V trenutku, ko se je Sasha Velour pojavila med množico obiskovalk_cev v parterju, še preden je stopila na oder, je vsem v dvorani razodela eno: pred nami stoji dovršena mojstrica odra, ki natančno ve, kako ustvariti show. Njen obisk v skoraj razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ni bil le nastop, temveč premišljen in presenečenj poln spektakel. Pomembno je izpostaviti, da ni šlo za klasičen lip sync drag nastop, temveč za vsebinsko in vizualno izjemno bogato, premišljeno ter odrsko dodelano predstavo, ki presega zgolj interpretacijo glasbene podlage. Z uporabo projekcij, hitrih preoblek in dramatične svetlobe Sasha potrjuje status ikone, ki drag dviguje na nivo visoke umetnosti, onkraj DIY (do it yourself – naredi sam_a) narejenih kostumov in nastopov v neodvisnih in nepretencioznih barih, kot je bil njej ljub C-street, neopazno skladišče iz 20. let prejšnjega stoletja v bližini železniške proge, kjer je deloval srčen gejevski klub in skupnostni prostor.
In prav glede tega, po ogledu Travesty še toliko bolj, ostajam razdvojen; sprašujem se namreč, koliko svojega političnega in radikalnega naboja drag pravzaprav izgubi, ko je produciran na tako visokem nivoju, ujet v polirano estetiko produkcije z visokim financiranjem. Ali ni, kot je Sasha sama poudarjala skozi pripoved, bistvo draga prav v tem, da nas opominja na tiste skromne in temačne, robustne in zakajene prostore? Te prostore danes morda res nekoliko romantiziramo, a ravno zato, ker so za mnoge izmed nas predstavljali prve izkustvene drobce popolne predaje samemu sebi in posledično katarzične osvoboditve od družbenih norm.
V varnem zavetju marginalnih klubov se zgodi nekaj surovega in neposrednega – nekaj, česar na tako velikem in institucionaliziranem odru večina ne bi mogla ali upala ponoviti. Gallusova dvorana s svojo veličino in protokolom vzpostavlja distanco, ki je v nasprotju s tisto umazano intimo barov in klubov, kjer se drag sploh lahko vzpostavi kot orodje upora. Kadar upor postane vrhunsko dovršen spektakel za širše množice, se neizogibno pojavi vprašanje: ali se je ob tem izgubila tudi nevarnost, ki jo drag predstavlja za status quo, ker okolje preprosto ni več dovolj varno za pravo, surovo ranljivost, temveč le še za njeno estetsko reprodukcijo?
»Ko kvir umetnost postane kategorija, se njena notranja napetost nevtralizira. Zato bi nas obstoj stabilnega kvir kanona moral skrbeti. Ne predstavlja zmage, temveč ujetost. Pomeni, da je nekaj, kar je bilo nekoč nevarno, postalo dovolj varno za poučevanje, zbiranje in prodajo.«
Anna Ádám, Ko kvir umetnost postane hetero
School of disobedience
Vsebina predstave Travesty bi namreč lahko bila močnejša. Čeprav Sasha vseskozi prepleta zgodovino draga s svojo osebno potjo, se zdi, da so nekateri segmenti ostali ujeti v estetiki, namesto da bi se poglobili v politično ali emocionalno srž tem, ki jih odpira. Spektakel včasih deluje kot ščit – vrhunska produkcija, ki pa na trenutke preglasuje subtilnost sporočila. Namesto da bi vsak nastop gradil na prejšnjem v koherentno celoto, smo bili občasno priča seriji vizualno dovršenih točk, ki so v svoji grandioznosti izgubile nekaj tiste ostrine, ki jo Sasha sicer premore v svojih govorih, zapisih ali krajših formatih.
Paradoksalno mi je Sasha največ dala takrat, ko je bila na odru sama – brez vizualnih motenj, ko je preprosto govorila z nami. Ti trenutki, ko je delila svojo zgodbo, svoje strahove in spomine na odraščanje, so bili tisti, ki so dvorano zares premaknili. Takrat se je odprlo ključno vprašanje: ali je drag le maska? Ali pa je morda naša vsakdanja podoba, tista v sivi obleki, s katero hodimo v službo, naša prava maska? Sasha pravi, da drag razkriva dušo, in prav v njeni ranljivosti brez odvečnih efektov smo to najbolj začutile_i.
Dejstvo, da smo skoraj povsem napolnili Gallusovo dvorano na dogodku, ki je bil oglaševan kot vrhunski mednarodni spektakel, a nas je na koncu najbolj ganila preprosta pripoved, pove o nas več kot o njej. Morda to razkriva, da kot občinstvo – kljub lakoti po popkulturnem blišču – pravzaprav hrepenimo po drugem žanru. Ne hrepenimo le po zabavi, temveč po stiku s seboj in z drugim. Če nas v dvorani, zgrajeni za visoko kulturo, najbolj premakne človeška krhkost, to potrjuje Sashino tezo: bistvo draga ni v tem, kar si nadenemo, ampak v tistem, kar se skozi to preobrazbo upa pokazati.
Travesty je bila tako lekcija o tem, da so bleščice le vabilo, prava predstava pa se zgodi tam, kjer se maska sreča z resnico.