Objavljamo še četrti, zadnji del kratke zgodbe Ane Schnabl. Če ste katerega od prejšnjih zamudili ali če bi si radi samo osvežili spomin ali pa ste preprosto privrženci “binge readinga”, si jih lahko preberete tukaj: prvi del, drugi del, tretji del. Tudi zaključni del je, kot vse prejšnje, z ilustracijami opremila Eva Mlinar.
Naslednji dan sta me že ob šestih zjutraj skupaj s kartonskimi škatlami strpali v avtomobil. Manca je avtomobilska vrata zaloputnila objestno osvobojeno in, prisežem, odskakljala v dan, mama pa me je povsem nonšalantno, kot bi sploh ne bila več moja mama, z nekakšnim napol navdušenim napol nervoznim ‘adijo, mudi se mi v službo, se vidiva popoldan’, odložila na dvorišču pred stanovanjskim blokom, tako da sem moral težke škatle v stanovanje nositi sam in to, vedite, ni bila majhna naloga, saj sem moral v peto nadstropje natanko dvanajstkrat. Popolnoma izmučen sem se ob približno enajstih vrgel na kavč, in kakor sem bil še vedno isti človek kot dan pred tem, se v svoji novi situaciji nisem posebej dolgo pasiral; čeprav je iz moje luknje huronsko smrdelo in sem prav dobro vedel, zakaj huronsko smrdi, velikega razbitja nisem želel eksistencialno ovrednotiti, saj, glejte, bi zadeva terjala čisto preveč energije, energije, ki je po naporni nošnji nisem imel, pa tudi, če bi jo imel, je ne bi investiral v pregled duševnega klokotanja, temveč bi si tako ali drugače prižgal debel, vlažen, dobro natlačen in zbit džojnt. Zdelo se mi je, da sem med blazine pribit za vedno, po hrbtenici sta se mi vzpenjali milost in nežnost, potovali vse do vrha glave za oči in med ušesa ter se spustili v podpodje srca, kjer sta kaj hitro privzeli svojo senčno inačico, namreč pohoto. Penis je vstal nenadoma, skoraj kolerično, in kakopak mi nič ni branilo, da se ne bi nekoliko pocrkljal in se v novem-starem domovanju zgledno sprostil. Med masturbacijo je moja vitalna energija pošla, zadnji prizor, ki sem ga ohranil v spominu, je duševni: videl sem, kako se nadme spušča dolgolasa prsata ženska, ki me s svojimi prsmi prekrije, občutil sem toploto in mehkobo živega tkiva, občutil sem varnost pnevmatičnega okolja, popolno telesno in eksistencialno zaščito, ki sem jo nazadnje prevedel v mir in spanec. V dlani in penisu je napetost popustila, moja osebnost pa je naravnost skozi hrbtenjačo in penasto polnilo sedežne garniture padla v arhetipsko, brezčasno središče zemlje, kjer je bilo, glej ga zlomka, na voljo še več dolgolasih, prsatih žensk, ki so mi ponujale tako svoje prsi kot spolovila, in kjer sem bil tudi jaz sam manj debel in zanikrn, skratka, dostojanstveno poželjiv.
