AirBeletrina - Vsi »Mavrovi« obrazi ali V katero stoletje sodi Marx
Refleksija 18. 8. 2014

Vsi »Mavrovi« obrazi ali V katero stoletje sodi Marx

Branje ene novejših – iz leta 2013 – in odmevnejših biografij o Karlu Marxu (1818–1883), izpod peresa Jonathana Sperberja, ameriškega zgodovinarja, profesorja na univerzi Missouri in strokovnjaka za evropsko zgodovino 19. stoletja, poraja mešane občutke. Gre za izjemno zanimiv, podroben, izčrpen, eruditski prikaz kompleksne življenjske zgodbe velikega misleca, pri katerem avtor pomembno črpa iz novega dragocenega korpusa informacij, obsežnega mednarodnega raziskovalnega in založniškega projekta Marx-Engels-Gesamtausgabe (MEGA) – popolne izdaje del, spisov, pisem, člankov, zabeležk itd. Karla Marxa in Friedricha Engelsa. A glavno izhodišče Sperberjevega teksta je vendarle nekoliko problematično. Avtor najprej zavrne dokaj pogosto stališče, ki Marxa razume kot našega sodobnika, ki naj bi videl v današnji čas. Zapiše, da ga je želel v prvi vrsti umestiti v zapleten družbeni, politični in kulturni kontekst Evrope 19. stoletja, a zdi se, da bi tam Marxa najraje tudi pustil. Kot nekakšno zaprašeno zgodovinsko kurioziteto, ne preveč pomembno za sedanjost.

Karl Marx. Revolucionar in njegov čas.
Jonathan Sperber
Izdaja:
Modrijan

Prevajalec:

Trier, študij in zaroka

Toda pojdimo po vrsti. Sperber se pripovedi o življenju Karla Marxa loti celovito. Zanimajo ga tako Marxovo publicistično in teoretsko delo, njegovo politično delovanje in aktivizem, kot tudi njegovo zasebno življenje, družinsko okolje, iz katerega je izšel, osebne kaprice in navade. Marxa prikaže kot človeka z mnogo obrazi – kot ognjevitega časopisnega urednika, emigranta, revolucionarja, vstajnika, izgnanca, teoretika, sociologa, ekonomista, nazadnje kot ikono – in podrobno piše o njegovih vzorih in vplivih. Glavne prelomnice, ki so zaznamovale Marxovo življenje, pronicljivo umešča v širše zgodovinske, politične, socialne okoliščine, značilne za staro celino v 19. stoletju, kar je nedvomno ena glavnih odlik besedila. Trier, Marxov rojstni kraj, opisuje kot zaspano, staro katoliško mesto na jugozahodu Nemčije, takrat sicer del Svetega rimskega cesarstva, kjer so bile najpomembnejše družbene in politične institucije organizirane po stanovskem sistemu, znotraj katerega je prevladovala katoliška duhovščina in množica malih plemičev. Ko se je tam 5. maja 1818 rodil Marx, je bila omenjena podoba Trierja sicer že preteklost. Najprej so mesto konec 18. stoletja zasedle čete revolucionarne francoske vlade in ga priključile francoski republiki. Istočasno so ukinile tudi številne privilegije, značilne za stanovsko družbo, razpustile cehe, uvedle svobodo poklicev, premoženje samostanov in plemstva pa so zasegle ter prodale na dražbi. Obenem se je spremenil tudi položaj Judov, ki so v zameno za prilagoditev kulturnim normam družbe, v kateri so živeli, lahko postali svobodnejši in enakopravnejši državljani. Vendar je francoska revolucionarna vojska v samem mestu naletela na manjšo podporo lokalnega prebivalstva, kot je sprva upala. Ko se je Napoleonova vladavina v zahodni Nemčiji leta 1813 končala, pa je Trier skupaj z večjim delom Nemčije zahodno od Rena pripadel Kraljevini Prusiji. Pruska nadvlada je bila zaradi protestantske veroizpovedi novega gospostva, uvedbe visokih davkov in trošarin v mestu sicer silno nepriljubljena. V takih viharnih razmerah, po dobrih dveh desetletjih burnih družbenih in političnih sprememb, se je v veliki judovski družini rodil Karl Marx. Njegov oče Heinrich Marx je bil pravnik, ki je po spreobrnitvi v protestantizem postal uspešen odvetnik, medtem ko Marxovo mamo, nizozemsko Judinjo Henriette Marx, zgodovinarji opisujejo kot nekultivirano žensko, ki ni znala dobro nemško.

