V naših krajih še vedno velja predmoderno prepričanje, da je znak (logotip, logo) zaključena in samostojna predstavitvena forma, ki predstavlja neko združenje ali dogodek povsem ločeno od okolja, v katerem je komuniciran; kot plemiški grb, v katerem so po srednjeveških pravilih upodobljene izbrane značilnosti plemiškega posestva in še kakšna enigmatično narisana zanimivost odličnika ter njegovega rodu. Glede na predvolilni čas, zaznamovan v prevladujoči maniri kulturnega boja, bi bilo političnim akterjem, populističnim pretepačem pred kamero, nemara ustrezneje dodeliti grb, ščit in še kakšen buzdovan, s katerim bi črni mlatil rdečega in obratno.
Letos je bilo večkrat omenjeno, da so slogani strank volitev 2014 zlagani: stranke se ne predstavljajo takšne, kot v resnici so, temveč na način, za katerega mislijo, da bodo ugajale volivcem. Predstavitve zaznamuje odsotnost strategije ter povezovalnih elementov kampanj. Vidna pojavnost, ki je več kot le znak stranke, pa seveda sledi vsebinskim izhodiščem, zato tokrat pove komaj kaj o identiteti strank in skoraj ničesar o njenih ciljih.
Politične stranke imajo pri celostnih pojavnostih smolo: zaradi okrnjenih finančnih sredstev večinoma računajo na voluntersko pomoč svojih podpornikov in članov, vendar jim, kot kažejo rezultati, do sedaj ni uspelo v svoje vrste pritegniti ljudi, ki bi obvladali te vrste posel: opaziti je mogoče nekaj bolj ali manj nesrečno sestavljenih rešitev, kakšen korekten znak, večinoma pa manifestacija amaterizma, ki je verjetni učinek zastonjkarstva. Vprašanje je tudi, kaj vendar sporoča stranka, ki ni pripravljena vložiti finančnih sredstev v dizajn, ki je onkraj aranžiranja videza ter nizanja všečnih podob, temveč izraža namero po transparentnem in funkcionalnem komuniciranju z volivci, in zakaj bi ji verjeli, da bo to počela po zmagi na volitvah?
Sodobna celostna pojavnost se kaže tudi v odličnosti uporabniške izkušnje; pri tem ne mislim le na izkušnjo uporabnika na spletu, temveč organizacijo vidnih sporočil skozi celovit in pregleden način podajanja informacij uporabniku: najprej volivcu, nato državljanu. Namesto tega pa smo dnevno soočeni s potratnim in nepreglednim sporočilom s strani javne uprave, slabim načrtovanjem komunikacij med državo in državljani in kampanjskimi pristopi posameznih državnih služb.
Primer dobre prakse: od Velike Britanije do Amerike
Primera dobra prakse ureditve celostnosti ter celovitosti znotraj vidne pojavnosti sta k uporabniku usmerjena spletna stran Britanske javne uprave GOV.uk in obvestilo o dohodnini, ki na enostaven in vizualno pregleden način davkoplačevalcu Združenega kraljestva pojasni, zakaj in koliko je dolžan državi, pa tudi v katere dele javne uprave bodo sredstva iz plačila davka usmerjena. Zakaj bi torej verjeli, da bo politična stranka, ki v lastnem predvolilnem nagovoru zanemarja to dodano vrednost znotraj dizajna celostne pojavnosti, znala k državljanu usmerjen pristop uresničiti po zmagi na volitvah?
Leta 2008 je Barack Obama v politični bitki za predsedniški položaj naredil izrazit vtis z dodelano celostno pojavnostjo. Glede na obseg, čas in množično vpletenost različnih ljudi so dosegli koherentnost in jasnost vidnih sporočil. Podpornikom in volivcem so denimo omogočili dostop do spletne strani, kjer si je bilo mogoče naložiti različne materiale in celo ustvarjati svoje: sistem celostne grafične podobe je bil tako dodelan, da so lahko različni uporabniki ustvarili denimo plakat za lasten dogodek znotraj politične kampanje. Politika je tako aktivno vključila volivce v proces kampanje ali pridobili izvorne datoteke za reprodukcijo volilnih materialov. Po besedah oblikovalskega direktorja kampanje Scotta Thomasa je bila Obamova ideja, da je mogoče učinkovito kreirati politiko, ki razume potrebe volivcev tako, da so ti neposredno vključeni v njen proces. Z nekaj preprostimi koraki so poenostavili tudi način registracije volivca.
