Prideva v Beograd, stopiva iz Flixbusa in si rečem, skorajda prisežem, da majkemi jaz nikoli nikamor več ne grem z busom. Potem plačava za taksi iz avtobusne do centra, kjer imava Airbnb – 3500 dinarjev. Budali. Prosiva taksista, če nama pusti vsaj nekaj denarja, da greva lahko na kavo, ko čakava na ključ od stanovanja. Pusti 400 dinarjev in se odpelje. Takoj so naju nategnili.
(Naslednji prizor)
Laguna. Tako se je imenovala prva knjigarna, v katero sva vstopili. Po hitrem pregledu se mi zazdi, da je podobna nekakšni srbski verziji Felix knjigarne. Veliko bestsellerjev, 3 za 2 akcij in znižanih žepnic. V kleti imajo tudi komisijo.[1] Top. Sredi police se zasveti Svetlana Slapšak: Moj mačkoljubivi život, roman, ki je v bistvu neke vrste avtobiografija, posvečena življenju z mačkami. Gre za faktografsko in malce novinarsko zasnovan roman, v katerem se sprehodimo po zgodovini in območju bivše Jugoslavije, prav tako pa zgodovini oz. spominu te fascinantne in inteligentne ženske, ki je dr. Svetlane Slapšak. Roman je poln veselja, žalosti, ljubezni, upora, upiranja, družbene angažiranosti, poguma in seveda mačk. Njenih in tistih, ki so ji stopile na pot tekom njenega življenja. To je roman, v katerem se mačke ljubi, rešuje in kot pravi v romanu –
»Naučila sam da radim i mislim i bez mačaka, ali je uz njih to bilo potpuno drugačije zadovoljstvo. Njihova prisutnost uvek je opominjala na neophodnost sluha za život, za obično, za toplo, za nenasilno i nepredvidljivo. Prisustvo mačaka bilo je opomena pred egotičnim stvaralačkim bludnjama, priziv kritičnosti i ironije, stalna provera da li sam u stanju da volim, i da li me vole – ili jednostavnije, da li je moje nezgrapno telo još uvek udobno. […]«
Običajno preveč zapravim za knjige, ki jih potem ne preberem. In ko rečem običajno, s tem mislim, da je to najbrž način življenja. Japonci temu pravijo Tsundoku. Kopičenje knjig, ki ji v resnici nikoli nimaš namena zares prebrati. Prepogosto se zgodi, da kupujem knjige, potem pa doma na prenosniku berem nelegalne pdf-je tako slabe kvalitete, da jih niti bralnik ne zazna kot tekst. In zato sem določila, da bom za knjige zapravila 20 evrov. S to mislijo vstopim v knjigarno Vulkan.
Lana Bastašič in njen roman Ujemi zajca je bila najbrž ena izmed najboljših knjig, ki sem jih prebrala lani. Leto prej je pri hrvaški Frakturi izdala zbirko kratkih zgodb Mliječni zubi. Če je šlo pri prvi za literarno mojstrovino temačnega eksistencializma, iskanja izgubljenega časa in ne-ljubezni, potem gre pri slednji za sosledje čudnih, strašljivih in malce neudobnih zgodb. Prva zgodba v zbirki, Šuma, se začne s stavkom Trebalo mi je dosta vremena, da zadavim tatu. Prodano.
Mlečni zobje govorijo o otroštvu in starševstvu predvsem pa dejstvu, da ni generacije, ki je starši ne bi zastrupili in poškodovali. Breme tega nosijo protagonisti v tej zbirki zgodb, ki zaradi svoje neposrednosti in jasnosti svoje misli prekaša marsikatero knjigo o vzgoji.
Išče stare plošče in zato šetava pa Knez Mihajlovi. EKV ali Idoli ali Balašević. Najde prvo Balaševićevo plato za 1000 dinarjev in jo kupi. Potem iščeva kavo in evo, spet knjigarna. In ta ima še kavarno. Popolno. Med policami zagorijo rumene platnice knjige Ognjenka Lakićević: Vodič kroz požare.
To bom kupila.
Pa daj ne kupuj knjig, če ne poznaš avtorja.