V človeško življenje je mogoče strpati dolgo verigo nerodnih dogodkov, pri čemer ima tovrstna veriga zagotovo svojo limito in nekakšen – to bi lahko imenoval – eksistencialni okus. Dekletom se denimo na javnih kopališčih dogaja, da se jim razveže zgornji del bikinija in tako razkažejo tisto, česar v svoji sramežljivosti raje ne bi razkazovale; človeka lahko med športno dejavnostjo mučijo neznosni vetrovi, ki jih ne gre zadrževati; močno alkoholizirane osebe se zrušijo v grmovje in v njem zaspijo, dokler jih ne odkrijejo drobni otroci, ki jih, namesto da bi se jim približali, suvajo z dolgimi grčastimi vejami, saj v svoji omejeni otroški domišljiji ne ločijo med spečim pijancem in spečim zmajem; izobražen človek lahko na predavanju, ki ga je za strokovno javnost priredil sam, popolnoma zariba, sili ga na bruhanje in na jok, če pa že spregovori, pa govori v valovih, s cezurami postavljenimi tako, da vse skupaj nima nobenega smisla. Mogočih situacij je, torej, še in še, vendar se bojim, da ni hujšega od tega, kar sem v svoji odvisniški brezbrižnosti svoji mami – malo manj pa samemu sebi, saj sem navsezadnje čvrsto brezbrižen – zakuhal jaz. Ko se je sredi popoldneva vrnila domov, me je našla v položaju, ki ga moram zaradi dramatičnosti popisati od A do Ž, kakor se reče: ležal sem na kavču, penis, od katerega je bila proti popku speljana posušena sivkasto-bela sraga, zunaj, okoli medenice nabrane prevelike, močno preznojene spodnjice, od katerih se je širil standardni vonj po prsti, ki je razvil že skorajda kompostno cvetico, na penisu je napol počivala, napol vztrajala dlan, leva noga mi je s kavča bingljala ter se sem in tja, ko sem sanjal še posebej plastične podobe ženskih spolovil, čudaško izprožila, v kotičkih ust se mi je svetlikala slina, ki se je pretočila tudi v madež na vzglavniku. Na mizi raztrosen paket najboljše spominčice, veliki kosmi so padli na tla in se v zgolj nekaj urah omotali v prah, v pepelniku naslonjen širok, dobro dogorjen, globoko rjav filter, od katerega je prav tako kompostno dehtelo – mamo je vonj požgane marihuane, ki je kot sablja penetriral v plasti sivke ter domačijsko kemičnih vonjav čistil in mehčalcev, posebej nazorno prizadel. Vsled neprisebnosti ne morem zagotoviti, da med vrati dnevne sobe in hodnika ni stala toliko časa, da bi lahko opazila, kako se mi je sprijeti kapljevinasti roj sperme zasušil tudi na podbradku, vsekakor pa bo prvi odziv, ki sem se ga zavedel, z mano ostal še dolgo časa. Mama je iz zastrašujoče vzravnanega prsnega koša potegnila prvi takovrstni materinsko-skrbniški vzklik dotlej: »Aleksander, o, moj bog, pa kaj delaš?!«
Verjetno ni treba omenjati, da je sledilo še nekaj takovrstnih vzklikov, ki so se sestavili v vpitje, ki me je naposled primoralo, da sem z eno hitro, vajeno potezo pospravil penis, se na sredino kavča posedel kot sin trpeče matere in stežka, zavedajoč se otekline med nogami, prekrižal noge v debatni postroj. Mama se je zrušila v fotelj, postavljen nasproti kavču, po njeni oceni edini neomadeževani kos pohištva – za človeka tako inertne vrste, kot sem jaz, preprosto preveč neudoben in premajhen. Kar je sledilo, me je popolnoma sezulo, kakor se reče. Dotlej sladka in upogljiva mati je, potem ko je