Tone Peršak se v romanu Za gozdom loteva, če nekoliko posplošimo, »času neprimerne perspektive in teme«. Njegov glavni protagonist ni zatiran in ni mlad, ni preprosto žrtev sveta, temveč je star in preskrbljen moški, ki simpatizira z Janšo. Njegovo življenje ni v vzponu, ne hlepi po priznanju in moči in opolnomočenosti, temveč je v zatonu in sooča se s smrtnostjo. Je eden najbolj nezaželenih literarnih likov tega trenutka, kar pa imamo lahko za prednost. Ponuja nam vpogled v duševnost in življenjske okoliščine populacije, ki je v medijskem prostoru praktično avtomatsko diskvalificirana, torej zapolnjuje motne madeže v podobi sveta, kar je tudi ena od vlog literature v družbi.
Glavni lik je torej zadrt možak, ki živi v večji predmestni hiši, v tipični ulici, ki se imenuje Za gozdom. Po upokojitvi je njegov vsakdan sestavljen iz oprezanja za sosedi in preživljanja časa z odtujeno ženo. Zameril se ji je, medtem ko je še v času Jugoslavije kot inženir delal v Iraku in ni prisostvoval vzgoji otrok, zdi pa se, da sta se drug na drugega navadila; žena predvsem na hišo in udobje, ki ga je njegovo delo omogočilo. Hči ima otroka z bosanskim muslimanom, druga pa je lezbijka. Kljub temu da je v svojem jedru glavni junak konservativen, pa svojih misli niti sam ne razvija v celoti, kaj šele, da bi jih predočil drugim – že svojo naklonjenost do Janše izraža po ostrih ovinkih.
Zanimiv je Peršakov slog pripovedovanja. Ob sicer dokaj preprostih, deskriptivnih povedih mu ves čas uspe vzdrževati nadih nekakšne nežne otožnosti in poetične zadržanosti. Skozi pripoved nas na prvi pogled vodi izrazito prozno, vendar na ravni celote opažamo težko določljivo poetično komponento, ki se skriva ravno v zamolklosti.
Stavki s svojim tonom nam pričarajo prostorsko komponentno prazne hiše oziroma hiše, polne praznine. Zdi se, da razpada svetovni nazor celotne generacije in pravzaprav tudi iluzija sodobnega načina življenja. Takšnega, ki temelji na pridobitništvu ali mladostnem zagonu, pogledu na življenje kot na zaključen individualni projekt, določen s potrošniškimi dobrinami. Ravno takšen pogled namreč ustvarja razkol med mladostjo in starostjo in ravno zato starejše potiska v osamo. Sanje, ki so postavljene na piedestal, se, ko življenje preskočimo, zdijo ničvredne. Temu je nujno tako, saj soočeni s smrtnostjo, v njih, ki so že za nami, ne moremo videti odgovora. Lahko bi se sklicevali na naslov ene od predstav kolektiva Beton Ltd. – Vse, kar smo zamudili, medtem ko smo živeli. Ta besedna zveza bi lahko bila ime eksistencialne praznine, ki jo posredno slika roman.
Za gozdom je kratka, kompaktna, a zelo zanimiva študija starosti v sodobnem svetu, pa tudi moškosti, ki vsebuje obilo blage ironije, vendar nikoli ne obtožuje, zasmehuje, nikoli ne izstopi iz svojega mirnega takta, ki spominja na šumenje listja na ulici Za gozdom.
S tem pa nadaljujemo k drugi pomembni dimenziji Peršakovega romana. Poleg tega, da mu na razumevajoč način uspe sestaviti psihološki profil antagonista, uspešno vzpostavi tudi mikrosvet. Predmestno okolje je poseben in celovit literarni kozmos. Njegove dinamike, sociološke značilnosti, izgled, vzdušje, vse to živo utripa s strani v stran, kot nekakšen podvodni svet, v katerega se potopimo in uživamo v njegovi magiji. Ravno dovolj drugačen – se pravi literariziran – in znan je, da uspe ves čas držati zanimanje, mehko bralsko napetost.
Delo strukturno ne izumlja tople vode in se drži varne poti. Ni toliko ambiciozen, da bi podrobneje razdelal in vključil večje število likov v danem miljeju, temveč zanesljivo vztraja pri nezanesljivi perspektivi enega, njegov osebni razvoj pa dobro obdela. Vsebuje standardne uvod, zaplet in razplet, ki pa jih naredi aktualne s tem, da zaplet predstavljajo dogodki v času nedavne epidemije, ki posežejo v osebno in javno življenje.
S tem pa na zanimiv način odpirajo tudi vprašanje ljubezni. Kaj sploh je ljubezen? V nasprotju s klišejsko predstavo o tem, kako je zakonsko življenje, ko zapade v rutino in zamere, neizogibno uničujoče, zato obstaja samo ena možna rešitev, to sta ločitev in ubiranje individualne poti uresničitve, prikaže kompleksnejšo podobo odnosov in dinamik znotraj njih, ki se jih navadno ne zavedamo, šele eksistencialna kriza nam jih uspe predočiti.
Roman Za gozdom je nekakšen balzam za vznemirjen sodobni bralski um, ki neprestano preži za novimi senzacionalističnimi osebnimi zgodbami in politično-identitarnim obkladanjem, s tem, da se posložuje osnovnih predpostavk literature: vživljanje v drugačnost, vprašanje po smislu in odpiranje etičnih dilem. Istočasno ni eksistencialno dramatičen, ne gre za silovito, težko, klasično čtivo, temveč ga zaznamuje določena lahkotnost, zaradi česar lahko deluje tudi sproščujoče.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
