Lena Dunham je popkulturni fenomen, pravijo poučeni. Avtorica HBO-jeve serije Punce (Girls) in nekaj kratkih filmov je pred kratkim postala tudi resna pisateljica – vsaj tako se jo z nemalo ironije trudijo promovirati njeni založniki. Pri sedemindvajsetih je napisala avtobiografijo z naslovom Not That Kind of Girl, ki je nato izšla pri njenih osemindvajsetih. Fenomenalna je zato, ker je mlada, uspešna, kreativna in ženska. Fenomenalna je, ker poleg tega jemlje zdravila za obsesivno-kompluzivno motnjo in druge psihološke težave že od svojih ranih let, ker izhaja iz njujorške umetniške družine, ki se skozi življenje vozi v višjem srednjem razredu, ker ima nenavadno lezbično sestrico Grace, ker je veganka, ki se včasih spozabi z grškim jogurtom, ker ima smisel za humor, ker je vsestransko nadarjena, premetena in liberalna (ali: spolne odnose je imela dostikrat, z veliko različnimi ljudmi).
O Leni Dunham se navadno razpravlja kot o glasu generacije, ki o odgovornosti in zavezi in večnosti ve približno toliko kot hišni hrček o svobodi. Sama nesrečne vloge glasnice ne prevzema, ima se največ za glas; tega ne gre pripisati skromnosti, temveč predvsem Leninemu dobremu občutku za samo sebe: vprašanja generacij, grupacij ali ljudi zunaj njenega neposrednega emocionalnega okolja je ne zanimajo. V tem je jasna in, četudi bi se našel dušebrižnik, ki bi preklel kognitivno krajino vase zazrte mladine, bi moral taisti dušebrižnik Leno hkrati tudi občudovati. Ko namreč govorimo o izpovedovanju, vselej govorimo tudi o poštenju in iskrenosti, ki bi na sebi morala nositi voljo do cele resnice in Lena nam celo resnico o sami sebi prostodušno predaja. Če pa že ne resnice, pa vsaj tisto zgodbo, ki jo za lažji spanec pripoveduje tudi sama sebi, ne samo drugim. Tako s serijo Girls kot s knjigo Not That kind of Girl lahko, če smo približno Leninih let in ne pretirano revni, dobimo nekaj novih prijateljic: pohotnih, raztresenih prijateljic s sumljivim stilom oblačenja in prehranjevanja, ki gate menjajo kot fante in zaradi ljubezni ne trpijo tisoč noči, pač pa o zadevah srca kramljajo sproščeno ali pa na amfetaminih.
Not That Kind of Girl je izrazito avtobiografska in izpovedna (nekateri kritiki so navajali tudi možnosti esejev, ampak žal ne vem, kaj bi s tem) knjiga, razdeljena na pet enot, in sicer Love&Sex (Ljubezen in seks), Body (Telo), Friendship (Prijateljstvo), Work (Delo) in The Big Picture (Celota), kar smelo povzame fokus napaberkovanih zapisov. Skoznje med nami in Leno steče popolna identifikacija. Pri tem, seveda, zanemarimo geopolitične značilnosti njenega frenetičnega manhattanskega in našega polfrenetičnega polkmečkega obstoja ter druge podrobnosti, kot je na primer spol. Nas, nekajindvajsetletnike in Leno povezuje nekajindvajsetletna izkušnja sveta, ki je za nas kakopak občečloveška. Jedro nekajindvajsetletne izkušnje sveta je, verjetno, da svet in njegovi ljudje niso popolni in da bomo vsi, ki se bomo namenili postati osebe, več prijateljev izgubili kot pridobili. Gre, torej, za izkušnjo neke stopnje razvoja, ki razen v naših za lobanjo velikih vesoljih nima absolutne vrednosti. S tega vidika so se mi pričeli izrisovati problemi knjige Not That Kind of Girl, ki bi jih rada, materiji ustrezno, predstavila brez pretveze objektivnosti.
1. Ob Lenini prozi sem se vseskozi spraševala, kaj mi pravzaprav daje. Ker sem njenih let in sem se obnašala tako promiskuitetno kot ona in vem toliko kot ona, torej zlasti to, da nismo popolni in da, ja, ženskam tudi okoli bradavic pričnejo poganjati kocine in da bomo na koncu vsi debeli, me cela zadeva s prikazovanjem nepopolnosti ni ganila. Been there, done that, realized stuff. Bistveno bolj me zanima, zakaj je razkazovanje nepopolnosti (nepopolnih teles, nepopolnega seksa, nepopolne duševnosti, nepopolnih odnosov, nepopolnih beležk in delovnih zvezkov) tako velika stvar, da se o tem pišejo članki in snemajo dokumentarci in kaj vem, kaj še vse. Ne razumem, zakaj je zahodna civilizacija še vedno stara šestnajst let in tako fenomenalno plehka in zabita, da se ne sramuje medijskega razpihovanja življenjskega dejstva, da med nami nepopolnimi živijo milijarde nepopolnih ljudi. Halo? Bi se lahko vzeli malo v roke? This shit is getting (c)old.