Po maturi na trierski gimnaziji so Marxa poslali v Bonn študirat pravo. Sperber piše, da ga je študentsko življenje najprej posrkalo vase. Prizadevno je hodil na predavanja, razpravljal s kolegi o različnih literarnih in estetskih vprašanjih, pisal poezijo, a tudi popival v mestnih tavernah in se prepiral z aristokratskimi študenti iz vzhodnih pruskih provinc. Zaradi temnejše polti je dobil vzdevek »Maver«, ki ga je spremljal vse življenje.

Po koncu študijskega leta 1835/36 se je Marx z očetovim dovoljenjem prepisal na berlinsko univerzo. Berlin, že takrat relativno veliko mesto s 300.000 prebivalci, je bil znan po živahnem kulturnem in umetniškem življenju, medtem ko so se na tamkajšnjo univerzo vpisovali nadebudni študentje iz vse Evrope. V Berlinu se je Marx prvič srečal z idejami in nauki Georga Wilhelma Friedricha Hegla, ki so zaznamovale njegovo zgodnje teoretsko delo. Priključil se je intelektualnemu valu mladoheglovcev – avtorjem, kot so bili David Friedrich Strauss, Bruno Bauer, Ludwig Feuerbach –, ki so s kombinacijo Heglove teologije in racionalističnih idej preučevali religijo, se lotevali historične kritike Biblije ter razvijali ateizem.

Karl in Jenny Marx

Leta 1838 je Marxu zaradi tuberkuloze umrl oče, kar je vplivalo na njegove nadaljnje študijske načrte in ambicije. Nehal je obiskovati predavanja na pravni fakulteti, se odrekel morebitni odvetniški karieri in začel načrtovati doktorsko disertacijo, v kateri naj bi s Heglovo metodo analiziral izbrane fragmente antične filozofije. Že med študijem se je zaročil z Jenny von Westphalen, hčerko družinskega prijatelja ter višjega pruskega državnega uslužbenca in aristokrata Johanna Ludwiga von Westphalna. Jenny je bila štiri leta starejša od Karla, kar naj bi poleg dejstva, da jo je zasnubil kot osemnajstletni mladenič brez prebite pare, kazalo na svojevrstno nasprotovanje prevladujočim normam buržoazne družbe 19. stoletja, ko so se ženske praviloma možile s starejšimi in materialno preskrbljenimi moškimi.

Marxovo poklicno življenje zaznamujejo številni pretresi, selitve in na koncu izgnanstvo. Ko se je leta 1841 z doktoratom vrnil v domače Porenje, je še računal na akademsko kariero, ki pa je zaradi protiheglovskega obrata v pruski državni politiki padla v vodo. Zato je postal svobodni publicist in svoje pisanje usmeril prav proti pruski državi. Priključil se je novoustanovljenemu kölnskemu časniku Rheinische Zeitung, sicer glasilu liberalne porenske buržoazije, nenaklonjene pruski monarhiji, kjer je od oktobra 1942 do februarja 1943 deloval kot neformalni urednik. Prišel je v stik s komunističnimi idejami, ki pa jim na začetku ni bil najbolj naklonjen, prvič naj bi se seznanil z razmerami, v kakršnih so živeli nižji sloji, začel se je zanimati za ekonomijo, iz učenjaka se je razvil v aktivista in ostrega polemika. Vendar so pruske oblasti časopis kmalu prepovedale, Marx pa je postal brezposeln.

V emigraciji

Sledila so emigrantska leta. Leta 1843 je Marx z ženo prispel v Pariz, kjer naj bi skupaj z mladoheglovcem in somišljenikom Arnoldom Rugejem, s katerim se je sicer pozneje razšel, urejala Francosko-nemške letopise. Šlo je za revijo, ki naj bi vzpostavila sodelovanje med nemškimi in francoskimi radikalci, vendar je kasneje propadla kot poslovna investicija in tudi kot politična intervencija. A Marxu je v njej uspelo objaviti nekaj pomembnih tekstov (Prispevek h kritiki Heglove pravne filozofije (Uvod) in Prispevek k Judovskemu vprašanju), v katerih je začel razvijati teoretsko podlago za prihodnje politične in družbene spremembe in podal prve obrise svojih komunističnih idej.

