AirBeletrina - Vrnitev v Derry
Montaža 22. 9. 2017

Vrnitev v Derry

Mestece Derry. Otroci skrivnostno izginjajo, spet druge, sedem jih je, straši kameleonski klovn. Oblasti ne ukrenejo nič, policija je brez moči, prebivalci zgolj pasivno spremljajo dogajanje, čeprav vedo, da to prekletstvo kroži v mestu vsakih 27 let. Zveni znano? Spet je tu »tisto«! »Tisto« v nas, ki se v otroštvu manifestira v obliki oprijemljivih strahov in v psihi, primerni Freudove obravnave, obtiči kot nerazčiščeno. Ne pozabimo, da so za sedmerico protagonistov romana oziroma filma njihovi strahovi pravzaprav otroški tabuji, pa tudi kasneje, ko so že odrasli in uspešni, niso pripravljeni na vrnitev zla. Strahove so takrat raje potlačili, zdaj pa so nazaj. Strahove še vedno imenujejo zgolj s »tisto«. Bolečine, žalitve, izgube, zlorabe in pomanjkanje zdrave ljubezni bližnjih nasploh se prevesijo iz njihovih otroških (1957–1958) v njihova odrasla leta (1984–1985). Mestece Derry pa vse to še naprej nemo opazuje …

Seveda je vsaka nova adaptacija romana Stephena Kinga pospremljena z dodatno pozornostjo javnosti. Za obsežni roman (z več kot 1.100 stranmi) Tisto oziroma v angleškem izvirniku It, ki ga je izdal leta 1986 in ki je takoj osvojil bralce širom sveta ter se uvrščal v vrhove najbolj priljubljenih grozljivk, pa je sam nekoč dejal, da je prav to delo seštevek vsega, kar se je naučil in naredil do takrat.

Podrobnih razlik med romanom in novim filmom po svoje ni smiselno iskati, saj sta oba vendarle v bistvu precej različna in stojita vsak zase. Danes odrasli ljubitelji grozljivke, ki jih je strašila že kot otroke, pa bodo gotovo iskali razlike z miniserijo iz leta 1990. No, naj vam olajšam delo: največja razlika je pravzaprav v časovnem dogajanju. Sveži film se namreč dogaja zgolj v letih 1957–1958, ko je »sedmerica zgub« še odraščala, medtem ko je bila miniserija postavljena v njihova odrasla leta ter se s flashbacki vračala v njihovo adolescenco (odrasla leta bo po novem prineslo nadaljevanje filma). Med obema filmoma pa so vidne razlike tudi med liki. Vloga raziskovalca, ki sedmerici predstavi težko zgodovino domačega mesta, je v prvem filmu dodeljena temnopoltemu Miku Hanlonu, medtem ko je v letošnji različici zaupana močnejšemu Benu Hanscomu. Očitna razlika tudi v liku Bev Marsh, ki v novi adaptaciji postane samozavestnejša in bolj trmasta, nanjo pa se nanašajo tudi govorice, ki bi jih tisti Bev iz miniserije težko prisodili; poudarjen pa je tudi incestuozni odnos med mlado Bev ter njenim očetom, ki je v starejši adaptaciji manj prisoten.

Če se prekletstvo v mestece Derry vrača vsakih 27. let, se je torej prav po tolikih letih vrnila tudi nova filmska priredba Tistega. Režiser Andy Muschietti je z ekipo scenaristov, ki jo sestavljajo Cary Fukunaga (bolj znan kot režiser Jane Eyre ter nadvse uspešne prve sezone Pravega detektiva), Gary Dauberman (Annabelle) ter Chase Palmer (Tisto je njegov scenaristični celovečerni prvenec), ustvaril film, ki se osredinja na prej omenjeni »klub zgub«. Gre za najstnike, zaznamovane z najrazličnejšimi strahovi, ki so poosebljeni v plešočem klovnu Pennywisu. Ta vsakič v drugi preobleki, ki se razlikuje glede na največje strahove člana kluba, ustrahuje sedmerico na podlagi njihovih hib. In ker je za razliko od miniserije v novem filmu manjši poudarek tudi na Henryju Bowersu, temu človeškemu dvojniku Pennywisea, pride klovn tako še bolj do izraza kot absolutni nosilec zla.

