AirBeletrina - Veliki voz (3/4)
Panorama 27. 3. 2015

Veliki voz (3/4)

Pred vami je tretji del nove kratke zgodbe Ane Schnabl, naše stalne sodelavke in zmagovalke lanskega AirBeletrininega natečaja za kratko prozo z zgodbo MDMA. Nadaljevanje in zaključek Velikega voza pričakujte naslednji petek, 3. aprila. Vsak del bo z ilustracijami opremila Eva Mlinar.

Da se človeku življenje lahko spremeni izjemno hitro, se zave šele potem, ko se mu zares spremeni zelo hitro – spi z neznancem in faše klamidijo, prevara zakonca in faše zakonsko nesrečo, svoje prihranke vloži v spletno prevaro –, dotlej pač potek svojega življenja načrtuje v skladu z dejstvom, da še ima nogi, s katerima lahko hodi, in da še ima partnerico, s katero ima lahko relativno nezavezujoče spolne odnose. Kljub temu torej, da se je nekaj očividno zgodilo, je bil prvi občutek globoko v mojem želodcu le, da se moje življenje lahko usodnostno spremeni, če ne bom primerno ukrepal, da imam torej jaz na voljo sredstva, s katerimi bom kolesje zanositve zavrtel nazaj, saj bi zanositev pomenila konec koncev konec mojega življenja, skrbno nastavljenega in izdelanega življenja udobja in številnih ugodij, ki si jih znam priskrbeti skoraj sam, ob skromni pomoči razpečevalca mamil, življenja, v katerem se ne pokoravam nobeni višji sili, ne kapitalu, ne religiji, ne ideologiji, ne medijem. Konec bi bilo mojega popolnega, uporabniku scela prilagojenega življenja, v katerem občečloveške kategorije cepajo kot muhe, le kdo potrebuje toliko zanemarljivih skrbi, računi, pa trošenje, pa streha nad glavo, pa kariera, pa naposled pokojnina, pa dom, pa vrt in zdravstvo, če pa se mora posameznik vendar zgolj udomačiti v danem trenutku, nadrobiti nekaj trave, polizati bel, gost papir in ga zlepiti skupaj, se sprostiti v trajnem naporu biti živ in po vsem trpljenju biti malo mrtev, mrtev čisto malo, ravno toliko, da vse zahteve časa švistnejo mimo in te ne opazijo, vsi tisti računi, pa trošenje, pa streha, pa kariera, pa vrt in zdravstvo za nosečo ženo; moje življenje je bilo treba ohraniti samemu sebi podobno in v tej podobnosti ni bilo mesta za male kričače, ki name polagajo pričakovanja o svojih boljših življenjih in odraslostih, naj prosijo koga drugega, jaz nimam nič s tem in ne želim imeti nič s tem, moja projekcija prihodnosti je bila izključno projekcija sedanjosti, briljantna konstelacija, krepka skoraj toliko kot veliki voz; pa vas vprašam, ali je kdo kdaj od velikega voza zahteval naj ne bo veliki voz, naj recimo postane zmaj, saj je zmaj mogočnejše ozvezdje, bolj kompleksno in samosvoje ozvezdje, tako prekleto samosvoje, da ga nekateri niti spoznati ne morejo, medtem ko je veliki voz enostavno in prepoznavno ozvezdje, ki se ga na oko lahko privadijo prepoznati celo šestletni otroci s povprečnim vidom? Ne, nikoli, od velikega voza nikoli nihče ni pričakoval spremembe, saj vedo, da je veliki voz v sebi temeljno pomirjen, nikamor se ne bo premaknil, ker je samega sebe vsebinsko in oblikovno že maksimiziral, vsi to vemo in vsi ga priznavamo in vsi veliki voz vsebinsko in oblikovno spoštujemo, nikomur ni odveč, da sestoji iz majhnega števila postavk, tak pač je, preprost. Preprost, a prepoznaven.

Veliki voz III. Ilustrirala: Eva Mlinar.