izčrpala arzenal ogorčenosti, dolgo strmela vame ali, še bolje, gledala je skozme, zdelo se je, da ve, da sem nekako pred njo na kavču, vendar je to dejstvo ni posebej zadevalo, v njenih dotlej podpornih materinskih možganih se je vil drugačen proces, proces, ki me je pritisnil tam, kjer je najbolj bolelo. Ničesar od tega, kar se je zgodilo, nisem pričakoval, nikoli nisem upošteval možnosti, da bi moja mati nekega dne postala bolj kot drugi ljudje, eksistencialno grenka, ozkosrčno operativna in praktična, da bi torej svojemu potomcu postavljala omejitve in naloge, da bi se aktivno vtikala v njegove odločitve in se ne le potikala okoli njih kot ustrežljivi zvezdniški zalezovalec. Presenetila me je tako s svojo hitrostjo kot s svojo odločnostjo, katerih izvor sem izvohal šele teden kasneje, ko je priznala, da jo je na bolje spremenila udeležba v terapevtskem krožku. Name je v enem samem surovem, a natančno premišljenem sunku, tako natančno premišljenem, da sem zaznal zgolj njegovo silhueto, sesipala pesek zahtev – pesek to imenujem, ker se je zdelo, da ima vsaka jasno postavljena zahteva za seboj ali pod seboj nepreštevno število drugih postavk, ki so s svojim kristalnim rezilom razmikale moje notranje organe in moj notranji emocionalni ustroj –, ki sem jim bil moral ustreči, če sem hotel obdržati dom. Položaj je bil zame malodane nepregleden, toda vseeno bi bilo pošteno, da natančno povzamem besede, s katerimi je želela moja mati povzročiti ali najmanj napovedati moj eksistencialni abortus, torej abortus modusa obstoja njenega lastnega, edinega, ljubljenega otroka. Najprej je pojasnila, da si ne more več privoščiti mižati, njena prostovoljna slepota jo je namreč pripeljala v nadvse zagoneten položaj, ki je uničujoče vplival zlasti na mojo mlado in ranljivo osebnost, ter da je sklenila, da bo odslej redno nadzorovala moje fizično in psihično počutje, po potrebi tudi z medicinskimi testiranji. Važno je, da sem trezen, je dodala in navrgla še, da se bo poučila o vseh možnih načinih dobrikanja, značilnih za odvisnike, s katerimi bi si lahko zakupil nekaj premora ali pa si privoščil ovinek okoli abstinence. Mojo žepnino bo skrčila na minimum, je nadaljevala, in jo odmerjala v skladu z realnimi potrebami, med katere sodijo plačilo javnega prevoza, plačilo dodatnega dnevnega obroka in plačilo izpitnih obveznosti, upanje v to, da se bom lahko udinjal v prostočasnih dejavnostih nočnega tipa, pa je bilo po njenem prepričanju piškav projekt. Jasno je, da je pričakovala, da bom študijske obveznosti z diplomo vred zaključil v dveh polnih študijskih letih od datuma prelomnega pogovora. Največji pritisk je izvršila v zadnji alineji pogojev, ko je naznanila, da bom že z naslednjim tednom pričel obiskovati terapevtski krožek, za katerega je menila, da ima moč spreminjati še tako zaslepljena življenja, kot je moje. Omeniti moram, da me je slednja primera prizadela, saj, ponavljam, na eni strani nisem mogel verjeti, da je moja sladka in upogljiva mati eksplodirala v popolnoma drugačno osebo, na drugi strani pa tudi nisem mogel verjeti, da v meni nekako ni več prepoznala istega tenkočutnega, včasih nepredvidljivega in nasilnega, pa vendar toplega medvedka, kakršen sem bil že od malih nog.