Ma ne, imam dober občutek. Poslušaj: »Udarila sam nogu svom snagom o ivicu kreveta malo ispod kolena, tamo kde su modrice najlepše, tih dvadesetak sekundi dok se bol neumoljivo širio po telu i bio malkice jači od misli kako je dodiruješ onako kako sem te učila da mene dodiruješ, bio je to najbolji deo dana.«
Zbirka, za katero njen urednik Marko Tomaš pravi, da opisuje življenje, ki se nam včasih zdi kot opustošena in požgana pokrajina. Naučiti se moramo, kako preživeti v takšnem okolju, da bomo lahko upali in morda celo našli izhod. In o tem upanju govori in piše Ognjenka Lakićević. O tem in o majhnih in osebnih uporih proti peklu, ki ga vsi skupaj ustvarjamo. Gre za pesniško zbirko, ki ni niti malo zbanalizirana in zaradi katere vas bo postalo strah, ker se boste prepogosto znašli med njenimi vrsticami. V kateri boste izvedeli, da je morje hladno, ampak se otopli, ker so fantje narejeni iz sonca, deklištvo pa je kraj zločina.
Če se v Ljubljani sredi poletja skoraj ne dobi prostega stola v kateremkoli precenjenem lokalu v centru, se ga v Beogradu zagotovo ne dobi.
Kako se reče, če je notri lokal?
Da li ima unutra kafanu?
Dober dan, 2 ulazinici za zoološki park. Hvala vam. Izvinite, još nešto, da li ima unutra kafanu?
Ti meni karto za živalski vrt, jaz pa tebi Radmilo.
Moja mama zna šta se dešava u Gradovima Radmile Petrović je pesniška zbirka o rečeh, ki jih nisi doživel, ampak čutiš njihove posledice. O ljudeh, ki jih nisi nikoli spoznal, ampak jih pogrešaš, o vaseh, v katerih živijo le mrtve ženske in pokorjene ženske, o odraščanju in skrivnostih in lepljivih spominih in traktorjih. Radmila Petrović je rojena 1996 in živi v Beogradu in jo sovražim. Rada bi pisala tako kot ona.
V najlepši knjigarni v Beogradu, v Booki, hočem kupiti še srbsko verzijo Lane. Pa pride knjigarnarka in pravi, da treh izdaj pa res ne rabim, naj si raje pogledam Milico Vučković in njen roman Smrtni ishod atletskih povreda. Trenutni beograjski oziroma srbski bestseller, ki so ga pravkar ponatisnili že enajstič. [2]Roman, ki je tako brezkompromisno nasilen kot je tudi zabaven, ki je talentirano in pogumno in čisto nič izumetničeno napisana zgodba o Evi, ki žonglira med vlogo matere samohranilke, hčerke, partnerke in ženske. Ne uspe ji zapustiti majhnega mesta, ne uspe se ji poročiti in v kaosu odnosov 21. stoletja naposled spozna še Viktorja. Veliko ljubezen? To je roman, ki resno prevprašuje materinstvo, intimnost, ljubezen, manipulacijo in psihično nasilje. In je dober pokazatelj, kako hitro se lahko vsak izmed nas znajde v poziciji žrtve gaslightanja, iz katere se je težko rešiti. Ne smemo iskati doma v drugih ljudeh, pravi sicer Richard Siken, a to zagotovo trdi tudi Eva.
Zadnji dan za taksi nazaj do avtobusne plačava 350 dinarjev. Na poti kupim še Marijo Andrijašević, ker je prijateljica in izjemna pesnica (njena pesniška zbirka nosi naslov Davide, svašta su mi radili) in izjemna pisateljica. Zemlja bez sutona. Boli me, ko berem ta roman, ampak kaj naj, take romane si izbiram. In take prijateljice. Roman je vračanje. Vračanje nazaj v rojstni kraj, kjer smo odraščali. Pri Mariji je to sicer majhna vas Sutoni. Tja se vrne Gloria, protagonistka romana, ki je na službeni oz. študijski raziskavi. Tam se sreča s svojim očetom, rojstnim krajem, spomini, prijateljem iz otroštva in njegovo hčerko. Roman, ki diši po Dalmaciji, smoli in rožmarinu in ki je spomin, ki potem postane tudi odgovor.
Naj gre za vrnitev v Eribonov Reims, Louijev majhni industrijski kraj na severu Francije, Novo Mesto Dijane Matković, vukojebino pred Splitom, predmestje Beograda ali ruralno Hrvaško, vračamo se, ker je treba pogledati, kje so šle stvari narobe, saj naša generacija nima luksuza, da bi vso to nesnago čustvenega in razrednega nasilja prenesla naprej na svoje potomce. Veselim se te literature.
Naslednjič greva v Beograd z avtom.
Ja, ja, ok.
[1] Komisijska prodaja v knjigarnah je prodaja knjig tujih založb. Na primer: V knjigarni Beletrina imajo poleg svojih knjig tudi komisijsko prodajo knjig založbe Goga.
[2] Ni preverjena informacija.