Vse najboljše, Matjaž Kmecl!

Danes, 23. februarja, jih okroglih devetdeset praznuje dr. Matjaž Kmecl, slovenist, literarni zgodovinar in teoretik, upokojeni profesor, pisatelj, dramatik, žlahtnitelj vrtnic … Pred dnevi je na pragu domače hiše v Črnučah najprej pozdravil ženo, ki je šla po opravkih v center Ljubljane, takoj zatem pa še spraševalca in fotografinjo, ju prijazno sprejel in gostil poldrugo uro.

Gospod Kmecl, kaj počnete te dni?

»Dolgčas preganjam. Zelo rad bi delal na vrtu ali kje drugje, ampak žal ne gre več.«

Berete pa še?

»To pa! Knjige so vseskozi ob meni. Saj veste, tudi šuštar dela čevlje do smrti.«

Berete tudi nove?

»Če me pritegnejo. Na silo pa ne.«

Katera vas je nazadnje pritegnila?

»Recimo Veter z vzhoda, najnovejši roman mojega starega ljubega znanca Toneta Partljiča o njegovih Mariborčanih. Piše tako, da je oprijemljivo. Je nekaj med literarnim realizmom in reportažo. Vsekakor zanimivo.«

Evo, že v prvi minuti pogovora ste omenili realizem. Posvečali ste se mu kot literarni zgodovinar, teoretik, profesor … in očitno ostaja z vami.

»Realizem mi je ljub, seveda, čeprav berem tudi kaj drugega.«

Se vračate k starim ljubeznim: Levstiku, Jurčiču, Kersniku, Tavčarju …?

»Se, se, večkrat, berem pa tudi nove knjige o njih. Urška Perenič je ob pomembnih okroglih obletnicah napisala monografiji o Jurčiču in Tavčarju. Dobro, dobro.«

Kako in kdaj ste sami prišli do teh pisateljev?

»Med vojno, ko ni bilo skoraj ničesar in je bilo izjemno težko priti do slovenskih knjig. Na nekem starem podstrešju sem našel zaboje s starimi časopisi in jih bral. Na primer list za mladino Zvonček. Pravo odkritje pa je bila zame izdaja Jurčičevih zbranih spisov, ki jih je uredil Ivan Grafenauer. Prebiral sem jih naprej in nazaj. In Jurčič je ostal.«

Je bil Karl May še pred njim?

»Ob Jurčiču je bil. V Velenju je učitelj Fran Mlinšek, pedanten mož stare sorte, skrbel za dve omari predvojnih knjižničnih knjig. Tam je bil tudi ves Karl May. Mulariji je rad posojal knjige, vsako nedeljo ob enajstih dopoldne je za eno uro odprl vrata knjižnice. Izposojene knjige si moral tudi pravočasno vrniti, sicer je bil hud. Pri njem smo dobili tudi knjige drugih avtorjev, spomnim se naslova Mož v žametnih copatah … Literatura, ki je v očeh resnega bralca manjvredna – ampak brali smo jo pa radi!«

Zanimivo, na koliko piscev je vplival Karl May.

»Seveda, znal je pisati kratkočasno, napeto, pri njem je vseskozi akcija, za povrh te pelje v eksotične kraje, na Divji zahod, Orient, v gore Balkana … Vzorec fabule se sicer pogosto ponavlja, a je vsekakor zanimiv pisatelj.«

Ste knjige imeli tudi doma?

»Ogromno jih je bilo. Denarja sicer nismo imeli veliko, bilo nas je pet otrok. Starša sta nas morala spraviti do kruha, za povrh je mama kmalu umrla. Ampak tudi ko je bilo najhuje, smo našli nekaj denarja za knjige. Vsaj za kakšno Prešernovo družbo in podobno. Odraščal sem v učiteljski družini, med vojno smo živeli v Radečah blizu Loke pri Zidanem Mostu, po vojni pa so učitelje prerazporejali na vse mogoče konce. Na voljo so dali Pirešico pri Žalcu ali Velenje. Oče in mama sta se odločila za Velenje, kjer sem potem preživel pubertetno mladost, ki človeka najbolj zaznamuje.«

Kako pa vas je zaznamovala vojna?