2. Ob Lenini prozi sem se vseskozi spraševala, kaj bi pravzaprav dala mojim starejšim prijateljem ali pa moji mami, ki žal ne bere angleško. Pri prvih bi po vsej verjetnosti identifikacija stekla po liniji spominjanja, moji mami pa ne bi bilo nič jasno – kakšna zdravila proti depresiji, kakšnih petdeset spolnih partnerjev, kakšen liberalni kolidž, kakšne tunike z motivi banan in kakšno razvajeno veganstvo? –, vsi pa bi do knjige verjetno zavzeli nekoliko pokroviteljski odnos. Pa niti ne zato, ker so budale (vse lepo o prijateljih in starših), temveč zato, ker se nam, ko se ozremo na tisto, kar smo preživeli in dali skozi, vse skupaj zdi sicer potrebno, vendar zanemarljivo. Zdaj smo pač nekje drugje, zdaj smo nekdo drug, s preteklim selfom pa se povezujemo sicer sočutno, vendar zgolj z galantnim »bo že«, ker, hej, nenazadnje bo res »bo že«. Težko verjamem, da bi Not That Kind of Girl bralca nad tridesetim letom starosti posebej vznemirila, razen če je, seveda, izjemno plehek. V tem primeru bi ga knjiga prisilila v soočenje z nekaterimi postavkami o tem, kdo sploh mi smo.
3. Seveda bi lahko prejšnjo točko zaključila z »kdo sploh je ženska«, vendar tega nalašč nisem storila. Verjetno zato, ker imam do vprašanja ženskosti podoben odnos kot do vprašanja popolnosti – world, get over it. Ker pa sem razumna punca in sem zato razumela Hegla, vem, da bo naš duh za veliki dvig od historičnega predsodka ženskosti moral pojesti še veliko žgancev. Veliko žensk se bo moralo umazati v svoji ženskosti in pisati knjige o tem, kako je videti vagina, ko je nihče ne gleda, in kako neznosni so lahko menstrualni krči in kako smo vse po malem lezbijke in kako nezveste smo v resnici in kako mogoče ne bi menjale kariere za dojenčka ipd. V tem kontektsu je Not That Kind of Girl pomemben dokument, zopet primeren posebej za tiste, ki jih vedno znova preseneti, kako razrite, bojevite, nesnažne, trpežne, trmaste, površinske smo ženske pod kožo. Lahko smo takšne – ali pa tudi nismo.
4. Po vsem tem me je begalo, zakaj sem knjigo sploh prebrala do konca. Po dolgem razmisleku (približno pet voženj domov sem tuhtala o tem, kaj je z Leno in kako naj se odvadim lupljenja mandarin in tipkanja hkrati) lahko priznam, da zato, ker je spisana precej luškano, kot rečejo v Ljubljani. Lena je duhovita in hitra, sklepa hipsterske asociativne vezi in je predvsem živa živa živa, neposredna in občasno nespoštljiva, je, skratka, cel človek, ki se izpoveduje. Sicer bi si kot bralka želela, da bi uredniki opravili svoje delo in mi ne bi bilo treba drseti skozi kopico prehranjevalnih načrtov in drugih seznamov, toda recimo, da so tam zaradi golega ekshibicionizma. Lena je pogumna, vsekakor.
5. Na vse to pa si je treba zastaviti še vprašanje, kako je kaj z Leno in Literaturo – zdi se, da je ta dilema umestna in relevantna. Od literature pričakujem, da bo vase zmogla in si upala zajeti protislovja, pod katerimi se javlja človek, da ne bo žugala, kjer bi morala razumeti, da ne bo vpila, kjer bi morala poslušati, da ne bo obsojala, kjer bi najprej in predvsem morala ljubiti, in da ne bo prodajala zamisli, ki jih sama ni nikoli imela. Da bo, skratka, resnicoljubna. In da ne bo proizvajala pesmi o majhnih stvareh, ki si menda zaslužijo pozornost, saj si je, iskreno, ne zaslužijo. Lena nam vse zgoraj našteto lahko servira, čeprav je s svojo glavo čisto in povsem v svoji riti, saj je k sreči v dolgem procesu zatikanja samo vase, tekom projekta postati oseba, v taisto glavo pospravila zadosti zmeren in toplosrčen odnos do sveta.
Not That Kind of Girl bo najbolj vznemirila najstnike in najstnice. Nas, ki to nismo več ali mislimo, da nismo, pa lahko navda z upanjem, da so zunaj še prijatelji za nas, da so zunaj še iskrivi in oživljeni ljudje. To je v povodnji rokohitrskih izpovedi in samopromocijskih besedil in slabe literature, ki se utaplja v načrtih in prognozah in strukturalizmih, komaj kdaj pa še spregovori o čustvih živih ljudi, dragoceno bolj od odkritja družinske zlatnine.
Lena Dunham: Not That Kind of Girl, Random House 2014.