Ker so mi po črevesju rile tovrstne gliste, sem Manci kar skozi vrata omenil, da lahko splavi, da postopek menda ni tako grozljiv in škodljiv, kot poročajo na spletnih forumih, vzame slabo uro, potem pa malo spiš in nekaj dni krvaveč počivaš, pa kakšen mesec se ne smeš ukvarjati s športom, skakanje najbrž ni dobro za ranjena rodila, nakar lahko nadaljuješ po starem. Informacije o splavu sem izlegel tako hitro in tako nenadejano, da se Manca nanje sploh ni uspela odzvati, nasprotno, zdelo se je, da se sploh ne bo odzvala, da je nikoli ne bo ven, da bo ostala prisesana na straniščno školjko ali umivalnik ali polico pod oknom – ne vem točno, kje in v kakšnem položaju je bila –, da me bo pustila v negotovosti v večnost razvlečene tišine, da se zadeva nikoli ne bo zaključila, ne z zatrtjem nosečnosti ne s porodom, z ničemer zares. Da bi se razbremenil, sem ji dalje prigovarjal, kako žal mi je, da bo morala skozi to, pokazati sem ji želel, kako zelo se zavedam razsežnosti sitnosti, ki jih splav prinese, vsi zoprni, nesočutni zdravniki in obsojajoče medicinske sestre krščanske provenience, pa vonj po kloroformu in postanem urinu, pa grdo pobeljene stene ginekoloških oddelkov, pa starejše ženske, ki so svojo ženskost izgubile na račun nepreverjenih kontracepcijskih tablet ali HPV-ja, pa nerodna bolniška halja, neprimerna za vitke, sramežljive posameznice z majhnimi prsmi, ki po lisičje kukajo v svet skozi ohlapne razporke; potrudil sem se, da sem sitnosti opisal karseda plastično in razvejano, na koncu pa dodal še, da je vsemu navkljub splav edina mogoča izbira, da bi druga možnost, torej rojstvo otroka, vse nas gladko in kratko pogubila, saj otroka v svojih življenjih nimava kam vtakniti, in ker ga ne bi imela kam vtakniti, ga ne bi zmogla ljubiti. Recimo, da pomanjkanje ljubezni še ni tako izjemen problem, sem ji govoril, bi pa izjemen problem postalo otrokovo materialno pomanjkanje, otroka ne bi zmogla preskrbeti in tako bi otrok odraščal podhranjen in bolan, bolezen pa sčasoma postane izjemno draga, in ker je ne bi zmogla odpraviti, bi naposled vzgojila emocionalno in fizično upehanega posameznika, pri čemer sem izpostavil, da je verjetnost, da bi emocionalno in fizično upehan otrok zrasel v čisto pravega, samostojnega posameznika, izjemno majhna, saj odraščanje terja določeno količino psihične in fizične energije, ki jo je nemogoče potvoriti, z njo je človek bodisi otovorjen bodisi ni in jo mora šele pridobiti, emocionalno in fizično upehano bitje pa se samo izjemno težko napoti kamorkoli, še posebej od doma in to bi v zadnjem izračunu pomenilo, da bi se nama ta emocionalno in fizično upehan otrok obesil za vrat do konca najinega življenja in naju izpil kot bizoni izpijejo potoke. Nadzor nad prognozo, ki naj bi bila utemeljujoča, sem hitro izgubil, saj sem prav tam in prav tedaj prečil še posebej paranoično omamljenost, zaradi katere mi je neugledno podrhtevala spodnja ustnica – podrhtevala je tako, da sem, ko sem govoril, požrl polovico obrazil, jezik pa se mi je zaletaval v nebo ustne votline in v zobe, kot bi me udaril idiotizem. Ko sem salvo podob končno zajezil in za nekaj minut pomolčal, se je Manci po ozkem grlu nekam v želodec odpeljal debel cmok, prisežem, da sem ga slišal zadoneti, ko je udaril ob njeno želodčno steno, nakar je odprla babilonska vrata, postan zrak dnevne sobe, v katero sem izpareval svoj egocentrizem, se je pomešal s kopalničnim pačulijem, sladko, a rezko aromo, ki obvladuje fekalni vonj, izza Mančinega hrbta pa je priletela, lahko bi dejal, da celo pikirala, iztegnjena vitičasta roka s prišiljeno dlanjo in me po licu kresnila tako natančno, da sem za trenutek pomislil, da mi je razpolovila lobanjo kot v cenenem italijanskem slasherju. Pred menoj je stala zadihano zaripla, videti je bilo, da so njena očesna zrkla od solzenja doživela pretres in je šarenica v tem kratkem času, ki ga je preživela za zaprtimi vrati, zbledela do sive, maskara se je zasušila v srage, ki so povezovale veke in ustnice, name je učinkovala kot nekdo, ki me lahko prav tam in prav tedaj resno telesno poškoduje, ne pa kot razumevajoča partnerica, za kakršno sem jo imel; in da sem jo lahko imel za takšno, ne pomeni, da je moje stanje resnično razumela in podpirala, marveč pomeni le, kakor sem prikazal že zgoraj, da sem z njo nesramno manipuliral. Vedeti morate, da je bil pritisk in obet otroka tako velik, tako ogrožajoč, da sem bil prisiljen v skorajda pošteno, iskreno, neposredno, ne zadosti preračunano reakcijo – manipuliral sem nekako na obronkih, namreč, ko sem v svoji prognozi govoril o najinih življenjih, ki da bi jih oklestil otrok –, prvič po dolgih letih sem odkrito postregel s tiste vrste naglušnostjo, ki me je določala že od otroštva dalje, s tiste vrste sebičnostjo, ki jo izmikanje   lubricira do popolnosti, in pričakovati je bilo, da izrazito avtentičen odziv ne bo deležen veselega obeležja. Doslej ste najbrž že sprevideli, da nisem človek, čigar uvide bi obogatila časovna distanca, nasprotno, sveže luknje najbolj smrdijo, ko so sveže: če bi me Manca prav tam zgolj in izključno udarila, bi to prav tam sprejel in razumel. Žal pa vam moram razkriti, da je tisti hudič prav zares imel mlade in imel jih je veliko in imel jih je naenkrat in čisto vse je imel na moj račun. Manca mi je namreč potem, ko se ji je prsnica žametno polegla na notranje organe, dejala: »Do konca tedna se izseli. Ne zanima me, kam boš šel, samo odidi. Ne rabim še enega otroka.«

