»Prepričana sem, da je odnos do preteklosti v tej deželi kriv za to, da so naše družinske zgodbe nekaj tako čudnega in da se godijo v tolikšni zapuščenosti in osami. Skoraj nobene zveze nimajo s sedanjostjo. Med deklarirano in dejansko zgodovino Avstrije se razprostira Nikogaršnja dežela, v kateri se človek zlahka izgubi.« (str. 137)
Na prvi pogled se zdi, da je knjiga Maje Haderlap Angel pozabe izpraznjena poetike, da je v njej vse resnično, tudi ko je govora o duhovih. Prvoosebna naracija, najprej podana skozi oči otroka, nato odraščajoče ženske, se resda opira na Kovačičevo »misel o otroštvu kot najbolj polnem in s posebnim smislom prežarjenem obdobju človeškega življenja, ki kot posebna vrednost prikrito vztraja tudi za vlogami, s katerimi se človek z življenjem spoprijema v odraslosti«, vendar v romanu kljub izrazito osebni noti, ponekod že na meji uvrtanosti, ne gre za samoizkustvo ali samodoživljanje na ozadju avtoričine globinske časovne perspektive. Maji Haderlap se je očitno zgolj zdelo, da lahko preko osebne izkušnje najlaže vstopi v rovtarsko koroško krajino in razvije njeno širšo družbeno, geografsko in zgodovinsko sliko, ki je doslej v centralističnem pogledu (predvsem Avstrije, pa tudi Slovenije) veljala za manjšinsko, Drugo, pozabljeno, kletno.
Dejanskost je torej v primeru te knjige, ki jo je kljub žanrski raznolikosti smiselno imenovati avtobiografski roman, izpisane v hlastnem, nerazčlenjenem (vele)toku besed, vendarle postavljena na fiktivno, izmišljijsko stran, čeprav je oboje treba brati kot potrebo avtorice po iskanju “globlje” resničnosti. »Knjige ne govorijo zmeraj resnice,« reče oče svoji hčeri, »pripovedujejo izmišljene zgodbe. Njega pa zanima resnica, tisto, kar se je res zgodilo«. Toda paradoks je v tem, da očetova zgodba ne more postati resnična, dokler njegova hči ne napiše knjige o njem. O njem in o babici, ki je preživela koncentracijsko taborišče. Babica je pripovedovalkina otroška palica, na katero se opira, medtem ko oče s svojo pobitostjo in divjim gnevom v deklici odpira prostor, ki nikoli ne bi smel biti in v katerega privrejo potoki teme. Skladno z otroško perspektivo pisateljica te prostore najprej samo opisuje takšne, kakršni so, v vsej svoji grozljivosti in lepoti, dokler kot odrasla ženska ne začne iskati celote.
V iskanju zagotovila za smiselnost lastnega obstoja se, kot že rečeno, ne obrača toliko nase (vase), kot se njen pogled razpira, celo drobi navzven. Pisateljica se resda sprašuje, kdo sem, h komu spadam, zakaj govorim nemško ali slovensko, toda vsa njena pozornost gre tistim, ki so se v drugi svetovni vojni bojevali za hlevom, na njivi krompirja, ki so padli pod češnjo. Kako upovedati neudomačeno zgodovino, zakaj spomini v tolikšni meri razvnemajo ljudi iz grabnov in se ti prepoznavajo v bolečini drug drugega? Na svojevrstno melanholično zastrt način Maja Haderlap celo pritrjuje teoriji o nezmožnosti subalternega subjekta, da bi govoril sam zase: »Potem pa je prišel strah, da s temi zgodbami ne spadajo več zraven, da so tuji v deželi, ki je hotela slišati druge zgodbe in imela njihove za nepomembne. Vedo, da njihova preteklost v avstrijskih zgodovinskih knjigah ne obstaja, še manj v koroških knjigah /…/.«
Zastrupljenost prebivalcev na skrajnem robu sveta – na avstrijskem Koroškem – s spomini ima, kot ugotavlja avtorica, družbeno politični kontekst. Zgodbe razbitih drobcev: »oče k wehrmachtu, oče dezertira, mama v Ravensbrück, mlajši brat, starejši brat v Dachau, v Stein an der Donau, gestapovski zapor v Celovcu, Mauthausen, Lublin, Moringen, Auschwitz«, se šele v njenem zavidljivo detajliranem pogledu začnejo sestavljati v celoto. Razen tega, da nam Maja Haderlap z naštevalnimi pasusi kaže notranje drobovje knjige, mehanizem sklapljanja teksta, je ključna njena pričevalska, zgodovinska, antropološka funkcija. Medtem ko je v prvem delu knjige snovala zgodbo, ko je v ospredje puščala glasove Drugih (otroška perspektiva se tudi zato zdi najboljša izbira, a tudi kasneje, ko odrašča, je njen pogled nevsiljiv), v drugem povzema, interpretira, rezonira med drugim tudi o idealnem partizanstvu, s čimer pa ponekod enoznačno zameji (bralčevo) razumevanje knjige.