»Hudo. Ob začetku vojne sem imel sedem, na koncu pa enajst let, toliko, da spomin ostane. Hodil sem v nemško šolo. Učile so nas učiteljice, ki so jih napaberkovali po Avstriji, bile so polpismene. Morale so paziti samo, da nismo govorili slovensko. Če so koga zalotile, da je kaj rekel slovensko, jih je dobil okrog ušes. Od tistih bolj hudih, seveda.«

Ste videli veliko orožja?

»O, zlasti petinštiridesetega, ko se je vojska z vsega Balkana umikala v Avstrijo. Kak cirkus je bil to! Nemogoče ga je opisati. Zelo dober romanopisec bi mogoče kaj spravil skupaj. Grozno je bilo, vsa Savska dolina je bila zabasana: vozovi, četniki, ustaši, neki popi, vmes nemška vojska … Pod našim oknom je šel cel Balkan! Pozneje pa se je ta veletok obrnil – in je bilo spet živahno. Po vojni je po naših krajih ostalo vse mogoče, od kanonov do konjev. Mulci smo si prisvojili majhnega konja, ga redili v zapuščenem bunkerju, vsak od nas je imel pištole, zalogo raket … Frajer si bil, če si imel pištolo za rakete z dvema cevema. Dokler nam niso vsega pobrali, smo sprožali eksplozije, ki so usekale kot sto vragov, naredile pa niso nobene škode. Me je pa enkrat prej rešil nemški oficir. Ob cesti je ležala bomba, a sem mislil, da je nekaj, kar bi nam utegnilo priti prav doma. Ko sem začel to stvar vleči, je pritekel oficir, kričal, naj neham, sicer bom umrl. Če bi prišel trenutek pozneje, bi mi bomba verjetno eksplodirala v rokah. No, verjetno se je bolj bal zase, ampak rešil pa me je le!«

Vas je zgodaj prijelo, da bi življenje posvetili književnosti?

»Ne, to je prišlo samo od sebe.«

Kako samo od sebe?!

»Na gimnaziji sem bil pokora za profesorja slovenščine. Ko so nam dali pisati kako nalogo, sem pisal, kakor hitro sem mogel, ker vsega nisem mogel povedati na kratko. Tista dolga čreva je moral profesor potem brati in popravljati.«

Je bil zadovoljen s prebranim?

»Ah, bil je dober, srčen človek. Franc Sirk. Pri njem smo se lepo imeli.«

Pozneje pa študij slavistike ni bil prva izbira, mar ne?

»Redki se zlahka samozavestno odločijo, kaj bodo počeli v življenju. Ker smo doma zidali hišo in sem mešal beton, sem si predstavljal, da o tem že nekaj vem in da mi bo dodatno znanje prav prišlo, pa sem si rekel, da bom študiral gradbeništvo. Ampak v Ljubljani nisem našel prave fakultete, vedel pa sem, kje je stara univerza. Pa sem šel tja in vpisal slavistiko.«

Kakšne profesorje ste imeli?

»Hja, to je pa posebno poglavje. Bil je povojni čas. Na Filozofsko fakulteto sem prišel leta 1953, predvojnih profesorjev ni bilo več. Prišel je Anton Slodnjak, zelo zanimiv možakar. Bil je jezikoslovec Anton Bajec, tudi odličen! Srbohrvaško literaturo nam je predaval Emil Štampar, zlasti pa je bila izjemna Marja Borštnik, izjemno dobra, materinska do študentov in zelo sistematična v stroki. Anton Ocvirk, pri katerem smo imeli primerjalno književnost, je bil kar naprej bolan. Bil je tudi Mirko Rupel, ampak le začasno … Premalo profesorjev je bilo, reševali so, kakor so znali. Improvizirali.«

Omenili ste Ocvirka. Zanimiv je razkol med slavistiko in primerjalno književnostjo …

