhovni ali splošni zrelostni razvoj, povsem običajno je, da se človek, ko je resnično zaljubljen, za nekaj časa nasloni zgolj na svoje občutke sreče in ne naredi kaj dosti. S tem sem se sam popolnoma pomiril in me nikakor ni zmotilo, ko nisem naredil drugega letnika in mi je mama prvič v življenju zagrozila s finančno sankcijo, saj se je menda počutila kot upravnica slabe investicije, torej izkoriščano in pretentano. Z Manco mi je bilo neznansko lepo, zibala sva se v predvidljivem izogibanju, dan enak dnevu, čisto tako, kot sem si vedno želel, da bi bilo, čas s tečajev, prostor nepomemben, trave in denarja na pretek.

 

Veliki voz II. Ilustrirala: Eva Mlinar

Minilo je leto, ne da bi se spremenilo kaj dosti razen tega, da se je Manca zares nekoliko zredila, verjetno je njen starajoči se organizem popustil pod težo pancete, govejih zrezkov in pic. To me je prvič v življenju navdalo s strahom pred smrtjo in propadom, zato sem ure in ure preždel pred računalniškim zaslonom in bral poročila o grozoviti civilizacijski pogubi, sladkor, bela moka, alkohol, kava, genetsko predelana živila, sladkane pijače, sevanje, insomnija, rak-rak-rak, pretresljive informacije pa sem bil prisiljen zdraviti z veliko količino trave, s katero sem za droben čas utišal motnje, do informacij pa zavzel raziskujoče stališče. Manci sem o svojih izsledkih vztrajno poročal, vendar me je vedno znova obtožila, da ji skušam po ovinku povedati le to, da je debela in da bi morala, če želi, da razmerje obdrživa, shujšati. Na tem mestu tega suma ne bi želel ovreči, najbrž je imela prav, navsezadnje je moj psihološki ustroj, zlizan od zlorabe marihuane, res dobro razumela. Za razliko od večine je poznala razsežnosti mojih manipulativnih ravnanj, ne da bi me zato kadarkoli obsojala. Manca mi je bila s tega vidika namreč srhljivo podobna, včasih sva se tolažila, da je to križ enostarševskih družin, manever prilagoditve in preživetja; ker mi je bila potemtakem podobna, se na moje insinuacije ni odzvala z odkritim uporom, iz rokava ni privlekla vse pojasnjujočega argumenta o hormonskih nihanjih ženskega telesa, o nepredvidljivosti, o tem, da je salo pravzaprav lepo in da so tudi velike punce pravzaprav lepe. Ne, Manca se je na mojo paranojo odzvala brezsramno maščevalno. Potem ko se je nekega marčevskega večera vrnila domov z novim, petgramskim zavojčkom spominčice, je naznanila – zares nisem mogel verjeti svojim ušesom, počutil sem se, kot bi me polila s kislino, me kastrirala, mi penis prišila na moda, mi izpulila lase, po kitajsko pustila name kapljati vodo, zadeva je bila nadvse dramatična –, da si bo poiskala študentsko zaposlitev in se po zablodelem času vrnila na fakulteto, ker je bila prepričana, da jo z diplomo iz francoščine in francoske književnosti čaka lepša prihodnost od tiste, ki se ji je nastavljala v danem trenutku, naznanila je, da si težko zamišlja, da bi še nekaj časa dan za dnem zadeto strmela v posrebrenega delfina, in me prepričevala, da si je sezono nove serije morda bolje dovajati postopoma, kot pa spustiti rolete in jo použiti v enem dnevu, do preklopitve na vegetativni modus. Živo se spominjam, kako je z rokami v bokih stala pred menoj, v dlani pa stiskala ljubljeni in pogrešani zavojček marihuane. Skorajda sem jo nehal poslušati, ko je dalje razpredala o svojih nastajajočih hemeroidih, sramu in krivdi, želel sem si, da bi me prenehala zastraševati in mi izročila oboževani zavojček, da bi ga razdrl, nadrobil kosme marihuane, jih zvil v cigareto s tobakom, jo prijel čez rame in bi se skupaj naslonila na odrgnjen, po humusu dehteč kavč-posteljo, ki je v resnici večino časa ležal razprt v posteljo, ker se mi dejansko ni splačalo, da bi ga sestavljal v sedežni položaj; skoraj sem jo že popolnoma izklopil, vendar me je presenetila še z neposrednim nagovorom, mnenjem namreč, da bi si moral tudi jaz poiskati študentsko delo in nadaljevati študij, saj sem nekje pod videzom klateža še vedno izjemno nadarjena oseba, lahko bi bil vrhunski psiholog, vendar bi moral tudi jaz prenehati kaditi travo, tako zares in za vedno in v celoti bi se ji moral odreči, še več, preiskati bi moral, zakaj sem jo sploh začel intenzivno zlorabljati, kot bodoči vrhunski psiholog bi moral tudi samemu sebi pogledati pod ruševje, ruševine ali pod peruti in iz svoje aktivne zavesti odstraniti obrazec, ki me je naredil odvisnika.

