Pred tremi leti sem se s prijatelji prvič na 8. februar odpravila v Kranj. Vsa leta prej sem namreč kulturni dan večinoma preživljala doma, uživala ob dobri knjigi, filmu ali seriji ter se kot najbrž večina prebivalcev Slovenije veselila, da bo to dela prost dan (letos je to druga pesem). Na takšne dni se mi nikoli ni kaj pretirano dalo riniti v množice ljudi, hoditi v muzeje ali galerije, na brezplačne dogodke, v kino ali gledališče – vse to namreč počnem že čez vse leto. Kljub temu so, tega se zavedam, pobude raznoraznih kulturnih ustanov pomemben del naše kulture, saj na ta dan v svoje prostore pritegnejo ljudi, ki na katerikoli drug dan v letu tja najbrž ne bi zašli. Čeprav se velik delež naše kulture financira z državno pomočjo in razpisi, bi bilo lepo – in morda naivno – verjeti, da bi kulturniki lahko živeli tudi od obiska prireditev, prodaje knjig, vstopnic in drugih oblik neposrednega stika z občinstvom.
Kljub temu so, tega se zavedam, pobude raznoraznih kulturnih ustanov pomemben del naše kulture, saj na ta dan v svoje prostore pritegnejo ljudi, ki na katerikoli drug dan v letu tja najbrž ne bi zašli.
Pred tistimi tremi leti se je moj odnos do množic ljudi, ki »rinejo« v prostore, polne kulture, malce spremenil. Množica me ni več motila, središče Kranja pa sem prvič videla v drugačni luči. Kadarkoli prej, ko sem obiskala Kranj, je bilo mesto bolj kot ne prazno, po navadi smo šli v kino ali pa na kak kulturni dogodek, ki je bil zelo ciljno obiskan. Takrat pa smo v Kranj šli na povabilo Layerjeve hiše, ki je pod okriljem Hane B. Kokot organizirala dogodek Layer x Fige (ki poteka tudi letos), katerega del je bila tudi predstavitev antologije erotične kratke proze z naslovom Spreganje glagola prihajati. Srečali smo se z živahnim in izjemno polnim mestnim središčem, kjer so tisti dan potekali umetniška tržnica, tržnica dobrot, branja, koncerti, vse prodajalne in muzeji so imeli dan odprtih vrat in ponujali mnogo mamljivih stvari. Ustavili smo se pri eni od stojnic, ki je ponujala omamno dišeče domače pite, in si jih nakupili (jabolčna pita je tudi ena mojih najljubših domačih slaščic), prodajalka pa nam je ob nakupu zaželela Vesel Prešernov dan! Bili smo presenečeni in zdelo se nam je nenavadno; nihče od nas ni vedel, da tu ta dan (malce pretiravam) praznujejo podobno kot božič.
Ta prigoda se nam je tako vtisnila v spomin, da si od takrat naprej tudi mi, prijatelji, 8. februarja voščimo enako. Od takrat naprej si tudi želim, da bi za obisk Kranja na ta kulturni praznik navdušila še koga. Lani mi je uspelo tja peljati prijateljico, ki prav tako ni navdušena nad množicami, zato sva se tja odpravili popoldne, ko so se ljudje že malo porazgubili ali odšli domov. Hodili sva po mestnem središču in obiskali mnoge odprte ustanove – Prešernovo hišo, knjigarno Fragmenti, mestno hišo, Galerijo Prešernovih nagrajencev, na tržnici sva poskusili tudi domače dobrote.
Ustavili smo se pri eni od stojnic, ki je ponujala omamno dišeče domače pite, in si jih nakupili, prodajalka pa nam je ob nakupu zaželela Vesel Prešernov dan!
Prešernov smenj, ki se v Kranju vsako leto odvije na dan pesnikove smrti, je nekaj, kar bi moral doživeti vsakdo vsaj enkrat v življenju. Odvija se namreč na 19 različnih prizoriščih, na njem sodeluje več kot 700 nastopajočih, veliko ljudi se obleče v narodne noše in tako še posebej popestri dogajanje, da skozi mesto zaveje duh Prešernovega časa. Jaz se ga bom ponovno udeležila letos, ob tem pa se še posebej veselim dogodka ob izdaji pesniške antologije Ne boš kupil predpražnika (ki sta jo uredili Alja Pušič in Hana B. Kokot) s pesmimi o stanovanjski problematiki.
Morda prav v tem večernem srečanju dobi dan svoj mirni epilog – ne kot seznam dosežkov, temveč kot opomin, da kultura vedno nastaja med ljudmi.
Če sem nekoč Prešernov dan preživljala doma, se danes zdi skoraj samoumevno, da se sklene v skupnosti – tudi simbolno. Med drugim vsekakor posebno doživetje predstavlja tako imenovani Shod muz na kranjskem Parnasi, ki v Prešernovem gledališču Kranj vsako leto ponudi srečanje s Prešernovimi nagrajenci, z ljudmi, ki torej s svojim delom zaznamujejo prostor, v katerem živimo. Letos sta Veliko Prešernovo nagrado prejela koreografinja Mateja Bučar in industrijski oblikovalec Saša J. Mächtig, nagrade Prešernovega sklada pa vizualna umetnica Jasmina Cibic, igralka Tina Vrbnjak, direktor fotografije Gregor Božič, režiserka Petra Seliškar, skladateljica Petra Strahovnik in pesnica Ana Pepelnik. Morda prav v tem večernem srečanju dobi dan svoj mirni epilog – ne kot seznam dosežkov, temveč kot opomin, da kultura vedno nastaja med ljudmi.