Le stežka izberem pravo barvo za obeležje svoje tedanje žalosti in zaprepadenosti: v dveh tednih me je vesolje prignalo v položaj, ki bi si ga v nekakšnem halucinatornem scenariju želeli le ljudje, željni duševnega razvoja in napredka, ljudje, ki v svojih pravovernih glavah odobravajo domnevne temeljne zakonitosti resničnosti in jih mimogrede premažejo s svojim, večno vračajočim se »tako pač je«, ljudje, ki se jim zdi v redu in prav, da je osrednja značilnost življenja gibanje in zato iz posode svoje navdušene duševnosti lahko izkopljejo voljo zanj, ljudje, ki so jim postanki v sramoto, in ljudje, ki si znajo izpogajati »boljše pogoje«, čeprav jih to stane več psihične energije, kot da bi se z danim zadovoljili in se v njem razkomotili. Jaz nisem tak človek in zagotovo vsakdo ve, kakšnega odtenka je bridkost človekovega spoznanja, da ni spoštovan, da je razumljen kot nekdo, potreben pikolovske sanacije, celo restavracije v nekaj, kar nikoli ni bil, veliko vas je, ki veste, kako orjaška je osamljenost takšnega spoznanja, veste, da gre tu za popolnoma brezdušen izbris iz registra vrednih človeških bitij, in ker to veste, vas ob tej priliki sprašujem, kakšen je svet, v katerem je posameznik vreden tega imena le, kadar se v celoti ukloni pritiskom in meram tega istega sveta, kakšen je svet, ki koncept posameznika zamenjuje s konceptom servisa, kakšen je svet, v katerem je spoštovanja vredno po ustih valiti tuje besede, besede sveta, ki je najbolj zadovoljen, kadar je človek zverižen – zverižen pa človek mora biti, da se mu lahko prikroji ali nameni nekaj humanizma. Saj pravim, zares težko pojasnim, kako zavržena je bridkost ob spoznanjih takšnega tipa in jakosti, lažje pa morda pojasnim, kako se je skozi od načelnosti nabreklo, tiho deročo žalost na površje priplazil konformizem vazalnega tipa.
Vedeti morate namreč, da sem na materine zahteve pristal brez pretiranega oklevanja. Z odvisniki mojega žanra je tako, da smo v sebi izjemno rigidni, na zunaj pa izjemno gibljivi. Veliki razkol med znotraj in zunaj je pri ljudeh mojega žanra pravzaprav ključnega pomena, saj lahko vsled tega, precej dobesedno, sanjamo krepčilne sanje. Tisti znotraj po domače imenujemo tudi ‘sla po udobju in spokoju’, ki jenenavadno nedotakljiva zato, ker nima svojega edinstvenega ali edino pravega predmeta ter si zna in upa svojo zapolnitev poiskati pod najbolj raznorodnimi pogoji in sama po sebi ostaja vedno ista. Sla po udobju in spokoju se ne bo merila v splošnih življenjskih enotah, recimo v uspehih, dosežkih in drugih epoletah, sle po udobju in spokoju ne zanima, ali so okoliščine, v katerih se nahaja njen nosilec, resnično boljše ali slabše kvalitete, ali so etično oziroma moralno sporne, ali na kakršenkoli način odgovarjajo siceršnjim zunanjim prizadevanjem posameznika, ne zanima je, ali v kakršnemkoli smislu rezonira tudi druge potrebe posameznika, kot rečeno, za slo po udobju in spokoju je važno le, da so okoliščine karseda udobne in spokojne – če mi dovolite tavtologijo. To v mojem konkretnem primeru pomeni, da bi bila sila, potrebna za ohranitev enakega položaja, za ohranitev možnosti udobnega kavčastega zadevanja, zame preprosto preobsežna – v najbolj podivjanem stanju si ne morem zamisliti, kako svojo dragoceno energijo vlagam v neizprosna oporekanja in zase, za svoje zasebne projekte zahtevam določene pravice, ki bi presegale prepustnost vsake, še tako nerazumno poniglave osebe –, pristanek na nekaj malega akcije v zameno za dom, hrano in varnost je bil v primerjavi z alternativo manj ogrožajoč. Opravičujem se za digresijo, toda zdelo se mi je pomembno, da vam, ljudem na drugi strani lune, karseda svetlo osvetlim konformistični obrazec, ki ga večina ljudi razume napak, običajno izključno z ozirom na pridobitništvo ali povzpetništvo. Nočem biti filozofičen, toda poudariti velja, da se človekova svoboda lahko poveča, če zanjo zastavi nekaj privilegijev ali pravic.