Najino skupno življenje je na tisti daljni marčevski večer ušlo izpod nadzora. Zatem sem se kujal približno mesec dni in Manci, ki si je medtem že uredila službo v kavarni v centru mesta in se pospešeno pripravljala na izpit iz Francoske fonetike II, ob vsaki priliki navrgel, kako mi je žal, da sva prispela do te točke, da sem jo razočaral s svojo šibkostjo, da bi bilo bolje, da me zapusti, ker si življenja z njo ne zaslužim, ker si nasploh ne zaslužim življenja v skupnosti, kar mi je bilo prikazano že v zgodnjem otroštvu in iz tega ciklusa nikakor ne bi mogel izstopiti drugače kot z magičnimi ali junaškimi močmi, junak pa nisem, ampak sem navaden lolek, ki pokadi preveč trave. Samoobtožbe sem včasih pospremil še s paničnim jokom in hlipanjem, kar je za odvisnike od marihuane neznačilno, saj smo za spuščanje vode navadno preveč dehidrirani, pred spanjem sem ji prišepetaval, da si bom poiskal službo, da bova lahko, če bo z menoj imela še malo potrpljenja – razumeti mora namreč, da sem globoko razbolel in bom potreboval nekaj časa, da se obnovim v polni moči –, zapustila stanovanje z orjaškimi izdelki iz aluminija. Manca je z mano in mojim skelenjem ravnala izjemno nežno, nad menoj ni hotela izvajati pritiska, v resnici ga niti ni mogla, saj je večino časa ni bilo doma, da bi videla, kako z žepnino, ki mi jo je v dobri veri, da bom postal odgovorna oseba, nakazovala mama, kupujem miniaturne zavojčke marihuane in jih iz obzirnosti do nje ne odpiram v stanovanju, temveč si džojnte hodim pripravljat za visoki socialistični blok, sam samcat med lokalnimi brezvezniki z nedokončanimi srednjimi šolami in rokami v žepih. Če bi vedela, da o njenem urniku ne poizvedujem zato, ker bi ji ob povratku domov želel postreči s kosilom in jo nekoliko pocrkljati, temveč zlasti zato, da bi lahko ustrezno potvoril scenografijo svojega novega redoljubnega in v odraslost uprtega načina bivanja, bi bila besna. Vsekakor sem vsak dan poskrbel, da je imela kaj jesti – proračun za hrano je pritekal iz njenega zaslužka, zato sem moral uvidevno paziti, da ga nisem zapravil za neustrezna živila, redno sem jo razveseljeval s sramežljivo zelenjavo lokalnega albanskega prodajalca –, garsonjero sem zračil ob vsakem vremenu, vsaka nezaposlena ali neaktivna oseba namreč ve, da prične telo nezaposlene ali neaktivne osebe oddajati trpek, tudi kisel telesni vonj, izjemno odbijajoč za tiste, ki so zaposleni in aktivni, poleg tega pa sem pred njenim prihodom poustvaril še videz t. i. delovne mize: na mizi sem razprl zvezek in knjigo, čeznju pometal različne kemične svinčnike, verjetno prvi dostojen nakup v letih študentskega življenja, grafitne svinčnike in ob zvezek položil tudi radirko, čeprav bi lahko Manca, če bi bila pozornejša, ugotovila, da radirka tam nima kaj iskati, saj je bilo vse zabeleženo s kemičnim svinčnikom rdeče barve. Ugotovila bi tudi, da v zvezkih ne piše nič smiselnega, večinoma je šlo za zvezke iz prvega letnika fakultete, v katere sem komaj kdaj zapisal predavano snov, se je pa v njih znašla pripoved o Hansovem malem lulčku, povzeta nekako po Freudu in dopolnjena z veliko psihedeličnega futurizma. Precej obskurne zadeve, h katerim se nisem rad vračal niti tedaj. Ob asortiman predmetov sem običajno postavil še prenosni računalnik ter odprl zavihke Zavoda za zaposlovanje, Študentskega servisa in kakšnega priložnostnega umetniškega natečaja, da bi Manco navdal z vero v moj prebujajoči se umetniški zanos in motivacijo.

