V ponedeljek je Urad vlade RS za komuniciranje objavil razpis, v katerem vabi k sodelovanju pri organizaciji in izvedbi državnih proslav v letu 2012. Iščejo scenarista, scenografa, kostumografa, nastopajoče, voditelja in seveda tudi režiserja. Vsi ti ljudje naj bi se bili v imenu domoljubja in vsesplošnega zategovanja pasu pripravljeni odpovedati honorarju. Seveda pa, kot piše v razpisu, umetniki in kulturniki namesto denarja dobijo »posebno čast in izziv«, hkrati pa jim državna proslava omogoča »svojevrstno promocijo«. Zaželeno je, da ustvarjalci proslave upoštevajo slovensko »regionalno pristnost in kulturne navade ter običaje«. Morda razpis na prvi pogled deluje nedolžen, a po ponovnem branju in razmisleku postane jasno, da gre za načrtno degradacijo kulturno-umetniškega dela.
Težko si predstavljam večji paradoks od države, ki ukine samostojno ministrstvo za kulturo ter prepove sklepanje avtorskih pogodb, od katerih živi velik del slovenskih umetnikov in kulturnih delavcev, ter v zameno kulturnike prosi, naj osrednji državni slovesnosti v letu 2012 pripravita zastonj. Še več; neverjeten je paradoks države, ki umetnikom in kulturnikom reče, naj svoje storitve prodajajo na trgu in s tem preživijo, pri čemer jim niti država, ki bi morala biti zgled vsem plačnikom, noče plačati? Država bi morala biti prva, ki bi pokazala, da je umetniško delo nekaj vredno in cenjeno. Da je umetniško delo treba plačati, ker morajo tudi umetniki preživeti, saj s častjo, pa če jo imajo še tako veliko, ne morejo plačati položnic. Prav tako jalova je ponudba »svojevrstne promocije«. Kaj bosta umetnik in kulturnik počela s promocijo, če ni nikogar, ki bi jima bil pripravljen plačati? Bo umetniški nastop potolažil njune otroke, češ letos poleti ne bomo šli na morje, je pa moj očka namesto tega svojevrstno promoviran, mamica pa je častna umetnica?
Zgornji razpis odstira jasen pogled v prihodnost; povsem predvidljivo je namreč, kakšno držo bosta zavzela Janez Janša in njegov oproda Žiga Turk. Živo si je mogoče predstavljati Janeza Janšo, ki z mehko grosupeljsko melodijo, rahlo nagubanim čelom in s polciničnim nasmeškom na ustih reče: »Razpis je pokazal, da t. i. slovenskih umetnikov država ne zanima. Zanima jih le, kaj država lahko stori za njih, ne pa, kaj lahko za državo storijo oni.« Nato pa bo parafraziral še tisto populistično uspešnico, da univerzitetni profesorji delajo le šest ur na teden, in dodal: »Koliko časa bi enemu umetniku vzelo, da bi odrecitiral svojo pesem na državni proslavi? Pol ure. Ampak njim se zdi pol ure za državo očitno preveč.« Da, politika Janeza Janše je postala tako predvidljiva, da je mogoče pisati njegove odgovore z didaskalijami vred. Populizem nikoli ne preseneča. Vemo tudi, da ima Janez Janša v rokavu še enega aduta: na proslavi ob dnevu boja proti okupatorju so se namreč vsi nastopajoči odpovedali honorarju. Ergo: umetniki so pripravljeni sodelovati z združenimi silami kontinuitete, ki jih pod svojim revolucionarnim plaščem zbira levica. Pri čemer je razumnemu človeku seveda jasno, da na odru Kongresnega trga ni bilo nobenega umetnika, pa tudi režije, scenografije in kostumografije ni ravno bilo. In prepričana sem, da bi bil partizanski pevski zbor pripravljen nastopiti brez honorarja tudi ob dnevu državnosti, če bi ga le hoteli. Vprašanje pa je, če izpolnjuje pogoj »regionalne pristnosti«.
Če je finančno stanje države tako slabo, da ustvarjalci proslave in sodelujoči ne morejo dobiti niti simboličnega zneska, potem iskreno ne vidim razloga, zakaj bi v tej državi karkoli sploh proslavljali. Očitno je šlo v zadnjih dvajsetih letih narobe prav vse. A problem seveda ni v tem, da simboličnega zneska res ne bi bilo v blagajni: gre preprosto za politično degradacijo umetnosti in kulture, ki deluje v prid vsesplošnemu političnemu populizmu.
In nenazadnje: naj bi se v imenu časti honorarju odpovedali samo umetniki in kulturniki? Kaj pa lučkarji, električarji, snemalci, nosilci stolov, postavljavci odra, čistilci – ali oni nimajo časti? Naj se honorarju v imenu ljubezni do države odpovedo tudi oni? In zakaj nikomur ne pade na misel, da bi se plačilu odpovedali obrtniki, ki krpajo hram demokracije? Pa ja niso umetniki edini, ki živijo od zraka, promocije in časti? Ali ne bi bilo najbolje če bi šli po tem vzorcu do konca in nazadnje objavili razglas: »K ustvarjanju pravičnejše družbe in novega sistema vabljeni politiki, ki bi se odpovedali honorarju.«
Problem politike Janeza Janše ni le v tem, kaj sporoča, temveč tudi, kako to sporoča. Nič takšnega ne bi bilo, če bi bila proslava profesionalno organizirana, sodelujoče pa bi nato osebno prosili, če se lahko odpovedo honorarju. Prepričana sem, da bi se jih veliko odpovedalo evrom in ne bi bili nič manj zadovoljni ob pogledu na končni izdelek: močno proslavo ob dnevu državnosti, ki bi s kulturo nagovorila najširši krog državljanov. A banalizirati proslavo in na odru osrednje državne prireditve slaviti amaterizem, je najbolj nedomoljubno dejanje, kar si ga človek lahko predstavlja. In še to: sodelujoči bi imeli za priprave pred samo proslavo natanko tri tedne časa. Če me spomin ne vara, sem se sama tudi za nastop na osnovnošolski proslavi pripravljala dlje.
Umetniki in kulturniki, ki bi sodelovali pri pripravi tovrstnega programa, bi žagali vejo, na kateri sedijo. Prostovoljno bi privolili v degradacijo lastnega dela in zastonjski razpis, medtem ko nekdanji ministri in poslanci, ki so nas pripeljali v današnji položaj, vsak mesec prejemajo višje plačilo za svoj prispevek narodu, kot ga bo slovenski kulturnik v tako kratkem času kdajkoli zaslužil.
Da, za vprašanje časti gre, zato se na zgornji razpis nihče ne bi smel odzvati.