Po povedanem vam mora biti jasno – vsaj v kolikor ste pronicljivi poslušalci –, da je reaktivno jedro moje najbolj reaktivne težave v opisanih dveh tednih zalilo s kislim dežjem, v poplavi pa ni pobralo le mojega ljubezenskega razmerja, temveč v prvi vrsti predvsem moje življenje ali, kakor to še lahko razumemo, čas, v katerem sem brez slabe vesti življenje nadomeščal z gimnastiko užitkov. Od apokalipse je minilo natanko šestinpetdeset dni in seveda bi lagal, če bi trdil, da mi to t. i. življenje oziroma t. i. udejanjanje ustreza, da mi izpolnjevanje skrbno naloženih dolžnosti, s katerimi trgujem za stanovanjsko in finančno zaslombo, lahko izbojuje določena veselja, sijajno samopodobo ali celo socialno potrditev. Ne, veste, prav nič razen novih sitnosti nimam od vsega skupaj.
Prva v vrsti tegob je, kakopak, materina odločitev, da mi bo denar odmerjala v manjših količinah, zaradi česar sem si bil za gram marihuane vedno znova prisiljen izpogajati nižjo ceno, mučno pregovarjanje pa je po mesecu dni prekinil kar zvesti razpečevalec sam, ko je ugotovil, da njegovi dobički z vsakokratnim dvajsetodstotnim popustom strmoglavljajo. Novega razpečevalca si nisem mogel poiskati, saj so takšni, ki razpečujejo izključno z marihuano, izjemno redki, k tistim drugim, ki razpečujejo tudi druga mamila za večji denar in so zato mnogo bolj oboroženi in nevarni, pa si pravzaprav ne upam. Zaradi, lahko bi dejal, bolj ali manj pregnetenega in dobro uležanega videza skrivnostnega starejšega moškega mi s svojimi džojnti k sreči zaupajo zlasti priložnostni kadilci za fakulteto ali stanovanjskim blokom, kar pomeni, da imam obilico tehtnih razlogov – torej ne zgolj razlogov prisile – za redno obiskovanje fakultete, kot tudi to, da prizadevanjem navkljub kadim čedalje manj in manj. Ker bi vsem poslušalcem rad pojasnil, kako je občutiti odtegnitev, moram poseči po splošnih mestih, po analogiji, za katero upam, da jo boste lahko razumeli prav vsi: marihuane ne kaditi toliko, kot si je vajen, ali toliko, kot bi si je želel, je podobno tistim priložnostim v življenju, ko je koitus nekako napovedan, darežljivo na razpolago, a do njega iz različnih razlogov ne pride ali, še slabše, koitus se nekako začne, potem pa ga tik pred vrhuncem prekine recimo nastop tretje stranke, najsibo to otrok ali starš. Zadeve ne bi nadalje razširjal, saj verjamem, da poslušalci ste ali ste vsaj bili spolno aktivni in do neke mere cenite spolne odnose ter se lahko zato z analogijo po malem identificirate. Človek potemtakem ob odtegnitvi zbledi, njegovo mentalno prizorišče naseljuje zlasti želja po potešitvi, kar v skrajnih primerih privede do sramotnih ali ponižujočih dejanj, kot je recimo samozadovoljevanje v javnih prostorih. V mojem primeru odtegnitev pomeni, da spat hodim zaskrbljen in se včasih zbudim strahotno tesnoben, preplavljen s spomini na Manco in z želodčno slabostjo, ki ne popusti vse do požiga prvega džojnta. Priložnosti za prakse osvobajanja, ki bi me resnično osvobajale, nimam veliko, saj me mama drži na vrvi, moj napredek in razvoj pa nenehno navija na kolut, kot bi mi želela na koncu, potem ko me bo dokončno strla in pohabila, iz navitega napredka in razvoja sešiti srajčico dostojnega državljana. Zagotavljam vam, da sem z vsakim obratom koluta bolj mrk in zagrenjen, in kar je pri vsem skupaj najbolj strašno, z vsakim dnem, ko ne kadim toliko marihuane, kot bi je želel, sem v svoje dejavnosti vpleten globlje in bolj podrobno, tovrstno vpletenost pa spremlja razčarani občutek dokončnosti, soroden občutku, ki prešine mati fizično ali mentalno zaostalega otroka: tega otroka rodi in je potem nanj obsojena, že od samega začetka ve, da prav nič, kar bo storila, nič, za kar se bo trudila, na fizično ali mentalno zaostalega otroka ne bo imelo pravega učinka, amplituda nihanja njegovega razvoja je in bo, pač, no, zaostala. Veliko hrupa za nič, skratka. Brez marihuane v mojem življenju ne morejo udarjati specialni bivanjski efekti, razmazana, na naključnih mestih pa zastrašujoče jasna slika, ojačan zvok, otip visoke resolucije, kraljevsko niansirana okus in vonj. Ob materinem navijanju postaja moje notranje življenje izrazito utrujajoče in dolgočasno, resničnost se zdi manj poljubna, manj ljubka in obvladljiva, hkrati pa je brezizhodna na način naturalističnega romana. Pogrešam jutra, ko me je marihuana metafizično poščegetala, na ščeget pa sem se odzval z lahnim skokcem iz običajne zavesti.
