Vselej ostane kaj, kar lahko ljubimo

Roman To objokovano telo (This Mournable Body, 2018) v prevodu Andreja E. Skubica je prvi roman zimbabvejske pisateljice Tsitsi Dangarembga (1959), ki ga beremo v slovenskem jeziku. Za revijo Literatura je Polona Glavan leta 2003 prevedla odlomek iz pisateljičinega prvega romana Živčna stanja (Nervous Conditions), začetka trilogije o Tambudzai Sigauke – Tambu, nekoč obetavni mladi ženski, ki bi se iz primeža nerazvitega, revnega vaškega okolja, prežetega z uničujočimi posledicami vojne, lahko rešila z izobrazbo in se v odrasli dobi udobno namestila v varni in stabilni zaposlitvi ter si ustvarila dom. Lahko bi se rešila, a je, kot zapiše Pia Prezelj v Delu, »odrasla narobe, kajti v srednjih letih je, a brez moža in brez otrok in brez službe in brez bivališča«. V Harareju, glavnem mestu Zimbabveja, ki še ni okreval od kolonializma, mestu, preplavljenem z gmotnimi razlikami med revnimi in bogatimi, Tambudzai vse bolj drsi v socialni in psihični propad.

S prvim delom trilogije, romanom Živčna stanja (1988), je avtorica zaslovela kot prva temnopolta Zimbabvejka, ki je izdala knjigo v angleščini, roman pa je bil uvrščen na BBC-jev seznam stotih knjig, ki so spremenile svet. Trinajstletna Tambudzai se šola v stričevem metodističnem misijonu, od njenega uspeha pa je odvisna vsa družina. V odlomku, prevedenem za Literaturo, se Tambu v domu svojega premožnega strica in njune žene sreča z gosposkostjo ter mestno mešanico zahodnih in tradicionalnih običajev:

Grozilo mi je, da bom postala angel, ali vsaj svetnica, in pozabila, kako živijo običajni ljudje – iz trenutka v trenutek in iz rok v usta. Odsotnost umazanije je bila dokaz za to, da moj novi dom ni iz tega sveta. Vedela sem, vse življenje sem vedela, da je življenje umazano, in to me je razočaralo.

Romanu, ki so ga razglasili za eno najpomembnejših del afriške literature 20. stoletja, leta 1989 pa je prejel literarno nagrado Commonwealtha, je osemnajst let pozneje sledil roman The Book of Not (2006), v katerem Tambudzai, zdaj mlada ženska, nadaljuje šolanje na Kolidžu Presvetega srca za mlade dame. Izkušnjo šolanja zaznamujejo diskriminacijske razlike med temnopoltimi in belskimi študentkami, družbo pa pretresajo posledice vojne za neodvisnost Zimbabveja (razglašena je bila 18. aprila 1980), v kateri je njena starejša sestra izgubila nogo.

Teme sistemskega rasizma, kolonializma, revščine, kolektivne posttravmatske stresne motnje, zlasti pa nasilja v mnogih oblikah se nadaljujejo in poglabljajo v tretjem romanu To objokovano telo, ki predstavlja zadnji del trilogije o Tambudzai. Protagonistka v poznih tridesetih, »prestara« za samski dom, v katerem biva, se vse bolj utaplja v občutkih brezupa, povezanih z brezposelnostjo, stanovanjsko stisko ter globoko zakoreninjenim občutkom osamljenosti in nevidnosti. Vsa ta občutja smiselno povezuje naslov prvega od treh delov romana, Upadanje. Izvemo, da je Tambudzai zaradi nevzdržnih razmer pod pretvezo, da se bo poročila, pustila službo v oglaševalski agenciji. Pozna devetdeseta so in Tambu si v kaotičnem, z revščino preplavljenem Harareju išče prostor za bivanje, dokler si ne najde zanemarjene sobice v vprašljivih razmerah.

Že na samem začetku romana se srečamo z nasiljem, ki se v različnih oblikah pojavlja skozi ves roman. Sprva kot potlačeno, prikrito nasilje: ob pogledu na hrošče se Tambudzai spominja, kako jim je metala mravlje in zadovoljno opazovala, kako so se mučile za preživetje. Ko pa se ponižana vrača iz bogate soseske, kjer je iskala stanovanje in bila odpravljena z žalitvami in pokroviteljskimi nasveti, naj gre okopavat sladki krompir, na tržnici naleti na sostanovalko, ki jo množica napade zaradi njenega vpadljivega, »prostaškega« videza. Mizogini pogledi na žensko telo so opisani v zgoščenem, mestoma dokumentarnem slogu, polnem odsekanih stavkov. Želja po sramotenju mlade ženske se polasti tudi Tambduzai:

Pogled na lepo sostanovalko te napolni s praznino, ki boli. Ne potegneš se nazaj, kot si želi eden od umov v tvoji glavi. Namesto tega ubogaš tistega drugega, zrineš se naprej. Želiš si videti obliko bolečine, slediti njenim arterijam in venam, izruvati vzorec kapilar iz njenega telesa.