»Zgodba o primerjalni književnosti pri nas je zanimiva, a jo ljudje preslabo poznajo. Na ljubljanski univerzi sta slovensko literaturo začela predavati Ivan Prijatelj in France Kidrič. Bila sta izrazita pozitivista, še posebej Kidrič: zbirati je treba vse mogoče podatke, literarnega zgodovinarja mora zanimati čisto vse, tudi najbolj neznatne drobnarije. Potem pa je prišla nova generacija, ki se je temu začela upirati. Ocvirka so kot enega najbolj nadobudnih poslali študirat komparativistiko v Pariz …«

… k Paulu Hazardu …

»Tako, k imenom, ki veljajo za železni repertoar komparativistike. Ocvirk se je s pridobljenim znanjem vrnil domov, a tu je gospodaril Kidrič, zakrknjen pozitivist. Ker je Ocvirk nekako moral uveljaviti, kar je prinesel iz Pariza, je ustanovil primerjalno književnost – ampak nikoli je ni pošteno teoretsko utemeljil. Za povrh je bil Ocvirk po svoje eden največjih pozitivistov …«

… kakor tudi njegov asistent Evald Koren.

»Res je, moj prijatelj Evald. Ste ga poznali?«

Uf, bil je zelo strog profesor. Strah in trepet.

»Strog profesor, ampak zelo dober človek. Ob Ocvirku ni bilo lahko vztrajati, bil je monopolističen, stvari je rad imel v svojih rokah. In znal je biti do nesramnosti zafrkantski. Seveda je bil zelo bister, elokventen, v mnogočem pedanten. Marsikdo je hotel biti njegov asistent, ker je bilo to zelo ugledno. Ampak večina je prej ali slej pobegnila stran. Res je znal biti neznosen, imel je dolg jezik. Ko so nekoč popivali v baru na vrhu nebotičnika, je opletal z jezikom sem ter tja, izzival vse, dokler se ga ni neki hrust naveličal. Pograbil ga je, ga zavihtel čez ograjo in rekel: ‘Glej, Ocvirk, če ne nehaš, te bom spustil.’«

V vaši drami Lepa Vida ali Problem svetega Ožbalta kritik benti, da želi biti »svoboden hermenevtik, približno tako kakor Ahac in Kermauner«, ne pa kaka »suhljad« slovenske literarne zgodovine: »Kakšen Kmecl in njegovi kolegi na primer – skrajna žagovina, dolgčas!« Kakšen odnos ste imeli do Dušana Pirjevca – Ahaca in Tarasa Kermaunerja?

»S Tarasom sva bila dobra prijatelja, veliko sva se pogovarjala. Ahac pa je bil druga generacija, starejši, tudi drugačen človek, za sabo je imel izkušnjo NOB. Politični komisar. Zelo oster človek. Edini, ki si je upal z njim polemizirati na sejah fakultetnega sveta, je bil Boris Paternu, prav tako elokventen, polemičen človek. Celo tako oster, da se ga je Ahac izogibal.«

Paternuja?!

»Ja, ja.«

Kaj je bilo jabolko spora med njima?

»Ah, karkoli že, nič načelnega. Pragmatične zadeve, ob katerih smo se morali odločiti, kako bo fakulteta delovala.«

Vi ste ob profesuri tudi pisali leposlovje. Kar ni tako samoumevno, zlasti ne za uglednega profesorja …

»No, ne vem, koliko sem bil ugleden.«

No, no, Matjaž Kmecl je vendarle eden od stebrov slovenistike.

