Feri Lainšček je v romanu Kurja fizika, sklepnem v trilogiji pri Beletrini izdanih romanov, ki jo sestavljata še Kurji pastir (2020) ter Petelinje jajce (2023), vzpostavil kozmogonijo svojega ustvarjanja. Trije dogodki, ki zaznamujejo avtobiografsko delo – rojstvo, Ferekovo predšolsko obdobje in potem vstopanje v svet odraslih – odražajo avtorjev odnos do filozofije, umetnosti in nenazadnje tudi do politike. Roman Kurja fizika je, podobno kot Kurji pastir in Petelinje jajce, subverzija avtobiografskega; vemo torej, da je deček Ferek Feri, toda hkrati je čisto drugačen od avtorja.
Feri Lainšček je že večkrat poudaril, da mu je aktivna imaginacija pomagala do nezavednih, potlačenih in drugače zastrtih spominov, in tako imamo tudi v Kurji fiziki opravka s čustvenim podoživljanjem, regresijo in zastavljanjem občih vprašanj o življenju, ljubezni, iskrenosti. Pisatelj je torej iskal stik s samim seboj, vendar ne da bi, kot večina ustvarjalcev avtobiografskih del, poveličeval svoj lastni jaz, čeprav bi to, kot Ignacija Fridl Jarc zapiše v odličnem spremnem zapisu Ki ga je bela vila prinesla, lahko z vso legitimiteto tudi storil. Namesto izpostavljanja kulta lastne osebnosti je s širokim zamahom odrinil ves balast današnjega časa in se vrnil k tistemu, kar je bistveno. V Kurji fiziki zato ni prostora za laži, norost ali kake druge bizarnosti, noben lik v romanu, pa naj bo še tako oddaljen od skupnosti, ni razkosan in razcepljen, pač pa si je pisatelj poiskal neko privilegirano mesto izrekanja resnice – otroštvo je že zaradi narave stvari ontološko odvisno od skupnosti in s tem napolnjeno s pomenom, nekateri bi rekli magično ali zazrto v celostni svet.
Roman Kurja fizika je, podobno kot Kurji pastir in Petelinje jajce, subverzija avtobiografskega; vemo torej, da je deček Ferek Feri, toda hkrati je čisto drugačen od avtorja.
V tem pomensko polnem svetu se sicer začnejo kazati resne razpoke, saj ima realnost lastne zahteve. Dečkova elementarna izkušnja, ko komunicira z živalmi, vilami, pa tudi z Romi, teži k temu, da bi ohranil samega sebe takšnega, kakršen je v svojem bistvu, toda hkrati se v njem začenja porajati želja, da bi izvedel, »za kaj na tem svetu v resnici gre in kaj ga nekje tam v neznanem čaka«. Ta želja poznati samega sebe se križa s svetom odraslih, in prvi med njimi je zagotovo Ferekov oče Pištek, ki v romanu Kurja fizika uresničuje sanje o novi hiši. Pištek se še vedno prereka z Bogom, pa tudi s cerkvijo, z državo in je izrazito individualiziran lik. Preživel je dve svetovni vojni, eno kot sin padlega vojaka, drugo kot vojak. Kljub temu, da ni izobražen, ima uvid v politične sisteme in ve, da nič ni večno. Nekaj svoje življenjske modrosti skuša prenesti na sina, in to kljub temu ali pa ravno zato, ker sta se znašla v nezavidljivem položaju. Zaradi materine odsotnosti se deček tembolj naveže na očeta, in čeprav se zdi, da je to pripoved o nekem času, ki več ne obstaja, in da je tudi vrednostni sistem v primerjavi z današnjim povsem drugačen, neskončno uživamo v verbalni izmenjavi med očetom in sinom. Ne samo da so njuno pogovori polni humorja in tudi jezikovno bravurozni, pač pa imamo občutek, da si oba vzameta čas drug za drugega. Pištek je v tem pogledu napreden oče. S Ferekom se nikoli pogovarja pokroviteljsko, nad njim tudi nikoli ne uporabi sile, pa čeprav ga zna včasih pehati na čisti rob, pač pa se jasno zaveda, da ga mora podučiti o vrednosti in koristnosti stvari, saj se bo deček le tako naučil kljubovati brezupu. Ferekovi starši nimajo praktično ničesar, deček je v času, ko se mati udinja na avstrijskih poljih, da bi zaslužila za hišo, prepuščen naklonjenosti sosedov, toda besede revščina nihče od družinskih članov nikoli ne izreče.
V Kurji fiziki zato ni prostora za laži, norost ali kake druge bizarnosti, noben lik v romanu, pa naj bo še tako oddaljen od skupnosti, ni razkosan in razcepljen.
Kar je morda za pisatelja predstavljalo izziv, in tu gre resnično samo za domnevo, je bilo, kako združiti slutenjski, arhetipski pol roman – prepleten z otroško perspektivo in s pravljičnim svetom – s pojavom znanosti (to je tudi čas pristanka na Luni), pa tudi z liberalizmom kot ekonomsko doktrino in specifično umetnostjo razporejanja moči. Pištek je res tisti, ki gradi hišo, se dogovarja z zidarji, toda denar za zidavo dejansko prihaja onstran meje, kjer služita tako Pištekova žena Trejzka kot hči Mala Trejzka. Tista, ki Pišteka še vedno postavlja na realna tla in ga povede nazaj iz realnega v fantazmatsko, je še vedno Trejzka. Njena mehkoba je tudi v tretjem delu ohranjena, prav tako vera v Boga, novo dimenzijo pa dobi njena ponižnost oziroma brezmejna vdanost.