Modni hit poletja, rumeno sonce na modrem nebu, otroška pisava, korporativni znaki in trobojnice
Pa vendarle – kaj je mogoče povedati o znakih slovenskih političnih strank? Lahko začnemo pri barvi. Tole bo slišati kot povzetek modnega trenda tega poletja. Glede na prikazano in videno prevladuje zeleno-modra barvna kombinacija, za katero se zdi, da nima nikakršne povezave s politično opredelitvijo, temveč je po vsej verjetnosti posvojena barvna kombinacija marketinške akcije iz osemdesetih Slovenija, moja dežela, pozneje pa sta zelena in modra našli domovinsko pravico tudi na nacionalnih dresih športnikov. Desus je Sloveniji, moji deželi izmaknil tudi slikovni del znaka. Sumim, da je SDS našel svoje barve v evropski zastavi, lahko pa je to tudi sonce na modrem nebu. Vidite, tako je to z barvami.
Če je videti, kot da je pri ostalih strankah barva semantično bolj kot ne obstranski element, pa obstaja parlamentarna stranka, pri kateri igra barva pomembno vsebinsko vlogo in bi v svoji, skoraj ekskluzivno rdeči, lahko našla prepoznavni povezovalni člen. Gre seveda za Socialne demokrate (SD), ki pa so tokrat svoja vidna sporočila prebarvali z modnimi pasicami različnih barv, ki so tam, prav ste ugotovili – zaradi lepšega.
Potem so tukaj nerodne tipografske skovanke kratic: tako kot prvak Državljanske liste menda ve, kaj dela, je s smislom diagonalne prekinitve črke D verjetno seznanjen le avtor njihovega znaka, preveč kreativnega potenciala je bilo vloženega tudi v znak SLS. Znak Pozitivne Slovenije je še najbolj vsebinsko smiseln, čeprav je v družbi znaka Državljanske liste in SLS videti, kot da so jih narisale osebe s podobnimi težavami.
Na nivoju znakov imamo tudi nekaj poskusov, kako prenesti glas protestništva, ki se ponavadi vizualno manifestira v obliki grafitov ter prostoročnih pisav: takšni sta tokrat podobi stranke Solidarnost in Verjamem. Zdaj, ko sem napisal že nekaj nesramnosti, si ne morem kaj, da ne bi pripomnil, da me to spominja na tiste knjige za otroke, ki so postavljene v pisavi, ki posnema nerodne otroške poskuse učenja črk – češ, otroci ne znajo čitljivo pisati, zato jim bo to najbrž bližje.
Pri Novi Sloveniji so se že davno poigrali iz črk in si narisali prepevajoči znak, ki ga verjetno zlepa ne bodo spremenili, nedodelani znak Zavezništva Alenke Bratušek pa bi se rad na hitro sestavil v slovensko trobojnico, ker gre za nedavno organizirano stranko, morda celo obstaja upanje, da utegnejo v prihodnosti v vidno identiteto vložiti kaj več napora.
SDS je še najbolj dosledna in konsistentna v vidnem sporočanju celostne pojavnosti, kar je navsezadnje za stranko s tako dolgim obstojem na političnem prizorišču za pričakovati. Čeprav je SMC stranka prepoznave javne osebnosti, pa se predstavljajo z nič več kot s korektno sestavljenim in klasičnim korporativnim znakom, ki je v čustveno razburkanih političnih debatah pravzaprav brez vonja in okusa.
Kako (se) oblikovalec reši politike?
V državi, izčrpani od managerjev dvomljivih kompetenc, a dobrih zvez v politiki, se zdi, da bolj kot kadarkoli potrebujemo izjemno sposobne posameznike, ki bodo znali svoje razmišljanje učinkovito predstaviti tudi na volitvah. To za izjemnega politika, ki je sposoben sestaviti dobro ekipo, ne bi smel biti prevelik problem. Državni sovražnik številka ena ni socializem ali neoliberalizem, temveč je mediokriteta. Na faksu so nas naučili, da lahko dizajn uniči povprečnega vinarja, če mu naredimo vinsko etiketo, ki na prodajni polici deluje, kot da je iz višjega cenovnega razreda. Preprosto odžene kupce, ki niso pripravljeni kupovati dragih vin, čeprav ima vino v resnici nizko ceno. Temu Angleži pravijo overdesign.
Prepričan sem, da bi, če bi imel dizajn enak vpliv na usodo povprečnih političnih strank, vrhunski dizajnerji vidno pojavnost trenutnih političnih strank načrtovali v čudoviti maniri overdesigna. Iz povsem patriotskih vzgibov – in seveda – zastonj.