Ravno tam, kjer pisateljičin avtobiografski jaz najbolj prihaja v ospredje, je, po Paulu de Manu, tudi najbolj raz-osebljena, ali kot pravi sama: »Strah za očeta in babičine zgodbe se v meni sprijemljejo v miselni svet, ki ga skrbno varujem in ki nosi v sebi nekaj zamolčanega – skrivnost človeške ogroženosti.« Tej se najbolj približa preko babičine pripovedi o dogajanju v Ravensbrücku, ki je zaradi pogleda v onostranstvo, kot bi nam bila odškrnjena zavesa, za katero ležijo mrtvi, jedro te knjige. Babica deklico s pripovedmi priklene na preteklost, da »lebdi /v njej/ – kakor v kaplji časa, ki /ji/ kroži po glavi.« Bistveno pri tem je, čeprav neizgovorjeno, babičino premagovanje groze; zaradi groze včasih dvomi, da se ji je koncentracijsko taborišče sploh zgodilo. Žlica, ki jo je prinesla s seboj iz taborišča, zvezek zapiskov, predvsem pa pripoved vnukinji jo rešijo slutnje o nesmiselnosti trpljenja.
Če pisateljica o prikazani otroški sekvenci ne bi izrekla vrednostne sodbe, recimo resnice, ki ji je zdaj, z zrele distance odraslosti poznana, potem bi knjiga res lahko, kot je predlagal Drago Jančar, nosila naslov Deklica in smrt (toda ravno zaradi esejističnih pasusov je Angel pozabe svetlobna leta oddaljen od mitologizacije, česar pa ne bi mogli trditi za avtobiografijo Ilme Rakusa Modro morje moje, ki je tudi zaznamovana z očetovim duhom). Toda kljub nekajkratnemu prekritju pripovedujočega in pripovedovanega jaza, kljub temu, da avtorica ne pusti bralcu vedno, da bi si o pripovedovanem ustvaril lastno mnenje, temveč mu eksplicitno sugerira, kaj naj si misli o na primer komunizmu na Koroškem, je že v naravi njenega samoizrekanja in izrekanja za druge nesklenjenost: že dvojezična jezikovna izkušnja ji preprečuje, da bi resničnost dojemala v sklenjenem obzorju enega jezika, do katerega nasploh goji izjemno spoštovanje.
Ker je Angel pozabe »najbrž pozabil izbrisati iz /…/ spomina sledove preteklosti,« Maja Haderlap sploh snuje knjigo. Njeno upovedovanje se je porodilo iz želje odpreti se drugemu, odtujiti se od lastne preteklosti in se »za trenutek počuti/ti/ kot otrok, ki je pobegnil času, ki kot neviden, okoren ledenik drsi čez vse /…/.« Že to, da pisateljica razkriva obče človeške zakonitosti vojne, babičino voljo po preživetju, očetovo ljubezen do hčere, s pomočjo katere premaga smrt, v katero vse življenje verjame, literaturi vrača njeno simbolno in realno vrednost. Od te knjige dalje domovina (Avstrija) tistih, ki jih je pustila desetletja čakati (žrtve nacizma), ne bo več mogla odrivati; obžalovati bo morala njihove mrtve, se seznaniti z njihovimi imeni, čutiti z njihovo žalostjo, počastiti njihov odpor. Na tovrstno knjigo v Sloveniji, kljub zaklinjanju o položaju zgodovinskih žrtev, še vedno čakamo.
Maja Haderlap: Angel pozabe. Prevedel Štefan Vevar. Maribor: Litera, 2012. 211 strani. 20 €.