»Pustiva to. Vprašali ste o mojem pisanju. Kot mulec sem zelo rad in redno, vsako nedeljo zjutraj, poslušal tedanji Radio Ljubljana. Otroške oddaje. Njihove slušne igre so bile odprte, tam si delal, kar si hotel, medtem ko te je na drugih področjih kdo hitro začel loviti: kaj pa počneš, literatura mora vendar pomagati graditi domovino … Na radiu je delal zelo dober dramaturg in urednik Emil Smasek, ki je konec petdesetih let razpisal natečaje za radijske igre. Pa sem si rekel, da velja poskusiti. Napisal sem dve igri: eno za odrasle in eno za otroke. Dobil sem celo neke nagrade, pozneje sem še kaj napisal … Ali je kaj vredno, ne vem. Ampak takrat mi je veliko pomenilo. V omenjeni Lepi Vidi ali Problemu svetega Ožbalta je v središču blasfemičen, kritičen odnos do narodnih mitov, kar mi je bilo vedno zanimivo. Kadar ti vsiljujejo samo eno možno in veljavno razlago, moraš iti okrog in si reč ogledati še od zadaj.«

V eseju Nove naloge slovenske literarne zgodovine, uvrščenim v knjigo Babji mlin slovenske literarne zgodovine, poudarjate tudi potrebo po nenehnem preizpraševanju, prenavljanju literarne vede …

»To pa! No, nekatere metode, tudi pozitivistična, so lahko koristne kadarkoli, samo jemati jih moraš z zrnom soli: do te mere je v redu, več pa ne. Če me danes kaj zanima o Prešernu in njegovi dobi, grem prav gotovo spet brat Kidričevo knjigo o njem. Tam notri dobite čudo božje!«

Prešeren je večen, kaj pa »vaši« realisti? Kaj nam lahko danes povedo Jurčič, Levstik, Tavčar …?

»To je pa odvisno od vsakega bralca. Z vsakim bralcem besedilo spet zaživi, v kontekstu bralčevih izkušenj, novega časa … Seveda pa nam objektivno govori tudi o tedanjem času, takratnih vrednotah in drugem.«

Nekaj bolje prestane preizkus časa, kaj drugega pa slabše.

»Seveda. Župančič je imeniten pesnik, a danes ni več v ospredju. Pesem Veš, poet, svoj dolg je bila z žeblji pribita na razmere v domovini leta 1941. Danes pove marsikaj, a ne toliko kot takrat.«

Župančič ima tudi lep jezik. Mnogi gledališki igralci še danes pravijo, da radi igrajo njegove prevode, zlasti Shakespearja.

»Odličen prevajalec je bil! Prevedel je tudi Rostandovega Cyranoja de Bergeraca, ki je krasen tekst, meni eden najlepših v svetovni literaturi. Sijajno ga je prevedel, kar je zelo težko, če želiš ohraniti vse zvočne in pomenske odtenke, jih doseči v svojem jeziku.«

Na gledališki oder je prišla tudi vaša drama Levstikova smrt. Tako je naslovljeno že poglavje v vaši monografiji o pisatelju – zanimivo, postavili ste ga na začetek, knjige niste odprli s pisateljevim rojstvom, ampak z mučno, strašno boleznijo in smrtjo.

»Smrt je zaključek življenja in ga zaznamuje s končno poanto. Levstik je bil hud bojevnik, do neznosnosti je preganjal tiste, s katerimi se ni strinjal. Majhna zverca, zaganjal se je v ljudi. Ampak je veliko vedel, predvsem pa je bil prepričan o rečeh, ki jih je potem uveljavljal v imenu naroda. In na koncu je … znorel. Ni lepa beseda, a tako je bilo. Bil je sila nebogljen, obenem pa narodna svetinja – ko je umrl, so vsi žalovali za njim in nosili vence, niso ga mogli prehvaliti, prej bi ga pa v žlici vode utopili, ker je imel tako dolg jezik. Njegova usoda se mi je pokazala kot tako pomenljiva, da sodi na začetek knjige.«

Vašo dramo Levstikova smrt so krstno uprizorili v novogoriškem Primorskem dramskem gledališču v sezoni 1980/81. Igralec Bine Matoh se spominja, da je bila naslovna vloga tista, ki ga je od vseh, kar jih je v življenju odigral, najbolj preganjala v nočnih morah.