V tistem času je bil Pariz središče sveta, z bogatim kulturnim in intelektualnim življenjem ter z razgibanimi političnimi razpravami v časnikih, v raznih društvih, na parlamentarnih sejah in shodih. V mesto so se zgrinjali politični pregnanci iz vse Evrope in Marx je tako prišel v stik z radikalci iz različnih držav, pa tudi z nemško emigracijo. Leta 1844 je začel pisati t. i. Pariške rokopise, zbirko spisov o različnih ekonomskih problemih (tudi o teoriji odtujitve) in filozofskih vprašanjih, ter se prvič srečal s Friedrichom Engelsom, mladeničem iz okolice današnjega Wuppertala v zahodni Nemčiji, sicer komunistom, ki pa se je šolal za poklic tekstilnega tovarnarja in trgovca, s čimer naj bi nadaljeval družinsko tradicijo. To je bil začetek več desetletij dolgega, izjemno plodnega osebnega, intelektualnega in političnega partnerstva ter prijateljstva.

Zaradi pritiskov pruske monarhije so Marxa januarja 1845 izgnali iz Pariza. Za nekaj let se je ustalil v Bruslju, kjer je nadaljeval delo, ki ga je zastavil v Franciji. Srečeval se je z različnimi političnimi pregnanci, študiral, pisal (v bruseljskih letih so nastali spisi Sveta družina, Nemška ideologija, Beda filozofije) ter načrtoval nove založniške in politične projekte.

V bruseljskih letih je Marx postal tudi predsednik tamkajšnje podružnice Zveze komunistov. Pozorno je spremljal politične pretrese v Evropi, spodbujal vstaje, ki so napovedovale revolucionarni val leta 1848, razmišljal, kako organizirati delavski razred, svojo revolucionarno strategijo pa skupaj z Engelsom nato predstavil v slavnem Komunističnem manifestu.

Marca 1848, kmalu po razglasitvi druge francoske republike v Parizu, je moral Marx znova na pot. Zapustil je Belgijo in se za kratek čas vrnil v Köln, kjer je oživil in urejal časnik Neue Rheinische Zeitung, v njem napadal takrat sicer nekoliko liberalnejšo prusko državo ter igral pomembno vlogo v lokalni in deželni radikalni politiki. A politični neuspeh nemških revolucionarjev in ostri protiukrepi pruskih oblasti so ga skupaj z družino prisilili v dokončno izgnanstvo.

London in gosposka revščina

Jenny, Laura, Eleanor in Karl Marx s Friedrichom Engelsom leta1864.

Marx je v London prispel spomladi 1849 in v mestu ostal do konca življenja. Ni naključje, da se je zatekel na Otok, saj je britanska prestolnica tedaj veljala za nekakšno zatočišče političnih pregnancev iz vse Evrope, ki so ob burnih dogodkih leta 1848 morali zapustiti svoje domače okolje. Marxova londonska leta je zaznamovalo več stvari. Nadaljeval je svoje politične aktivnosti, ustanovil je poseben odbor za podporo nemškim političnim beguncem, oživil Zvezo komunistov, se družil z nemškimi socialisti ter načrtoval izdajanje emigrantskega časopisa, ki bi ga pripravljali v Londonu, razpečevali pa v Nemčiji. Obenem pa so se za Marxa v Angliji začela dolga leta trpke revščine; prave službe ni imel, dohodki so prihajali neredno, družino so pestili visoki stroški življenja v velemestu, prisiljeni so bili zastavljati svoje imetje, zapadli so v dolgove in podobno. Pomanjkanja so se pri Marxovih sicer zelo sramovali ter se vselej trudili dajati vtis preskrbljenosti in solidnega materialnega stanja. Kot piše Sperber, je šlo za t. i. gosposko revščino, ko družina včasih ni imela za hrano, kljub temu pa je pri hiši obdržala služkinjo in guvernanto. Njihov položaj se je izboljšal šele z Engelsovo selitvijo v Manchester, kjer je začel delati kot zastopnik v eni od očetovih tovarn. Prijatelja sta si razdelila delo; Marx je ostal glavni teoretik in aktivist, Engels pa ga je kot premožen poslovnež ves čas velikodušno finančno podpiral.

V Londonu je Marx nadaljeval tudi s svojim publicističnim delom. Med drugim je bil dopisnik ameriškega časnika New York Daily Tribune, zasnoval pa je tudi nekaj drugih, danes kanonskih tekstov. Leta 1852 je napisal znameniti protinapoleonski spis Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, odziv na državni udar Ludvika Napoleona Bonaparta (2. decembra 1851), v katerem se je ozrl tudi na zadušene revolucije leta 1848 ter razmišljal o revolucionarni prihodnosti. Pozneje se je Marx pri pisanju čedalje bolj osredotočal na ekonomske teme. Objavil je Prispevek h kritiki politične ekonomije (1859) in začel pisati Kapital (prva knjiga je izšla leta 1867). Leta 1864 se je vključil v delovanje Mednarodne delavske zveze (MDZ), t. i. prve internacionale, federacije povezanih delavskih društev. Znan je njegov spor z anarhistično strujo Mihaila Bakunina, s katerim sta se spopadla za nadzor nad omenjeno organizacijo. Sicer pa je Marx do zadnjega, četudi je imel težave z zdravjem, ostal pozoren opazovalec družbenih, političnih in ekonomskih razmer v Evropi in po svetu.