Verjetno je jasno, da je ta ukaz izlegel najbolj reaktivno jedro moje najbolj reaktivne težave. Manca me je iz svojega življenja nagnala nazaj v moje življenje, če veste, kaj mislim. Takšnega ukaza in postopanja nisem pričakoval, saj sem se Mance med drugim oklenil tudi zato, ker nikoli ni izkazovala velike naklonjenosti do zadev družine ali skupnostne organizacije, res pa je, da v svoji prestrašeni popadljivosti nisem upošteval, da je Manca v letih najinega življenja napredovala do finančne in eksistencialne neodvisnosti, da je torej dozorela prek najstniških glava-v-svoji-riti stališč, sam pa sem ostal precej podoben svojemu devetnajstletnemu jazu, pri čemer nisem imel svoje glave zgolj globoko v svoji riti, temveč sem vse morebitne razpoke dobro zatesnil tudi z raznolikimi hitrimi ugodji. Naj dodam, da me lasten bivanjski model ni motil in me ne moti niti sedaj, a me je zadeva kljub vsemu zabolela, vendar ne na klasičen ciničen način, kakor so me zadeve bolele običajno, nekako topo, neprevzeto, na način, ki ni terjal posebne resnobe in je že vseboval hitro razpustitev, temveč prej kot globok rez v pleksus, zaključen s hitrim, natančnim obratom noža. Gledal sem jo in požiral slino, ki je ni bilo, refleks je nastopil v svoji izvirni maniri. Po zatilju navzgor mi je ril sprevod temnih čustev, ki jih zaradi temeljite zadetosti nisem zmogel diferencirati, predvidevam pa, da je šlo za žalost, jezo, gnus in večkrat prepognjeno bojazen, da zadeve ne bo mogoče pomesti z dobrikanjem in pogovorom, in ker je s čustvi v mojo grlo prihajala tudi slabost, sem Manco odrinil ter se po atletsko zložil nad straniščno školjko, kamor sem izbruhal vse, kar sem zaužil od božiča dalje.