Prvi del romana se zaključi z nasilnim dejanjem, ki ga Tambudzai v vlogi učiteljice biologije (čeprav ima diplomo iz sociologije), potem ko se zaposli na dekliški šoli, povzroči svoji učenki. Nasilje, ki je v njej tlelo na tržnici, ob deklicah, ki so se rodile v samostojni državi ter so drznejše in samozavestnejše od svoje učiteljice, predvsem pa se jim obeta lepša prihodnost, naposled prodre na plano. Tambu se znese nad dekletom in mu povzroči trajno gluhoto, dogodek pa jo pripelje v psihiatrično bolnišnico. V drugem delu romana, naslovljenem Visenje, s pomočjo antidepresivov in bivanja najprej v bolnišnici, nato pri sestrični Nyashi, počasi okreva. Svoje občutke zaupa psihiatrinji: »Nikoli me ne vidijo. Saj sploh ni važno, kdo so. Nihče me ne vidi.« Psihiatrinja je prva, ki ji spregovori o pomanjkanju, v katerem životari njena družina, s katero Tambu že več let nima stika (vreča koruznega zdroba, ki ji ga je prek sostanovalke poslala mama, se kot opomin simbolno pojavlja skozi ves roman).

Nyasha, njena sestrična, nastopa že v odlomku, prevedenem za Literaturo, in sicer kot predrzna, anoreksična najstnica, ki se po letih življenja v Angliji privaja nazaj na zimbabvejsko okolje. Tudi ona v odlomku Tambuzai načrtno ignorira, ta pa se z njo nenehno primerja. Primerjanje med ženskama se nadaljuje v odrasi dobi, ko Tambu z zadovoljstvom opazuje njeno propadajočo hišo in ocenjuje, da ji je kljub diplomam iz Evrope »spodletelo«. Resda se je poročila z belcem, vendar z revnim belcem. Zavist, rivalstvo, shadenfraude, zadovoljstvo ob smoli drugega, in primerjanje zlasti z ženskami podobne izobrazbe in starosti se skozi roman ponavljajo kot refren ter se prepletajo z nesamozavestjo in negotovostjo glede lastnih izbir in odločitev. Ob ponovnem srečanju z Nyasho se Tambu spominja: »Njen pogled na svet ti je govoril, da obstajajo različni načini, kako biti človek, in da tvoj način nima ničesar skupnega z njenim, pri čemer te je navdajalo izrazito prepričanje, da je njen način boljši.«

Rasizem je v romanu vseprisoten in se kaže na mnogotere načine. Iz Tambudzainih spominov izvemo, da so jo že na kolidžu obravnavali drugače kot belske študentke, v njeni prvi službi v oglaševalski agenciji pa so ji belski sodelavci na višjih položajih kradli zamisli za slogane in jih pripisovali sebi. V tretjem, zadnjem delu romana, naslovljenem Prispetje, se v upanju na družbeni vzpon zaposli pri nekdanji belski sodelavki, ki je ustanovila turistično agencijo. Zdi se, da se vsaj navzven povzdiguje z dna, saj prebiva v novi hiši in vozi dober službeni avto. Žal v svojem uspehu ne zmore uživati, saj se nenehno primerja in tekmuje z mlajšo sodelavko Pedzi. Kmalu dobi priložnost, da razvije turistični program, ki bi turistom iz Evrope približal izkušnjo pristne afriške vasi. Iz želje po uspehu zbere pogum, se vrne v domačo vas in k sodelovanju v programu povabi svojo mater in druge ženske v vasi. Prebivalke vasi pripravi do tega, da pred turisti zaplešejo napol gole, ob čemer njena mati doživi živčni zlom. Tambudzai prizna svoj poraz, zapusti udobno delovno mesto in ponižno sprejme, da so slabe razmere njena usoda.

Posebnost romana, tudi v primerjavi s prejšnjima, je pripovedovanje v drugi osebi ednine, kar se od strani do strani izkazuje za genialno odločitev. Zaradi izbire pripovedovalca s Tambudzai ne sočustvujemo toliko, kot morda bi, če bi pripovedovala ona. Razumemo lahko njeno stisko, vse globljo depresijo in bolečino zapuščenosti, toda ves čas jo opazujemo od strani, z določene distance, ter se z njenimi mislimi ne stapljamo, kot bi se najbrž zgodilo pri prvoosebni pripovedi. Tretjeosebni, najbrž vsevedni pripovedovalec pa bi po vsej verjetnosti ustvaril pretirano razdaljo med nami in Tambudzai, zaradi hladnega, dokumentarnega sloga pa bi ostali v vlogi zunanjega opazovalca. Pri drugi osebi se zdi, da zgodbo še vedno pripoveduje Tambudzai, a je zaradi vsega, kar je doživela in še doživlja, razosebljena.

Roman, uvrščen v ožji izbori za nagrado booker in za Pinterjevo nagrado PEN, je pripoved o bolečini, ki ji ni mogoče najti izvora: razteza se od brazd, ki jih je pustila vojna, revščine in zaostalosti, ki vladata mestom in vasem, rasizma in mizoginije, ki zaznamujeta generacije, do posameznikov, ki jih preganjajo krvavi spomini, razočaranja in brezup ob vrsti neuspehov. Izbira citata na začetku romana iz drame Rozina na soncu pisateljice Lorraine Hansberry se na prvi pogled zdi le malo povezana s sporočilom romana: »Vselej ostane kaj, kar lahko ljubiš.« Toda v njem je v nasprotju z zgodbo romana zrno upanja. Morda res lahko izgubimo vse, toda vselej ostane kaj, kar lahko ljubimo.