(Sedem točk dnevnega reda in še sklep)
Ob novi pesniški zbirki Bojana Sedmaka, še preden jo grem brat, pomislim na število sedem. Najbrž njegov priimek ni kar tako. Kot se v njegovem korenu skriva nekaj mističnega, globoko med črke zaritega, tako bi lahko uvodoma dejali tudi za pesniško zbirko Zamahi med belo, rdeče … Zatorej, da bi dodobra kritiško pretresli tkivo nove zbirke, napovedujem sedem točk dnevnega reda in še sklep na koncu!
1. Zunanja zgradba pesmi je dokaj strogo urejena, linije verzov občasno likovno poravnane, prevladuje število sedem. Večina kitic ima namreč sedem verzov, ki so praviloma srednjega obsega, ali, če bi poskušali tudi tukaj s t. i. »Sedmakovo formulo«, potem hitro ugotovimo, da mnogi verzi vsebujejo natanko sedem besed, preostali pa pet, šest ali osem, odstopanja v obe smeri pa so praviloma redka.
2. Naslovi? Nič ne bo iz tega. Jih ni! Kjer je predviden prostor zanje, ostaja belina, praznina za padec bralčevega očesa, ki se lahko kot poetično kopje prepiči skozi list in nadaljuje svojo koničasto pot še naprej po Sedmakovem vesolju. So arabske številke (pravzaprav vrstilni števniki), ki uvajajo nekakšne med seboj prepletene sklope in »cikle«, več od tega pa ne najdemo …
Ustaviti se velja še pri naslovu celotne zbirke, ki je, to je treba poudariti, večplasten, a tudi ohlapen in obenem pomensko zamejen. Če zamahi namigujejo na gibanje, potem se to zaradi pesniškega trenja, ki ga povzroči predlog med, nekoliko upočasni … vse do pridevnikov belo in rdeče. Naslov torej zamahuje na več načinov: samo belo, samo rdeče, belo in rdeče ter z vsemi odtenki vmes. Pustimo simboliko obeh barv ob strani, četudi, resnici na ljubo, njuno simbolično vrednost pesnik večkrat vsebinsko razveže in razpre.
3. S številom sedem se zlahka zedini tudi lirski subjekt, izpovedovalec, ki mu je treba takoj priznati včasih kar strašljivo sposobnost bruhanja besed, ki kot da jih po eni strani lahkotno artikulira, širi in drobi, po drugi pa ves čas vzdržuje in kontrolira. Takšen artikulacijski model je seveda značilen za izdelane pesniške glasove, kar Sedmak nedvomno je.
Število sedem ima, če gre verjeti nekaterim numerološkim zapisom, še vrsto podpomenov, značajskih potez človeka, ki je z njim zaznamovan. Med drugim lahko o tem preberemo: »zanimanje za duhovnost, drugačna valovna dolžina, intelektualnost, jasnovidnost, analitičnost, perceptivnost, znanstvenost, eksaktnost, meditativnost, mističnost, strokovnost, načitanost, treznost, telepatija, vizionarstvo, globina, idealistične sanje, instinktivnost, refleksivnost, iskanje resnice, studioznost, modrost.«
In če natančno premislimo naštete lastnosti, ugotovimo, da je subjekt v teh pesmih uresničen skozi skoraj vse našteto – predvsem pa skozi dvojnost (»enkrat sem imel dve osebni«). Po eni strani je strog in matematično precizen, po drugi nastopa kot poduhovljen uresničevalec neke resnice, kot vizionar znotraj širokih meditativnih prostorov. A tudi povsem konkretnih, realnih situacij, v katerih ponovno nastopa v binarni opoziciji med zgodovinsko determiniranostjo, izraženo z argumentom dejavujevske pojavnosti (»nenadoma me strese deja vu v vsem tem / sem že bil to sem že videl sanjal«) in evforično osvobojenostjo (»kako širna je duša človeška vesoljna / prostranstva so prepojena z velikim / tokom podob …«).
4. Prava poslastica pa so te pesmi za jezikovne sladokusce, za po izvirnem stilu koprneče bralce poezije. Jezik je namreč kompleksen in preprost obenem; na mikroravni je izrazito prizemljen, figure mestoma blizu klišejskim, a temu spretno ubežijo z izvirnimi pomenskimi soseščinami, besednim tokom, s povezavami naprej in nazaj. Nobena beseda ni, tako kakor to tudi subjekt (»nisem sam da so povsod tam zunaj / še drugi …«), osamljena pričevalka te poezije, ker je ravno dovolj povezana z besedami pred njo in tistimi, ki ji še sledijo.
Je pa tudi dovolj oddaljena, da lahko izstopi, skoči pred bralca, zazveni s posebnim zvenom, udari v že tako intenzivnem ritmičnem ozračju (»zamrznitev stavka besede v prelivu«), omogoči ponovno drsenje po že prebranem – in vsakič se besede razlijejo drugače, na nov, bliskovit način (»evforije magma poezije iz globočine«).