»Verjamem. To je to! Levstikova usoda je bila res strašna, mučna, gotovo se je bilo naporno vživeti, vse to podoživeti. Bine Matoh je Levstika igral zelo dobro, se spomnim.«

Pozneje, v osemdesetih in še devetdesetih, ste prevzeli različne pomembne družbene in politične funkcije …

»Eh! (zamahne z roko) Veste, kako je s tem: potem ko je vsega konec, ugotoviš, da nič ni bilo pomembno. Ko me je Janez Zemljarič na začetku osemdesetih povabil v politiko in sem postal predsednik republiškega komiteja za kulturo, so bile razmere pri nas še zmeraj precej zaribane – glede odnosa do kulture, svobode izražanja … Že Jože Pučnik me je v študentskih časih prepričeval, naj stopim v politiko, češ da sistem lahko spreminjaš samo od znotraj, zunaj ne boš nič dosegel. To sem si zapomnil, zato sem si rekel, da velja poizkusiti, morda pa naredim kaj pametnega za slovensko kulturo. In sem vstopil. Ko si enkrat notri, pa samo še globlje in globlje lezeš v to blato.«

Ko že omenjate študentske čase – v eni od knjig mimogrede omenite, da so vas iz študentskega naselja izključili zaradi nacionalizma. Kaj se je dogajalo?

»To je posebna zgodba. Tam je deloval socialni svet za študente, potrebne pomoči. Imel je denar, ki pa so se ga žal polastili neki študentje z juga. Ko sem to razbobnal in protestiral, so takoj rekli: o, tako pa ne gre, to je nacionalizem! Nekakšen disciplinski svet so sestavljali upokojenci iz Rožne doline, ki niso ničesar razumeli. Na seji, kjer sem se moral zagovarjati, so mi pripovedovali iste reči, na katere sem opozarjal sam. Končno so spoznali, da mi očitajo prav tisto, kar zdaj sami ugotavljajo. Ampak ni bilo pomoči, obveljal je sklep, da sem izključen. Šel sem do Vide Tomšič na Centralni komite, a me ni sprejela, čeprav je bila znana po tem, da je sprejemala tudi študente. Ves dopoldan sem sedel v čakalnici, pa je nisem dočakal. Stopil sem do intendanta v študentskem naselju, tistega, ki je tehtal premog in nam ga odmerjal – takrat smo si v sobah namreč še kurili s premogom. No, ta prijazni možakar, ki je bil po tihem na moji strani, me je še kar nekaj časa pustil stanovati tam, na skrivaj, nihče ni izvedel. Pa nobene škode ni bilo.«

V osemdesetih ste opravljali še eno pomembno funkcijo, bili predsednik Jezikovnega razsodišča …

»Tudi ustanovil sem ga. Prej je SZDL imela posebno službo za slovenščino v javni rabi, predsedoval ji je Beno Zupančič. Nekega dne me je prosil, naj pridem k njemu. Na smrtni postelji mi je rekel: ‘Bolan sem, kmalu bom umrl. Nekdo mora to delati naprej.’ Edina, ki bi to še lahko nadaljevala, je bila Breda Pogorelec. A nje so se otepali, ker je bila neurejena. Pa je veliko vedela, prava bi bila za to! Zelo mi je zamerila, da sem sprejel ponudbo. Tudi sam sem najprej pomislil nanjo, a mi je Beno Zupančič rekel, da bo vse razpadlo, če prepustijo njej. Kakorkoli že, lotil sem se dela … in hitro spoznal, da nikamor ne pridemo, če samo modrujemo. Treba je pritisniti na ljudi! Domislili smo se, da bi ustanovili jezikovno sodišče. A je zvenelo prehudo, prestrogo. No, pa naj bo razsodišče! Sestavili smo ga, v njem smo bili Janko Moder, Janez Gradišnik, Jože Toporišič, šef lektorjev na Delu Janez Sršen in jaz. Vsak teden smo se dobili in jemali v pretres nove primere.«

Ste imeli veliko dela?