Lagal in pretvarjal sem se potemtakem, da se Manci kanim pridružiti v zadevah odraščanja, kar sem uspel početi precej dolgo. Morda tega še ne veste, toda navadno so tesne emocionalne vezi leglo različnih oblik psihičnega omogočanja, temu bi stilizirano lahko rekli samoizpolnjujoča se prerokba: vaš partner je naselil slab vedenjski, mišljenjski ali ravnanjski vzorec in vi si želite ta vzorec spremeniti, toda vaš slab mišljenjski in vedenjski vzorec je ravno v tem, da napak doživljate zakonitosti odnosov in zato bodisi nočete od drugega ničesar zahtevati ali vanj posegati, bodisi jemljete nase tegobe drugega človeka, se z njim zlivate in ga pomilujete, bodisi ste z njim ali z njo – kar je najbolj pogosto in najmračnejše – le zato, ker vas ob misli na samost spreletava srh in zato, namesto da bi povedali kaj resničnega, svojega partnerja nadlegujete z dislociranimi, trikrat zavihanimi očitki. Raje disfunkcionalnost kot tiranija samosti, torej. Manca me je kljub temu, da je po šestih mesecih spregledala mojo navihano igrico vidiš-me-ne-vidiš-me, ki sem jo obvezno pospremil z lažno obnovo propadlega razgovora za lažno službo – obnove sem vedno skoval sveže zadet, saj so se mi takrat stvari povezovale na najbolj prostorne načine –, še vedno trpela v svoji drugi renesansi (drugi, v kolikor je bila prva renesansa razmerje z menoj), iz razlogov, ki sem jih že pojasnil. Nisem popolnoma prepričan, ali je vedela tudi, da se še vedno pogosto zakajam, saj sem uporabljal kvalitetne raztopine za lajšanje težav z beločnico, v svojih ustvarjalnih trenutkih pa sem dognal še, koliko sline pravzaprav proizvajajo agrumi in citrusi, kadar jih použivaš neposredno. Presežne nakupe pomaranč, limon in grenivk sem zlahka zakrinkal v nov prehrambni program ter s prekomernim konzumom očaral tudi Manco.

Ne bi rad dolgovezil o Mančini vznikajoči pasivni agresiji (zapustiti me pač, kot sem že nakazal, ni zmogla) in svojem nezavzetem branjenju, nezavzetem zlasti zato, ker trava svojim uporabnikom pobere dobršen del volje za pristno komunikacijo, in le kaj je bolj pristnega od vročekrvnega partnerskega konflikta. Rad bi spregovoril o najinem spolnem življenju iz časa tik pred prebojem Velike Travme. Verjetno si lahko zamišljate, da vse skupaj ni bilo kaj prida, po treh letih skupnega življenja sem se večinoma zadovoljeval manualno, moji izlivi so bili bolj želatinasti kot običajno in na internetu nisem uspel potrditi, ali to nakazuje neplodnost ali izjemno visoko plodnost. Kakorkoli, enkrat na mesec se je najin kavč-postelja le prelevil v dobri stari lovebed in Manca je začudena vedno znova ugotovila, da sem kljub splošni neodgovornosti prekleto odgovoren do njenih erogenih točk, da sem, ergo, izjemno dober ljubimec, to bi morala početi pogosteje, mi je pravila, jaz pa sem le modro molčal, saj zadeva navsezadnje ni bila odvisna od mene, ki sem bil na razpolago ves čas. Pravzaprav sem bil zadovoljen in vesel, da me je trava ohranila voljnega vsaj za to zvrst komunikacije, nekaterim odvisnikom se zgodi, da so erotizirani približno tako intenzivno kot suh kruh, kar bi mene ubilo. Jasno je, da je trava namenjena povzdigovanju čutnih užitkov, kot so hranjenje, spanje in seks, v kolikor nič od tega ne pomeni prevelikega napora; zato pa halo pica in kavč-postelja in punca, ki vedno pride na tvoj dom.