Nekaj dragocenih vpogledov

Sperberjev tekst premore nemalo pronicljivih vpogledov v Marxovo življenjsko zgodbo. Avtor pri obdelavi obsežnega gradiva in obilice informacij ves čas ostaja natančen in izčrpen, ne da bi pri tem izgubil rdečo nit. Njegova dognanja o Marxovem zasebnem življenju so nedvomno dragocena in postavljajo velikega misleca v zanimivo luč. Sperber piše o zakonu z Jenny von Westphalen, s katero sta skupaj preživela turbulentne čase političnih pretresov, revščine in pregnanstva. Jenny je bila njegova tajnica, zaupnica in podpornica, ki naj bi vseskozi pozorno spremljala moževo delo. Skupaj sta imela sedem otrok, vendar so samo tri hčerke, Jenny, Laura in Eleanor, dočakale odrasla leta. Marxa, ki je bil znan kot izjemno ljubeč oče in dedek, so prezgodnje smrti njegovih otrok vselej močno prizadele.

Zanimiv je tudi Sperberjev oris nemalokrat izjemno zapletenih in burnih odnosov med Marxom in njegovimi sodelavci, soborci in nasprotniki – Friedrichom Engelsom, Brunom Bauerjem, mladoheglovcem in Marxovim mentorjem, s katerim sta se nato razšla, Mosesom Hessom, socialistom, s katerim se je Marx družil v Bruslju, Karlom Grünom, nemškim radikalcem in komunistom, Wilhelmom Liebknechtom, nemškim socialnim demokratom in pomembnim Marxovim privržencem, Ferdinandom Lassallom, ognjevitim in gizdalinskim nemškim levičarskim aktivistom ter drugimi.

Sperber osvetli preobrat v Marxovi teoretski percepciji, ko se je od heglovstva obrnil k pozitivizmu, izrazito empiričnemu zaznavanju sveta, ki se je kot vodilni znanstveni trend v evropskem intelektualnem in kulturnem življenju uveljavil po letu 1850. Pri tem pa se Marx ni, kot izpostavi avtor, odpovedal svojim filozofskim idejam, temveč jih je zasnoval v obliki, bolj značilni za obdobje pozitivizma. Tako je želel na primer »avtoriteto« naravoslovnih ved oziroma njenih znanstvenih postopkov – eksperimentiranja, organiziranega zbiranja podatkov, matematične analize – uporabiti za svoj politični program in ekonomske teorije. Sperber se pomudi tudi pri vprašanju, kako je na Marxa vplivalo Darwinovo delo O nastanku vrst (1859), ki se je hitro uveljavilo kot tipičen primer pozitivistične epistemologije, in kako različne rasne teorije, napisane v duhu rasnega razlikovanja, ki so se takrat razširile po Evropi. O slednjih je imel Marx slabo mnenje, medtem ko je bil določenim vidikom Darwinovih teorij naklonjen, saj je v njih videl močan »intelektualni udarec v prid materializma in ateizma«.

Avtor omenja tudi pomembno Engelsovo vlogo pri recepciji Marxovega dela, pri čemer je do Marxovega soborca kritičen in nekoliko zajedljiv. Engelsova različica Marxovih teorij naj bi najprej zamolčala določene zadržke, ki jih je imel Marx do nekaterih pozitivističnih idej oziroma njegovo »heglovsko kritiko konceptualnega razumevanja naravoslovja«. Po drugi strani pa je imel Engels po Marxovi smrti izjemno pomembno vlogo, še posebej v času razmaha množičnega delavskega gibanja v Evropi med leti 1880 in 1896, ko je nastala množica socialističnih in delavskih strank ter vsedržavnih sindikalnih federacij. Bil je glavni skrbnik prijateljeve teoretske zapuščine ter kot svetovalec in mentor tesno sodeloval z voditelji omenjenih strank in gibanj, znotraj katerih so Marxove ideje dobile pomembno težo. Na plodna tla so padle predvsem v Nemčiji, na Avstro-Ogrskem in v Ruskem carstvu. Tako je tudi sklicevanje komunističnih in socialističnih političnih strank 20. stoletja na marksizem v prvi vrsti pomenilo predvsem reakcijo na Engelsovo interpretacijo marksizma, znotraj katere sleherna družbena, politična in gospodarska sprememba z znanstveno nujnostjo vodi v socializem.