»Seveda, sploh ker so se začeli na nas obračati s čisto vsem, zlasti s težavami, ki z jezikom niso imele nikakršne zveze. Sprli so se na hišnem svetu, pa je eden od njih to prišel zatožit jezikovnemu razsodišču! Ampak smo vseeno vztrajali, vse dokler ni Popit razpustil Jezikovnega razsodišča. Kakor drugi v političnem vrhu v Ljubljani je bil tudi on pod kožo sicer nacionalist, a je moral skrbeti za politično ravnovesje in upoštevati Beograd. Je pa zanimivo, kako na tekočem je bil. Neki pisatelj mi je pravil, da mu je že dan po izidu nove knjige Popit rekel: ‘Ja, kaj ga pa ti tam lomiš?!’ Nisem kak Popitov občudovalec, vem, da so se ga takrat bali, ampak je treba dodati, da je bil vendarle malce drugačen, kot ga nekateri prikazujejo danes.«

Kako pa se spominjate razvpitega davka na šund? Tudi vi ste baje morali kdaj presojati, kaj si zasluži to nalepko in kaj ne. Na primer, prvenec Pankrtov Dolgcajt (1980) ste ocenili kot slabši od njihove druge plošče Državni ljubimci (1982), kjer so se vam besedila izkazala za kakovostnejša, zato pedagoški prijem z višjim davkom ni bil potreben …

»Na mizo sem kdaj dobil tudi kak tak primer. Tisti, ki sem jih pohvalil, so mi to šteli v dobro, seveda. Drugi pa ne. Tako je.«

Mimogrede, marsikatera tedanja žrtev davka na šund danes pravi, da bi tovrstni prijem včasih še kako prav prišel, saj je šunda več kot kdaj prej.

»Ah, s tem so sploh težave. V naši kulturi žal ne more delovati prava kritika. Ker smo premajhni. Čim si do koga pošteno kritičen in poveš, kaj je v njegovem delu dobro in kaj ne, je že zamera – in jih fašeš! Kriv si ti, ki si povedal, kaj je narobe, ne pa tisti, ki je narobe naredil. Zato tudi ne moreš presoditi, koga podpreti z javnim denarjem in koga ne. Za povrh bo tisti, ki ga ne podpreš, prizadet in bo kričal o krivici.«

Kako pa ustanovitelj Jezikovnega razsodišča doživlja današnjo slovenščino v javni rabi?

»Cenim naše sodobne jezikoslovce, so bistri in razgledani, a ne morem soglašati z uradno doktrino, ki pravi, naj se jezik razvija spontano in demokratično, češ da že sam poišče pravo pot. To do neke mere drži, gotovo. A obenem omogoča neodgovornost do jezika, ki lahko začne razpadati v svoji logiki, s tem pa izgublja tudi funkcionalnost. Zelo preprost primer: zaokrožiti ali zakrožiti? Vse več jih ne loči, kaj pomeni prvo in kaj drugo.«

Novica zakroži po javnosti …

»… in pri plačevanju zaokrožiš znesek, na primer. A mnogi tega ne ločijo. Prav tako jih vse več ne ločuje med etičnim in etničnim – in to šolani ljudje! Skratka, nekaj nadzora vendarle mora biti. Jezik je v veliki meri plod dogovora, dogovor pa zahteva pravila.«

Kaj pa politika, jo še spremljate?

»Ah, do politike nimam lepega odnosa. Pustiva to.«

Rečeva raje kako o vrtnicah?

»O, to zmeraj rad! Je pa vzgoja vrtnic dolgotrajen in mukotrpen posel – sploh če ti ne uspe. Če ti uspe dobiti kako novo vrtnico, je pa lep triumf. A novo sorto, če ti uspe, dobiš s približno dvajset tisoč križanji. To je ogromno dela! Za vsako novo sorto moraš dognati, kaj bi rad dobil, izbrati očeta in mamo, oba kastrirati, na novo oprašiti, čakati, kaj bo nastalo … Ogromno dela gre v nič, se ti zdi … in pogosto v razočaranje.«

Spomnim se, kako ste pred leti trepetali, ali vam bo uspelo dobiti vrtnico Prešeren.