Deček pripada obema svetovoma, in reči, da se čuti bliže materi Trejzki, ki je bolj kot mož pogreznjena v preteklost, morda celo v ciklični čas, bi bilo morda krivično; gre bolj za to, da dečku priuči druge vrednote kot oče. Mati Trejzka je, kar sicer izvemo iz prejšnjih dveh romanov, Fereka na primer vodila k Romom, mu dopustila, da se je z njimi igral, na nevsiljiv način mu je pokazala drugačnost in strpen odnos do Romov, ki edini še ohranjajo stik s prvotnostjo in sanjskim svetom. Njihove življenjske modrosti, arehtipski svet in interpretiranje stvarnega sveta se zasidrajo v dečkovo zavest, in z nekaj pretiravanja lahko rečemo, da kolektivno nezavedno obstaja v zavesti Romov, zanj predstavlja nekakšen ideal. Romi, razseljeni po vseh koncih sveta, ne posedujejo države ali ozemlja, njihov princip je diametralno nasproten Pištekovemu poslanstvu – družini postaviti hišo in ji zagotoviti varno zavetje.
Trejzkina mehkoba je tudi v tretjem delu ohranjena, prav tako vera v Boga, novo dimenzijo pa dobi njena ponižnost oziroma brezmejna vdanost.
Ne preseneča torej, da se deček upira selitvi v novo hišo in da mu ta predstavlja svojevrstno stisko. Občutek ima celo, da je izdal stari dom, »podoživlja razkrajanje« stare hiše in se ji v mislih opravičuje ter upa na njeno razumevanje. Trenutek, ko samemu sebi prigovarja, da bi moral ravnati bolj racionalno, pomeni nekakšen razkorak med starim in novim svetom, ozaveščenje lastnega položaja. Da je maček, s katerim se je deček pogovarjal, ostal v starem svetu in se odpravil »po svojih skrivnih poteh«, pomeni toliko kot žrtvovanje, morda zato, da bi deček jezik, ki ga je govoril, odnesel v novi svet in da bi še vedno ostal povezan z obema realnostma – ideal, ki ga je pisatelj uresničil z romanom. Feri Lainšček na ta način sopostavi oba svetova, deček bo tudi v prihodnje oba razumel kot enakovredna in bo s tem negoval bistveni del svoje identitete in duhovno izročilo, ne da bi zanikal materialni pol, prav tako nujno potreben za življenje.
Feri Lainšček je verjetno eden redkih avtorjev, ki duhovne svobode ne polarizira in se na najbolj eleganten način izogne konfliktu, hkrati pa se vrne domov, v svoje otroštvo, na sam začetek življenja, ne da bi pri tem zvenel starokopitno ali da bi to počel z erozijo ene resničnosti na račun druge. Roman Kurja fizika je resda ves potopljen v preteklost, toda hkrati čutimo avtorjevo željo, da bi se preteklosti odkupil in jo zajel, tudi zaradi tega, kar je »postorila« v sedanjosti. Pri tem pa ne gre le za to, kaj je želel pisatelj »s tem delom sporočiti«, pač pa je človeka, razlaščenega in ubornega, postavil na rob neke tradicije in ga oplemenitil z duhovnostjo, katere bistvo ni uporništvo, pač pa ideja dobrega.
Feri Lainšček je v središče postavil človeško izkušnjo, ki ima svojo lastno zgodovino, in to je zgodovina »volje do življenja, ki v svetu malega človeka premaguje pošastno in uničujočo voljo do moči«, kot je zapisala Ignacija Fridl Jarc.
Ob koncu romana zagledamo Malo Trejzko v stiski in opazujemo odziv staršev, ki spet izkazujeta razumevanje pa tudi hvaležnost. Ta izhaja iz spoznanja, da je življenje na robu ranljivo in razpršeno. Mala Trejzka v prvem romanu Kurji pastir o starših razmišlja kot o ljudeh, ki sta se gnala naprej in sama samcata kljubovala svetu. Feri Lainšček ju ne zavija v romantično prejo, pač pa ju pokaže celo kot predrzna človeka, ki skušata iz nič nekaj ustvariti. Kar premoreta, sta jezik in um. Iz tega izhaja tudi njuna svoboda, možnost za individualno življenje v skladu z moralnimi načeli.
Če pogledamo vse tri romane kot celoto in če za hip pozabimo na njihovo literarno vrednost, katere zvočnost in celovitost izhajata tudi iz bogate pripovedne tradicije, ki jo je Lainšček mestoma zavil v pravljičnost, potem lahko rečemo, da je skušal definirati tudi subjektivnost, kakršno razumemo pod pojmom slovenstva. Ne glede na tveganost te izjave je Feri Lainšček v središče postavil človeško izkušnjo, ki ima svojo lastno zgodovino, in to je zgodovina »volje do življenja, ki v svetu malega človeka premaguje pošastno in uničujočo voljo do moči«, kot je zapisala Ignacija Fridl Jarc. Druga razlika ali posebnost je govorjenje z roba, kar spet poraja neko specifično svojstvo. In to svojstvo je napolnjeno z vsebino, ki je narejena iz skoraj sanjske snovi – iz jezika. Predstave, življenje, delo, jezik, kot jih opisuje Feri Lainšček v trilogiji, imajo regenerativno vlogo, in prav zaradi te lahko tistim, ki čedalje glasneje sprašujejo, kaj zmoremo vzhodnjaki sploh prispevati k evropski identiteti, odgovorimo – po zaslugi svojstvenega jezika, ki je pokonzumiral neko duhovno zgodovino, lahko in zmoremo prispevati k projektu univerzalnosti.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.