Pri tem pa ne gre spregledati, in to še zlasti!, zvočno izjemno bogate ornamentike, spretnega poigravanja z rimo (»… vsaka psiha sije / iz sinjine slike iluzije like fantazije«), glasovnimi soseščinami (npr. s soglasnikoma g in d, ki nas zvočno drgneta v zaporedju besed: »dregajo drug drugega«), zrcalnimi besednimi preobrati (»rim na mir«) ter kopice podobnih zvočnih elementov. In vsa ta sredstva niso sama sebi namen in si ne podredijo ostalih komponent pesmi.
5. Ko se ustavimo pri naboru tem in motivov, hitro zaznamo avtorjev izbrušen pristop, analitično in preudarno izbiranje, sestavljanje motivne konfiguracije. Pravzaprav se, kot to počne s subjektom in na ravni jezika oziroma stila, tudi tu tematsko premika v vse mogoče smeri. Hodi po zgodovini z »zanosom vnetih / venetov«, lebdi v medprostorih, opazuje od daleč, »izza britvice ekvatorja«, telebne ob trda tla in deli usodo vseh nas, ki smo tudi tu, se dotika žensk, mest, ulic, Evrope in Slovenije, umetnosti, pisanja, pesnjenja, celo lastnih ustvarjalnih postopkov …
Se pa slednji pojavljajo zelo poredko, kot okruški, hipni prebliski in ne kot neka stalna substanca ustvarjalnega samopremisleka ali avtoanalize. Pa vendar si lahko tudi iz tako naokrog razsutega materiala ustvarimo celovito sliko o pesniškem položaju subjekta, o lirskem jazu znotraj izpovedovalca, o zadregah in radostih, ki jih ta doživlja pred, med in po pesnjenju. Ta je zanj danost. S pesnjenjem je pomirjen. Ne utrujajo ga pretekli glasovi, kakor se to v današnjem pesništvu rado dogaja, pač pa se poigrava z njimi, jih nagovarja, jim »krade« verze in jim podarja nazaj svoje nove, nadgrajene in aktualizirane. Tako tudi ne preseneča na koncu zbirke objavljen seznam mnogih avtorjev, katerih citati so v pesmih uporabljeni ali pa gre za očitne aluzije na njihova besedila.
Pa še nekaj je treba dodati pod to točko, ki se na koncu prav tako zasuče okoli števila sedem. Pesmi so namreč povezane s sedmimi državami, v katerih je pesnik bival v času njihovega nastajanja. Prav od tod nagle menjave prostorskih kulis, multikulturnost, evropska širina, logika kozmopolitizma, znotraj katerega smo vsi povezani v enovito, pa vendar razdrobljeno in oddaljeno (ne)človeško tvar.
A širino jemlje kot enega osrednjih načel; zato si, kjer se tematsko preveč zoži in omeji, pomaga z vnašanjem tujejezičnih vložkov (»they / are shouting stupid things foreigner / out fuck them i think they cant even / sing /…/ zukunft braucht herkunft«) ali pa kar z enim temeljnih globalizacijskih pojavov – s spletom in z njegovimi elementi (»bolje od googla«).
6. In potem se znajdemo še pred dejstvom, da je vse zapisano z enim zamahom, v enem hipu, zato ne preseneča, da se je avtor odločil pesmi zapisovati brez vejic, pik in ostalih ločil. Vse je kot drveči tok črk, zaporedij besed, ki se prelivajo, stapljajo in dograjujejo. Pri tem seveda ne gre za Sedmakovo modno muho, še manj načrtni odklon, ki bi naj prinašal nekakšen »šok«, izvirajoč iz upora zoper pravopisno normo; gre za premišljeno brisanje tistega dela pesniške materije, ki bi preveč omejevala, nekatere izjemne soseščine besed pa tako rekoč povsem onemogočila.
Tu se je pesnik povsem zbližal s sodobnimi načeli in teorijami »virtualizacije« jezika, ekvivalence le-tega s spletno-računalniškim okoljem, in bralca, ki je praviloma nemiren, impulziven in nenehno stremi k novim jezikovnim sunkom ter podobam. Taka zgoščanja besed v drseče zaporedje posledično prinašajo svojevrstno pesniško napetost, notranji tok, ki ne prizanaša in ne popusti, predvsem pa pred nami slika specifičen pojav lirskega suspenza: vsaka situacija je ravno dovolj zaprta in odprta hkrati, da stremimo po novi …
7. … zato se oblikujeta poseben notranji ritem in stil. Da, gotovo je primarna liričnost, a ob temeljitem zbližanju je še vse kaj več; celo dramatičnost se nakazuje!
In v taki atmosferi notranji ritem v pesmih ne popušča. Silovit je od izhodišča pa vse do zaključnega verza, ki zaradi strukture celotne pesniške zbirke nikoli ni zaresen miselni finale, pač pa pušča manj ali več nedorečenosti, novih možnosti, izhodišč in teženj …
Sklep
To je pesniška zbirka, ki je občudovanja vredna, predvsem ko gre za vprašanje vsebinske in zvočne silovitosti, navdušuje pa tudi njena premišljena celostna struktura. Pa še nekaj je gotovo njena odlika – bere in prebere se sicer resda sorazmerno naglo, a mnoge podobe in pesniški utrinki iz nje intenzivno zamahujejo še mnogo časa po prvotnem branju …
Bojan Sedmak: Zamahi med belo, rdeče. Maribor: Založba Pivec, 2014. 152 strani, 18,90 €.