»Res je, zelo sem si želel, da bi mi jo uspelo dobiti že do leta 2000, ko smo praznovali 200. obletnico pesnikovega rojstva. No, je pa uspelo pozneje. Ni najboljša, ampak nekaj vendarle je.«

Uspel vam je tudi Trubar.

»Prešeren in Trubar sta dvojčka, oba iz istega križanja. Ti vrtnici sta v redu, imata pa obe svoje hibe. A jih ne bom razlagal. Mama o svojih otrocih naokrog ne govori nič slabega.« (nasmešek)

Se še ukvarjate z vrtnicami?

»Ne morem. Ko se sklonim, da bi se posvetil cvetu, mi kolena odpovejo. Poberem samo še kake samosevce, ki se sami skrižajo, s pomočjo čmrljev in čebel. Ampak to je loterija – včasih kaj dobiš, najpogosteje pa ničesar.«

Še prej kot vrtnicam ste se morali, prav tako zaradi kolen, odpovedati goram …

»To pa je sploh katastrofa! Vsak teden sem šel vsaj za en dan v hribe. Do svojega petinsedemdesetega leta. Blodil sem okrog, sam, nihče ti nič noče, izbiraš svoja pota … V mladih letih pa sem po gorah hodil bos. Nisem imel čevljev, od doma sem bil vajen hoditi bos, pa sem šel kar tako. Cele Kamniške Alpe sem prehodil bos. Po snegu še gre, po šodru pa teže. Moja ljubezen do hribov pravzaprav ni nič presenetljivega, saj sem v njih tudi rojen – pod Kumom. Hribi so v meni od začetka.«

V dneh, kakršen je današnji, je iz Ljubljane lepo videti osončene gore. Kaj se dogaja v vas, ko pogled ujame alpske vršace?

»Otožnost. (nasmeh) Ampak vsega lepega je enkrat konec. Včasih je luštno b’lo, zdaj pa več ni tako …«

Katero turo bi izbrali, če bi lahko mahnili še na eno, zadnjo?

»Katerokoli. No, na Triglav najbrž ne bi šel, sem bil na njem že kakih petdesetkrat. A tudi ko sem se spet vzpenjal na iste gore in hribe, sem opazil, da je vsakič drugače. Že rastje je v različnih letnih časih različno, cvetijo druge rože …«

Največ rojakov ste pred skoraj pol stoletja na popotovanje po domovini popeljali z znamenito knjigo Zakladi Slovenije, veliko uspešnico Cankarjeve založbe, pri kateri ste sodelovali kot pisec besedil.

»Najbolj zaslužen za Zaklade Slovenije je pokojni urednik Marjan Krušič. Zamislil si je tovrstno izdajo in organiziral delovno skupino strokovnjakov z različnih področij, ki so izbrali in obdelali značilnosti in najpomembnejše znamenitosti posameznih slovenskih pokrajin. Vprašal me je, ali bi sodeloval kot pisec. Sem sprejel, a naj poudarim, da so mi vseskozi pomagali strokovnjaki, oprl sem se na njihovo delo, priskrbeli so mi podatke, zanimivosti in drugo. Joco Žnidaršič je bil urednik fotografije … Bilo je skupinsko delo. Knjiga je bila res velika uspešnica – ker je izšla, ko je bilo vse aktualnejše slovensko osamosvajanje. Tudi Jezikovno razsodišče je bilo zato zanimivo …«

Čas okrepljene narodne zavesti?

»Tako je. Ljudje so se priključili, to so čutili.«

Prav pomnim, da so vam Zakladi Slovenije pomagali zgraditi hišo?

»Res je, deloma. Predvsem pa – ne boste verjeli – uspeh radijskih iger v Nemčiji. Bile so jim zanimive, nekako vzhodnjaško pretresljive v tistem času, ko je ves zahod s strahom opazoval Sovjetsko zvezo. V Nemčiji so bile uspešnice, v knjigah so me celo omenjali kot pomembnega avtorja radijskih iger. Za vse to je skrbel že omenjeni Emil Smasek, res dragocen človek, Mariborčan, kulturniški aktivist.«

Včasih pa ste bili stric v ozadju vi. V intervjuju, ki se bliža koncu, ne moreva mimo največje prodajne uspešnice založbe Beletrina, ki ste ji med bralce pomagali kot nekakšen boter. Bronja Žakelj je javno povedala, da je rokopis romana Belo se pere na devetdeset dala brati prav vam. In da ji je vaš žegen veliko pomenil.