Druga, enako pomembna v vrsti sitnosti ste seveda vi, dragi poslušalci, s terapevtskim krožkom vred. Četudi se mi je v veselje izpovedovati – le priznajmo si, da pod milim nebom ni človeka, ki ne bi ljubil svojih simptomov, se jih oklepal, kot se vosek oklepa stenja, in o njih ob vsaki priliki veselo razpravljal –, od izpovedi ne občutim niti posebnega olajšanja niti posebne energetske renesanse. Počutim se nekoliko iztrošenega, hkrati pa me tišči na džojnt, ki ga nimam. Mama mi je pojasnila, kako blagodejno je na njeno duševnost vplival pričujoči ritual, da je skozenj odvrgla velik del bivanjskih stisk in se naposled počutila, kot da »zvezde sijejo samo zanjo«. Sam se tovrstnih zvezdnih metafor nisem nadejal, kajti, veste, samo zame zvezde sijejo tudi, kadar sem zgledno in puhasto zadet, obiskovanje terapevtskih krožkov je s tega stališča povsem redundantno opravilo. Če sem se sprva bal, da me boste pozvali v širšo sliko, da me boste potem, ko se bom izpovedal, prisilili, da si na pleča naložim vaše vrste odgovornost, sem se med izpovedovanjem zavedel, da že živim svoje lastno avtentično življenje in da je edina nesreča mojega tipa bivanja ta, da ni v skladu s poglavji vašega življenjskega priročnika. Pišem svojo knjigo, kakor se reče. Zavedel sem se, da najbolj reaktivna težava mojega življenja ni moja odvisnost od marihuane, s katero – kot ste sprevideli – ravnam povsem prostodušno, temveč dejstvo, da sem zaradi vas stopil na rezilo noža ali, še bolje, da ste me potisnili na dno gomile, ki se je razprla potem, ko so me okoliščine razklale na dvoje. Najbolj nevrotično jedro moje stiske je moje zanikanje, igra, ki jo igram, da bi zakrinkal svojo pravo osebnost, v katero sem kot v dobrodušno zemljico zakopal tudi ljubezen in navezanost na marihuano. Kar me je pripeljalo v trenutni položaj, v nezavidljivo mencanje pred naključno publiko, ni sensimilija marihuana, temveč moje oklevanje sprejeti, da kljub znanju in vedenju, ki ju imam, kljub brezobzirni sili avtorefleksije, s katero sem angelsko obdarjen in s katero sem vam tekom izpovedi večkrat vzel sapo ali najmanj zaprl usta, kakor se reče, kljub temu torej, da sem samega sebe sposoben preveriti z drugega zornega kota, nočem biti nič drugačen. Ne vem točno, od kod moje znanje in vedenje in sila avtorefleksije, morda jih gre pripisati moji radovedni, pa tudi sanjaški naravi, za delež pa je vsekakor odgovorna tudi sensimilija marihuana, ki zna in zmore zamajati ustaljene načine videnja in gledanja. Naj ponovim v preprosti povedi: kot nevrotik vem veliko in vidim veliko, drži, toda to še zdaleč ne pomeni, da bom svojo vednost uporabil za vaše namene. Kakor ste si vi in moja mati izdelali družbeno potrjene bivanjske programe zmernega napredka, tako sem jaz svojo voljo in čas vlagal v