Nekaj dileme je pri določitvi, ali gre za mladinski film ali grozljivko. Vsekakor je to film, v katerem bo užival tudi marsikakšen najstnik, ki se bo lahko poistovetil s situacijami, ki jih pozna iz šolske okolice ter družbe. Prisotni so nedolžen, skoraj platonski ljubezenski trikotnik, prebujanje hormonov, značilni straniščni humor (ki mu niti ne zamerimo, da se nekatere šale večkrat ponovijo), pa mladostniška želja po dogodivščinah, prva občutenja ljubezni (izvzemši poceni poljub alla Sneguljčica, s pomočjo katerega se Bev prebudi iz zamaknjenosti) … Mladostniki tekom zgodbe odkrijejo, da bodo uspeli zgolj, če bodo držali skupaj, ter da jih limanice zla nikakor ne smejo razdeliti.  Derry, ki bi nujno potreboval superjunaka, tako dobi sedmerico zgub, v neke vrste antihommagu »veličastnih sedem«. Ni nujno, da bodo svoje mesto rešili, gotovo pa ne bodo jamrali, ampak bodo iskali rešitve.

Ne glede na sporočilo o »veri v kolektiv«, film ne zapade v moraliziranje, temveč po zaslugi odlične energije mladenke (Sophia Lillis) in mladeničev (Jeremy Ray Taylor, Finn Wolfhard, Wyatt Oleff, Chosen Jacobs, Jack Dylan Grazer ter Nicholas Hamilton) pokaže izjemno voljo do življenja. Razigrana igra mladih igralcev vpliva na še močnejše poistovetenje z njimi, da jim začnemo kar hitro verjeti, bodisi pri šopirjenju, kdo bo prvi skočil iz visoke pečine v vodo, ali pa ob neposredni manifestaciji »tistega«.

Ležerni humor pa pravzaprav  še toliko bolj zavaja gledalce, ki v določenih delih filma brez težav pozabijo, da gledajo grozljivko. Suspenz je na trenutke zato zakrit in ob intervenciji grozljivega še toliko bolj učinkovit. A izbrana druščina najstnikov seveda ne bi delovala tako doživeto, če jim ne bi nasproti stalo zlo v obliki plešočega, norega, grotesknega, maničnega, izrojenega klovna Pennywisa, ki ga je tokrat upodobil Bill Skarsgård. Skarsgård svojo nalogo opravi učinkovito, četudi se od legendarne upodobitve Tima Curryja iz leta 1990 razlikuje najbolj po tem, da svoje norosti niti za trenutek ne skriva izza podobe uglajenega in na prvi pogled kultiviranega klovna. Potujitveni učinek podobe klovna je enostavno strašen. Njegova dejanja pa burleskni ples norosti.

Žal pa je precej izumetničena uporaba posebnih učinkov v filmu. Saj je suspenz pokvarjen prav tam, kjer bi ga lahko bilo (še) več. Doba tehnologije lahko na filmsko platno prenese vsak, še tako zamotan domišljijski svet, a vprašanje je, če je smiselno, da gledalčevo domišljijo duši s pisano in bogato, a tudi tako zelo oprijemljivo in banalno pejsažo filmske čarovnije. Posebno pa v grozljivki, kjer bi morala v prvi vrsti delovati ravno psihologija, gledalčeve lastne predstave in subtilna igra s pričakovanji Ob tehnološkem bohotenju in računalniško obdelanih prizorih tako zmanjka več prvinske grozljivosti, ki bi bila nedvomno učinkovitejša ob postopni uporabi suspenza. Scenografsko šibka je že propadajoča hiša, kjer se odvije končni obračun, saj s klišejsko strašljivostjo spomni na najbolj kičasto hišo strahov v lunaparku.  Tako je treba priznati, da se nam kljub vsemu v spomin še najbolj vtisne klovn in njegov ikonični rdeči balon, pa ni važno kje in kdaj.

Za sklep lahko zapišemo, da je nova priredba romana Tisto dobro izpeljana, pravzaprav so nekatere stvari, kot je na primer poenotenje časa, tudi režijsko in scenaristično učinkovite, saj je tako tudi sama zgodba poenostavljena in ne izpade pretenciozno. Največji ljubitelji grozljivk bodo gotovo manj navdušeni, saj bodo pogrešali več temačnosti, ki je ob realistični sliki direktorja fotografije Chung-hoon Chunga ni ravno veliko. Pa vendar je film kompromis med grozljivko in niti najmanj enostavno, a na prvi pogled sila naivno zgodbo o odraščanju, soočanju s strahovi, ki posedajo (zgolj) človeško dušo. Poleg tega pa ne gre prezreti pozitivnejšo plat filma, ki znotraj otroške naivnosti ponovno odkriva že malo izgubljeno voljo do življenja. Mladina se na lastno pest odloči, da bo vzela stvar v svoje roke, ter tako končala s prekletstvom in preteklostjo. Če bo res, pa bomo izvedeli v letu 2019, ob premieri nadaljevanja, ko bo »klub zgub« že odrasel.