»Res je, tu se pa ne morem ogniti slavi. (nasmeh) Veliko sem sodeloval z njenim dedom, umetnostnim zgodovinarjem Lojzetom Gostišo. Bil je alfa in omega ohranjanja likovne dediščine v povojnem času, vse do osemdesetih let. Zanimiv možakar. Nekoč me je vprašal, ali bi prebral besedilo njegove vnukinje. Ded in vnukinja sta se našla po veliko letih … To je zanimiva zgodba, naj jo hitro obnovim. Družina je v Žireh imela gostilno. Med drugo svetovno vojno so oskrbovali partizane za Blegošem. Nekoč so Lojzeta poslali gor, z neko pošto. Pripovedoval mi je, kako se je približal vasi Farji potok, nakar je zaslišal: ‘Stoj! Kdo gre?’ Odgovoril je, da bi rad prišel tja gor, k očetu. Niso mu verjeli. Pridržali so ga. Med partizani tam pa je bila tudi neka ženska … Po vojni sta se poročila, zanosila je, rodila se jima je hči – Bronjina mama –, nekaj let zatem sta se razšla … Svojega dedka Lojzeta Gostišo je Bronja Žakelj spoznala šele veliko pozneje, nekaj let pred njegovo smrtjo ga je poiskala, spoznala sta se, se povezala. Prek njega mi je izročila svoj roman Belo se pere na devetdeset. Prebral sem ga, se prepričal, da je dobro napisan, in ji rekel, da bom vsekakor napisal priporočilno pismo. Me veseli, da se je našla z Beletrino in da je knjiga takšna uspešnica. Torej nisem mimo mahnil.«

Sami pa ste leta 2008 pri Beletrini izdali avtobiografsko knjigo Sveti Lenart, vrtnice in gamsov skret. V zadnjih vrsticah omenjate, da je pred vami še nekaj kratkih mesecev in let. No, odtlej je minilo že 16 let. Niste pričakovali, da jih boste dočakali 90?

»Niti nisem hotel. Obesil se pa tudi ne bom. (nasmeh) Veste, človek v teh letih ne ve, ali je to žegen ali zgaga. Saj ne da bi se hotel primerjati, a se večkrat spomnim starega Josipa Vidmarja. Obiskal sem ga, ko je bil podobnih let, kakor sem zdaj sam. Čepel je v naslonjaču, ves nesrečen je jamral: ‘Uh, ne želite si, da bi bili kdaj tako stari.’ Jože Javoršek, ki je bil blizu zakoncema Vidmar, se je okrog rad delal norca, opisoval, kako Vidmar in žena ležita v svoji sobi, vsak na svojem koncu, gledata v temo, vsake toliko kaj rečeta, spet zaspita … Zdaj bolje razumem, kako sta se počutila. (premolk) Ampak sem pa po svoje vesel. Kljub vsemu je lepo živeti in potem težko oditi v nekaj, kar je … nič. Oziroma nekaj, o čemer ne veš ničesar.«

Ste agnostik?

»Mogoče. Kaj pa vem. Ni odgovorov na cel kup vprašanj, od velikega poka, antimaterije … Ne vemo. Mogoče po smrti nekaj je, mogoče ni. Bi prej rekel, da ni. Te pa zmeraj nekaj kljuje notri: kaj pa če vendarle …«

Bomo videli – ali pa ne.

»Ne bomo videli, ne. Če ni, pač ni, če pa je, prav tako ne bomo vedeli. Ker je zavest vendarle nekaj drugega, česar ne bomo več imeli.«

Vseeno: vse najboljše!

»Hvala.«