Kar je sledilo, je ponovitev osnovnega obrazca mojega otroštva: nekdo, ki mi je ljub, me zapusti, ostanem sam in potrt. Dogodek sem občutil kot krivico, kot nekaj, kar mi je bilo prizadejano, prav kakor mi je bil prizadejan očetov odhod, ne da bi videl ali, še več, ne da bi hotel pogledati preko ograjice, za katero sem pasel izgovore in zdravniška opravičila svoje mladosti; če bi pogledal preko letvic, bi verjetno videl … kaj pa vem, verjetno tudi, pogojno rečeno, odraslega samega sebe. Ker sem se potemtakem pogrezal zlasti v razumevanje svoje lastne bolečine, ki sem jo navdihoval s posebej pretresljivimi džojnti, je trajalo več kot teden dni, da sem svoje po plesni zaudarjajoče trenirke in čevlje ter serijo neimenovanih, neuporabnih predmetov pospravil v škatle in torbe, sledil pa je še nov teden dni, tekom katerega sem na hlape, kakor se reče, Manco prepričeval, naj me obdrži v svojem življenju. Za to seveda nisem imel izdelane strategije, saj nisem vedel, da jo bom sploh potreboval, najino razmerje se je kljub neuravnovešenosti in neenakomerni naperjenosti zdelo trdno kot kamen-kost, čeprav, če pomislim natančno in se spominjam brezkompromisno, lahko navedem vrsto razlogov, po katerih bi lahko sklepal, da si je Manca najino nastlano, po humusu smrdeče gnezdo zares želela zapustiti. Razen tega, da se je večino časa vedla, kot da se ji moj dotik in moja sapa gnusita z enako intenzivnostjo, kot se večini občutljivejših deklet gnusi mrgolazen v podrasti, je vredno omeniti, prvič, da je konce tedna najraje razpuščala po klubih v alkoholni omami, oblečena v oblačila, v katerih mene osebno nikoli ni zapeljevala – ozke črne obleke, majice, ki so ji prsi komajda pokrivale, sapo jemajoče oprijete hlače in ostali seksapilno vulgarni asortiman petkove noči –, drugič, v najinem domu, kjer sem sam preždel večino svojih dni, je skorajda nisem več zaznal, bodisi je delala, bodisi je v knjižnici študirala, bodisi se je udeleževala ur pilatesa, s katerimi je svojemu trebuhu, kakor mi je nekoč priznala, končno izborila pravico do polnovredne udeležbe v erotičnem podobju in, tretjič, zaloga vrednosti najinih pogovorov se je skrčila na operativno raven, pri čemer moram opozoriti, da je šlo pravzaprav, ker sem bil sam, če odmislimo dnevno kuhanje, naravnan povsem neoperativno, zgolj za izraze Mančinin zahtev, naj pomijem posodo, dvignem rolete, pobrišem prah, pomijem hladilnik, si operem lase in jo pustim pri miru. Vsega tega, ponavljam, tedaj nisem zmogel sprevideti, saj mi je bilo, ponavljam, udobno. Iz udobja ven – in to je tukaj mišljeno povsem dobesedno, saj sem jo vselej moledoval sedeč na kavču s spodvitimi nogami – sem ji tako poročal o razsežnostih svoje prizadetosti in želje, da bi začela znova, ob tem pa sem vseskozi pazil, da na plano nisem potegnil teme: otrok, kajti tema: otrok, katalizator najinega razdora, bi izjemno težko učinkovala kot nasprotni vektor, vektor vnovičnega zbližanja in spojitve. Posegel sem tudi po antični taktiki brezove vejice, o kateri sem že poročal, pred njo sem se v svoji šibkosti in majhnosti in nizkotni, sebični in preprosto bedni opreznosti povsem razgalil, ji dal na znanje, kako dobro se zavedam postavk svoje inercije, kontur svoje lenobe in posledic svoje pasivnosti, ter ji nazadnje, iz udobja ven, iz zavedanja, da je beseda puhla materija puhlih ljudi, lagal o tem, da si želim postati drugačen človek in da lahko takšen postanem le ob njej. Ne vem, kakšen smisel ima, da antično taktiko brezove vejice povzamem do potankosti, najbrž veste, kam merim, saj ga na planetu ni človeka, ki ne bi kdaj iz udobja ven načrtoval spremembe in hkrati molil boga, da se ne bi spremenilo prav nič, saj ga na planetu ni človeka, ki ne bi vedel, da je prehod med starim udobjem in novim udobjem speljan nad počjo gonobe, iz katere bruhata žveplo in bolezen. Edina zares omembe vredna stvar v celotni zadevi je, da me Manca ni uslišala, še manj, sploh me ni poslušala. Na petnajsti dan po apokalipsi mi je, žrtvi usode, zatrobila, da se je moj čas iztekel. Ker sem bil sam vse preveč poškodovan in potrt, da bi si uredil sploh karkoli, je organizacijo še zadnjič, verjetno, ker je želela pospešiti proces in je le stežka opazovala, kako se kot pozabljeni krof pogrezam v pregib sedežne garniture, prevzela sama. Na dan, ko sem z vzglavnikom iz škrlatnega poliestra sklenil globoko čustveno vez, se je, kako maščevalno, usedla poleg mene, poklicala mojo mamo in jo prosila, naj mi pomaga pri selitvi domov, torej nazaj k njej, nazaj k moji mami samohranilki v izpraznjeno gnezdo oziroma v gnezdo, za katerega je moja mama menila, da je izpraznjeno, nazaj v izbo s premajhno posteljo in šibkimi letvicami, z gobo, ki se plazi ven iz kotov, da bo sčasoma lahko zavladala celemu stanovanju, nazaj v stanovanje, kjer vsak večer diši po drugačni večerji in se od kuhe na šipah oken nabira para, kjer skupaj s pralnim strojem in sušilcem stene nenehno vibrirajo, nenehno je treba nekaj prati in pomivati, nazaj v stanovanje, kjer je kopalnična vrata treba zaklepati, saj so se od vlage skrčila in ne zmorejo več v okvir, in nazadnje, nazaj v stanovanje, v katerega svet s svojimi nevzdržnimi projekti ni smel vstopati, vsaj ne mimo podrobne inšpekcije in sanacije v izvedbi moje matere. Mama, ki je o vsem skupaj imela tudi neko mnenje, h kateremu se bom vrnil kasneje, je pristala na to, da me nastani, celoten domenek pa se je odvil popolnoma mimo mojega angažmaja, maksimum vpletenosti sem dosegel tako, da sem Manci naročil, naj mamo ob koncu telefonskega pogovora lepo pozdravi.