Stvar se je nekega, zopet marčevskega popoldneva kolosalno zapletla. Manca se je vrnila iz službe ali fakultete – omeniti moram, da je bila tedaj že na poti do magisterija in mi je rada navrgla, da jo prijateljice vseskozi zaslišujejo, zakaj hudiča živi z zamaščenim lenuhom – in ni zavila proti kuhinji, kjer si je običajno pogrela eno od sedmih jedi, ki sem jih znal pripraviti, temveč neposredno v kopalnico. V normalnih okoliščinah bi se partnerja ob prvem srečanju danega dne toplo pozdravila, se poljubila, objela bi se in bi, ko bi zapuščala objem, skušala izvohati, kako se drugi partner počuti, skušala bi določiti izraz njegovega obraza in oceniti raven partnerjeve energije, se za trenutek vživela v njegov položaj, vse to docela neverbalno, intuitivno menda, nakar bi pričela komunicirati še jezikovno in si sporočila poglavitne točke dneva. Za naju z Manco to tedaj sicer ni bilo običajno, dvomim pa tudi, da si sploh kateri živi par postelje na opisani sočutni način, mar ne drži vendar, da sta najmočnejši kozmični sili, četudi povsem nespametni, navada in navezanost, ki ‘pozdravljen, dragi’ zamenjata z ‘živjo, kaj spet nisi pospravil včerajšnje posode’, ‘noro rad bi te položil prav tu, na tej vlažni slami’ pa počasi potisneta proti območju ‘kaj, če bi ugasnil luč, ker mi nabija direktno v oči in sploh ne vem, kaj se dogaja’? Preveč ljudi preveč pričakuje in zato ob sklenitvi partnerstev odplaknejo sume, da cela zadeva ne bo bleščava in trdna prav ves čas, in si zamišljajo, da so njihova ljubezenska čustva preprosto preveč izbrana, da bi si jih čas drznil načeti na razne prostaške načine, na primer s fantaziranjem o genitalijah ali zadnjih plateh drugih oseb ali s serijskimi občutki zdolgočasenosti ali odpora ali naveličanosti, vsi ti ljudje v žaru ljubezni pozabijo, da je ljubezen resda izjemna razstava, vendar zgolj začasna razstava, za katero smo plačali precej visoko ceno, dobili pa paket bridkih spominov in katalog čednih prizorov s pojasnili.

Skratka, verjetno ste opazili, da sem pričel zavlačevati in okolišiti. Osupnil in zamotil bi vas rad z modrostjo o naravi odnosov, do katere sem se dokopal še pred svojim tridesetim rojstnim dnem, da bi mi kasneje lažje odpustili oziroma da bi lažje razumeli naravo moje odločitve. Naučil sem se namreč, da je vsaki neumnosti dobro vdahniti nekaj konceptualne ali pač eksistencialne ali humorne ali celo umetniške črte, saj to neumnost kozmetično popravi. Včasih je popravek tako temeljit, da je izvorno neumnost ali zlobo nemogoče izslediti, avtor popravka pa na račun lastne premišljenosti, ki je v resnici preračunljivost in (zopet) zloba, požanje salve občudovanja. Zavlačujem zato, ker moram oznaniti, da sem osebo, ki naj bi jo imel domnevno rad ali pa naj bi me zanjo najmanj skrbelo, pustil na cedilu v ključnem trenutku njenega (najinega skupnega) življenja. Oznaniti moram torej, da mi najstniško butanje z vrati, v očeta usmerjeni bes, gnev, žalost in razočaranje niso preprečili, da ne bi že zelo zgodaj obnovil prastarega obredja pizdunstva. Oznaniti moram, da ti videnje in osebna prizadetost en drek pomagata. Naj se potemtakem vrnem k prizoru, v katerem Manca završi skozi vrata kopalnice in jih za seboj glasno zaloputne. Njen bučni prihod me je povsem iztiril, po urah spokoja do trdega treska nisem mogel ostati ravnodušen, zato sem vstal in se postavil pred vrata kopalnice, da bi Manco opozoril na to, kako nelagodno mi je, kadar je glasna. Slišal sem, da urinira, zato sem menil, da je hrupno ravnala zgolj iz objestnosti, ne pa iz potrebe – v čem je prava psihološka razlika, je v takšnih primerih nemogoče oceniti, saj je tudi objestnost navsezadnje izraz nečesa večkrat premeščenega in si zato najverjetneje zasluži previdno obravnavo. Kakorkoli, stal sem pred vrati in ji očital razne zadeve – navedel sem tudi pridržek o premestitvah –, na kar pa se sploh ni odzvala, potem ko je prenehala urinirati, in urinirala je izjemno dolgo, je kopalnico zajela pogrebna tišina, torej takšna nekako napeta, pričakujoča tišina, kot se na pogrebih pogosto dozdeva, da pa bo zdaj zdaj pogreba konec in bo mrtvec psihedelično skočil iz rakve, zaplesal in naznanil, da se je želel samo pošaliti in da je smrtna resnoba popolnoma odveč. Nekaj minut je trajalo, preden sem zaslišal rezek, polglasen vdih, vdih nekdanje verižne kadilke, ki mu je sledila povodenj iz straniščnega kotlička, klasičen civilizacijski zvok, najbolj zmagovalen med vsemi, tik preden pa je pretekla vsa voda, je Manca s topim glasom, z glasom nekoga, ki je v desetih kopalničnih minutah prešel deset različnih emocionalnih stanj, vselej podprtih z upanjem, izgovorila dve besedi, besedi, ki se morata zaradi svoje rušilne moči osamosvojiti v premi govor: »Noseča sem.«