V katero stoletje sodi Marx?

“Karl is back in town,” Ottmar Hörl ob Marxovem 195. rojstnem dnevu

Toda Sperberjev tekst ni brez pomanjkljivosti. Za avtorja v nobenem trenutku ni dvoma: Marx, »osebnost iz minulega zgodovinskega obdobja, ki se od našega vse bolj oddaljuje«, v preteklost zazrti človek, »ki je vzel razmere prve polovice 19. stoletja in jih projiciral v prihodnost«, ostaja trdno zasidran prav v omenjenem stoletju in ni več relevanten za današnji čas. Tudi interpretacije Marxovih teorij v luči psihoanalize, eksistencializma, strukturalizma, poststrukturalizma ter preučevanje njegovih idej brez kasnejših revizij in dodatkov avtor, kot zgodovinar, »zavezan razumevanju preteklosti pod njenimi lastnimi pogoji«, nekoliko trapasto označi za »nadvse nekoristno zabavo« in na več mestih v knjigi pokroviteljsko ugotavlja, da je kapitalizem 21. stoletja pač drugačen od tistega, o katerem je pisal Marx. Sperberjeva izhodišča, s katerimi Marxu odreka aktualnost, so problematična; najprej se lahko človek hudomušno vpraša, čemu danes potem napisati tako debelo knjigo o nekom, ki nam očitno ne more več nič povedati. A je problem bolj resen; kot je v svojem odzivu na Sperberjevo delo zapisal že Terry Eagleton, se za Marxovo življenje ponavadi zanimamo na podlagi njegovega dela, medtem ko Sperber naredi ravno obratno. V ospredje postavi Marxovo življenjsko zgodbo, z njegovimi teorijami se sicer ukvarja, a jih opiše »v njihovem lastnem, sočasnem kontekstu, kot prispevke k takrat potekajočim razpravam in kot kritične komentarje […] mislecev tistega časa«. Tako se ujame v zanko; Marxovo življenje – njegova študijska leta, zakon z Jenny, politično udejstvovanje, obdobje izgnanstva itd. – je res stvar 19. stoletja, toda njegovega dela na tak način nikakor ne moremo odpraviti. Seveda avtor skozi formo biografije ne more ustrezno zaobjeti denimo Marxovega vpliva in zapuščine v današnji levičarski misli, na primer pri znanih avtorjih, kot so David Harvey, Silvia Federici, Costas Lapavitsas, že omenjeni Eagleton in mnogi drugi. A se Sperber kljub temu ne odreče poenostavljenim zaključkom. Ne bi mu škodilo, če bi bil bolj pozoren na novejše interpretacije Marxovih idej in teorij, ki niso nikakršni čudaški teoretski prijemi, kot namiguje, temveč povsem legitimen znanstveni in raziskovalni pristop. Tako bi bil morda bolj pazljiv s svojimi sklepi, na primer z že omenjeno, večkrat ponovljeno »ugotovitvijo«, češ da Marx ni naš sodobnik, ker njegove analize veljajo za drugačne vrste kapitalizem, iz drugega zgodovinskega časa. Kot pa dobro pokaže nemški politolog in teoretik Michael Heinrich v svojem izvrstnem delu Kritika politične ekonomije: uvod, so tovrstne, sicer pogoste »historične« opazke napačne, saj Marxu v Kapitalu ni šlo za oris točno določene zgodovinske faze kapitalizma, temveč za teoretsko analizo glavnih kategorij kapitalističnega produkcijskega načina – blagovne menjave, akumulacije presežne vrednosti, izkoriščanja delavskega razreda –, ki ob vseh zgodovinskih spremembah ostajajo enake. Ali kot v enem svojih tekstov pronicljivo zapiše tudi Sašo Furlan, nas Marx oziroma, konkretno, njegov Kapital oboroži s pomembnim teoretskim aparatom, s katerim lažje razumemo, zakaj ne glede na to, ali merimo na kapitalizem 19. stoletja ali na neoliberalni kapitalizem našega časa, vselej govorimo prav o – kapitalizmu. Dokler bomo v njem živeli, bo torej Marx relevanten za analizo konkretnih družbenih procesov in pojavov, ne glede na to v katerem stoletju se nahajamo. S Sperberjevo knjigo pa je tako, da nam kljub svojemu obsegu, izčrpnosti in avtorjevi erudiciji o velikem mislecu še zdaleč ne more povedati vsega.

 

Jonathan Sperber: Karl Marx. Revolucionar in njegov čas. Prevod Andrej E. Skubic. Ljubljana: Modrijan 2014, 591 str., 39, 90 €.