njihovo nasprotje in se ravnal v skladu z načelom majhnega odstopanja. Rad vidim, da stvari ostanejo iste, in rad jih gledam skozi očala sensimilije marihuane, saj se lahko tako vsakokrat na novo sestavijo v svoje bolj razburljive inačice. Razloga za nikoli zaključeno ali do konca osmišljeno oblikovanje novih zunanjih razmer – pridobitev zglednega socialnega statusa, službe, ki je sprva zanimiva, naposled pa utrujajoča, žene, ki je sprva zanimiva, naposled pa utrujajoča, otroka, ki je sprva naporen, na koncu pa neizobražen zavoženec komercialnega tipa – ne najdem in ne vidim, saj lahko vsak dan ob izdatni podpori prisrčne sensimilije marihuane povzročim nove notranje razmere, ki so v diskontinuiteti s prejšnjimi in ravno zato izjemno vznemirljive. Živim bolj na znotraj kot na zunaj, bi se reklo. Jedro moje najbolj reaktivne težave pa je potemtakem, da me silite v to, da bi živel bolj na zunaj kot na znotraj. Da vam moram to pripovedovati, me jezi in zopet globoko žalosti, saj prav nikogar nisem povabil k evalvaciji mojega načina bivanja, kakor tudi sam ne ocenjujem tujih načinov bivanja. Ko sem se izvzel iz sveta, nekako nisem pričakoval, da bo svet, preoblečen in sfriziran v mojo mamo, potrkal na vrata in zahteval osebne dokumente. Naj vam vzamem sapo še zadnjič: vem, da se mi posmehujete, saj kolikor ste resnično pronicljivi in ne sodite med lahko zadovoljive poslušalce naivnega tipa, veste, da je pospeševalec mojega osrednjega problema huronska razvajenost, cepljena na obrazec še bolj huronskega izogibanja odgovornosti – eno brez drugega skoraj ne gre, menda –, in v skladu s tem menite, da me bosta materina nekoliko pozno otrdela in od nekdaj trda roka resničnostnih zahtev tozadevnih težav odrešili, tako da se bom nazadnje prelevil v samostojnega, odločnega, v vsem nenehno udeleženega posameznika, ki se novih nalog loteva frontalno, popolnoma prisoten in krepak in vselej v sozvočju s samim seboj, toda ob tem ste kot nalašč zanemarili izjemno pomemben podatek, in sicer, da človekovo dostojanstvo ne odgovarja družbenim predsodkom, ampak je bistveno interne narave. Veste, jaz ponoči dobro spim – oziroma sem spal, vse dokler se ni v moj odnos s sensimilijo marihuano vrinila nadzorujoča družbena prikazen –, čeprav ne nosim vaše vrste odgovornosti. In niti na kraj pameti mi ne bi padlo, da bi vas spraševal, kako spite vi. Želim si, da bi mi dali mir. Želim si, da bi mi dovolili nadaljevati v skladu s tem, kar sem tekom let izpopolnil. Želim si, da bi mi dovolili, da za svoja izvajanja uporabljam isto besedišče kakor vi, torej, da svojemu vsakdanu rečem življenje in samemu sebi posameznik. Želim si, da bi tole neugledno prizorišče zapustil zanosnega koraka, prepričan v svojo pot, na katero bi sijalo sonce, žgoče kot prvi vdah marihuane.
